Iniciacija v svet literature

  • 24.05.2007

Letos je leto Gabriela Garcie Márqueza – 80 let od njegovega rojstva, 60 let od prve objave njegove proze, 40 let od izida romana Sto let samote in 25 let od prejema Nobelove nagrade za literaturo.

(Foto: PR)

Ob tej priložnosti smo se pogovorili s prevajalko njegovega zadnjega dela, prvega dela avtobiografije v treh delih Živim, da pripovedujem (Učila International, 2007) Alenko Bole Vrabec, ki z velikim Gabom, kakor mu pravijo prijatelji, živi že 37 let, vse odkar je leta 1970 začela v slovenščino prevajati njegov roman Sto let samote:

"Ob podelitvi Nobelove nagrade leta '82 so med drugim zapisali, da jo 'dobi za romane in novele, kjer se fantastičnost in resničnost spaja spajata v bogato vsestranskost pesniškega sveta, iz katerega odsevajo življenje in konflikti celine'.

In v Márquezovi avtobiografiji se to razpre kot neka mogočna freska; čeprav nista iz istih dežel, bi lahko rekli, da je to kot imenitna freska Diega Rivere. In njegova avtobiografija se bere kot roman, je Márquezova velika forma in smerokaz skozi njegovo ustvarjanje.

Márquez ima še vedno to čudovito moč, ki sem jo občutila že pred davnimi leti, ko sem prvikrat prebrala Sto let samote. In tega ne smeš gledati s slovenskimi, še manj pa z evropskimi očmi. Kajti kar se v tem romanu dogaja, je resničnost tega sveta. To je bilo moje prvo srečanje z njim; ljubezen ostaja in je trdnejša iz leta v leto. Prevajanje Márqueza je bilo zame neke vrste erotični odnos.

On je svoje življenje, potem ko se ga je nekoč zavedel, obravnaval kot roman. Prvikrat je razmišljal kot pisatelj, še preden je odšel v šolo. Imenitno je risal, pel. Ko je bil mlajši, je cele noči preplesal ali prepel, igral je na tiple, malo manj zahtevno kitaro. Mimo njega življenje ni odtekalo, on je bil vedno sredi tolmuna, včasih vrtinca, včasih na krotkem bregu, ampak vedno je bil v tem življenju ves in cel. Mojstrilo ga je življenje, toda tudi sam je mojstril življenje. Nič mu ni bilo nenavadno.

Njegova iniciacija v moškega je nenavadno zanimiva in odkriva tisto življenjsko širino, ki jo Márquez ima. Tu ne gre za našo ozko moralo, tu gre za človečnost. Na primer, v letih, ki jih je preživel v bordelu, je bilo tudi veliko deklic ali služabnic noči njegovih prijateljic. Zelo zanimiva je tudi ena izmed mladostnih prijateljic, ki ga je bila med samim ljubezenskim dejanjem sposobna naučiti snovi in ga sprašati, da je naslednji dan dobro odgovarjal v šoli.

V njegovem zadnjem romanu odkrijemo njegovo deželo do zadnje pore, do vseh socialnih plasti, do dna političnih korenin in seveda do brezmejnega obzorja fantazije, kamor nas Márquez pelje. Če se boste lotili knjige Živim, da pripovedujem, vam bo dano kar nekaj lepih večerov, ki vas bodo popolnoma odklopili od slovenske resničnosti."

Borut Omerzel

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri