Kako so navijači vplivali na končne rezultate športnih tekem

  • 09.04.2013

Včasih navijači dojemajo športne tekme kot za njih zelo interaktivno dogajanje. In dobimo humorne rezultate.

"Meni podaj! Meni podaj! Ti pokažem još..." (Foto: Richard Paul Kane / shutterstock.com)

Mladenič v tesnih kopalkah popolnoma zmoti metanje prostih metov

Nepisano pravilo košarke je, da če že uspeš svoji ekipi izboriti proste mete, pričakuj stotine navijačev za nasprotno ekipo, ki bodo na vsak način poskusili zmotiti tvojo koncentracijo pri metanju na koš.

Ti navijači strateško sedijo za košem, na katerega meče nasprotnikova ekipa. Na metalca potem letijo opazke, komentarji, vulgarizmi in raznorazne gestikulacije. Prvorazredni primitivizem, ki pa so ga profesionalni igralci vajeni.

Ker večina profi igralcev igra košarko (vsaj) že od srednješolskih dni, znajo takšne izbruhe navijačev popolnoma spregledati, se osredotočiti na metanje žoge in največkrat skakajočim gledalcem ne uspe pritegniti kaj dosti pozornosti. Leta 2003 na košarkaški tekmi med univerzama Duke in North Carolina, pa je bila zgodba nekoliko drugačna.

Moštvi, ki sta že od leta 1961 največji tekmici, sta se udarili na parketu univerze Duke. In tamkajšnji navijači so imeli pretkan načrt. Patrick King, študent na univerzi Duke, se je odločil zapisati v zgodovino športa kot prvi poblazneli navijač, ki bo uspel tako zmotiti fokus igralca, da bo ta zgrešil oba prosta meta.

In mu je uspelo. Potem, ko je najprej prepričal ostale navijače za univerzo Duke, da se posedejo, je s tem omogočil, da je igralec Jackie Manuel videl, kaj mu je Patrick pripravil za čas metanja prostih metov - sebe, oblečenega v tesne kopalke, plesoč nekaj, kar je sam klasificiral kot "odpiranje lotusa."

Karkoli je ta ples bil, prosta meta sta bila zgrešena, univerza Duke je zmagala, Patrick pa je uspel svojemu bratu še speljati punco. Hej, bonus je bonus.

Olimpijski maraton davnega leta 1908, ki so ga zmotili - vsi prisotni

Olimpijske igre leta 1908 v Londonu so bile precej drugačne, kot jim poznamo danes. Ženske so bile oblečene v dolge obleke in so med tekmami nosile klobuke s peresi, tekmovalcem so športne hlačke nad ritjo držali pasovi, gledalci pa so očitno lahko športnikom med tekmami podajali alkohol.

Tistega leta sta na maratonu blestela dva tekača: Južnoafričan Charles Hefferon in italijanski predstavnik Dorando Pietri. Hefferon je imel proti koncu maratona precejšnjo prednost in zdelo se je, da je zmaga zagotovljena.

Potem je eden od navijačev Hefferonu ponudil pijačo. A leta 1908 se športnikom v roke ni porivalo vode ali kakšnih prazgodovinskih energetskih pijač - takrat so bili sofisticirani in so med maratonom raje srknili deciliter vrhunskega šampanjca.

Kot nas danes vseeno opozarja medicina, ni pametno zlivati v telo alkohol medtem, ko prakticirate naporno fizično dejavnost. Hefferon je svojo lekcijo dobil v obliki krčev, ki so ga tako upočasnili, da je italijanski tekač Pietri lahko prevzel vodstvo. Čemur je kojci sledila še ena lekcija: še bolj nevarno kot pijančevanje med športom, je očitno hitro pospeševanje po dolgotrajni utrujenosti - in Pietri se nenadoma zgrudi od utrujenosti.

Tu vskočijo navijači. Ti Pietra dvignejo na noge in ga, v družbi policistov, pospremijo do ciljnega traku. Zmaga! No, žal ne, ker pač ni dovoljeno, da tekmovalce na olimpijskih igrah do cilja spremlja petnajst pomagačev. Tudi, če ste skupaj popivali pri petnajstem kilometru.

Na koncu je potem zmagal Johnny Hayes, tisti, ki je bil tretji in se ga nihče ne spomni, ker ni bil dovolj fin, da bi pil alkohol med tekmo, zato se raje vsi posvečamo dejstvu, da je Pietri v razpletu dogodkov prejel srebrni pokal, ki mu ga je podelila kar angleška kraljica.

Navijač skoraj ujame žogo - nato očitno želi igralcu odtrgati glavo

Nekje na koncu osemdesetih se je Amerika odločila, da ameriški nogomet po NFL standardnih ni dovolj akcijski. Ni dovolj hiter. Predvsem zato, ker je igrišče preveliko. Zato so razvili različico dvoranskega ameriškega nogometa, imenovanega Arena Football.

Ker je igrišče zmanjšano in ni ciljnih ravnin, je rob igrišča pri arenskem nogometu praktično v dosegu rok divjih navijačev, ki se drenjajo ob zaščitni ograji. Tako je bilo le vprašanje časa, kdaj bo eden od navijačev stegnil svoje roke nekoliko predaleč...

Vredno omembe, da se kaj takšnega lahko pripeti le v dvoranski različici. Če bi se to zgodilo na uradni NFL tekmi, igralci zagotovo ne bi prišli zmagoslavno trepljati njegovega ega, kamere ga bi morda posnele, nikoli pa predvajale, napovedovalci ga ne bi niti omenjali. Navijači okoli njega bi mu verjetno zmetali v glavo plastične kozarce s pivom, nakar bi ga redarji urno zabrisali na cesto.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri