Anna Faris je Hišna zajčica

  • 08.10.2008

Najboljša zajčica v hiši nam je zaupala nekaj o humorju, o bizarnih najstniških letih in o tem, kako se v resnici žura s Hefom in dekleti. Aja, pa še v naših kinih gostuje od 9. oktobra! Za vas smo izbrali nekaj njenih zabavnih odgovorov:

(Foto: PR)

2 fotografiji v galeriji

Playboy: Filmskemu občinstvu si najbolj znana v vlogi histerično smešne in zmedene Cindy Campbell v štirih delih Filma, da te kap, pa tudi kot praznoglava filmska zvezdnica v filmu Izgubljeno s prevodom. Če bi te poznali v srednji šoli, ali bi bili sedaj presenečeni nad tem, kakšne vloge ti namenjajo?

Faris: Morda sem bila v srednji šoli malce ekscentrična. Počutila sem se neprivlačno, majhno in z nizko samozavestjo zaradi svojega telesa. Zato sem vse to velikokrat nalašč poudarjala s početjem čudnih stvari. Nosila sem očala, zobni aparat, nevsakdanje frizure in ponošena oblačila. Bila sem nerodna in nespretna.

Ko sem bila v prvem letniku, sem nosila krilo z motivom božičnega drevesca kot kuto. Vse do zadnjega letnika nisem imela zmenkov, potem pa sem nekega dne slišala tipe, ki so hvalili moje telo. To je bil zame gromozanski šok. Občutek je bil res dober.

Playboy: Kdaj si svojo družino najbolj šokirala s svojim vedenjem?

Faris: Že v prvem letniku gimnazije sem se hotela družiti s frajerskimi otroki, ki so potem prihajali na moje žure. Moj brat je tri leta starejši in v srednji šoli sva oba šla čez žurerske in pijanske faze. Večkrat sem se izmuznila iz hiše in ostala zunaj do poznih ur. Ko sem bila stara 20 let so me dobili s ponarejeno osebno izkaznico. Morala sem na sodišče. Bila sem prestrašena, ker nisem vedela, kakšna bo reakcija mojih staršev, a se jima je na koncu vse skupaj zdelo smešno.

Playboy: Praviš, da si si že od nekdaj želela postati igralka. Zakaj si potem diplomirala iz angleške literature na Univerzi v Washingtonu?

Faris: Ko sem bila na kolidžu, sem se odločila opustiti igro. Imela sem možnost sprejeti službo v oglaševalski agenciji v Londonu in se potem tja tudi preseliti. Moji starši so bili razočarani, ker sem vrgla puško v koruzo, toda resnično si nisem želela življenja z nenehnim bojevanjem za vloge. Ko sem med obiskovanjem kolidža lahko posodila glas za reklame ali pa bila najeta za telovadni video, je bil to le manjši del mojega prihodka.

Playboy: Kakšne službe si potem dobila?

Faris: Bila sem varuška, čistila sem hiše in delala v otroškem kampu kot svetovalka. V vseh službah sem bila precej slaba, preprosto zato, ker nisem delala s srcem. Nedavno mi je nekdo povedal, da dela v verigi s hitro hrano Red Robin in da še vedno uporabljajo inštrukcijski video, v katerem nastopam kot popolna gostinka.

V videu zazvoni telefon in jaz se oglasim: "Hvala, ker ste poklicali Red Robin. Tu smo, da vam uresničimo dogodek, ki ste si ga zamislili." Oziroma nekaj takega. In potem odložim slušalko in rečem: "Pri Red Robinu vedno z veseljem sprejmemo vaše klice." O, moj bog, si predstavljate? Grozno.

Playboy: Kako si potem prešla v filmske vode?

Faris: Tik pred diplomo sem šla na avdicijo za slabo grozljivko Lovers Lane. Mislim, večina grozljivk je precej slabih, toda vloga me je navdušila in pomislila sem, da sem do sedaj morda bila bojazljivka in da bo vseeno vse v redu.

Tako sem se potem preselila v Los Angeles in šla na avdicijo za Film, da te kap. Film mi je bil pisan na kožo. Rada imam surov humor, nič me ne užali. Imam veliko moških prijateljev – preprosto uživam v moški družbi. Morda zato, ker sem bila mlajša sestra in znam opravičiti moške finte. Samo želim, da so okoli mene takšni, kot so v resnici. Zato Film, da te kap ni mogel biti boljša služba zame.

Playboy: Kako pa se je potem zgodila Hišna zajčica, nova komedija, v kateri tvoj lik živi v Playboyevem dvorcu kot del Hefovega spremstva, a nesrečno konča na cesti, kar jo privede do dela hišne pomočnice v študentski dekliščini, polni socialno nesposobnih deklet?

Faris: Pred približno tremi leti sem sama pri sebi pomislila, kaj se zgodi z zajčico, ko postane prestara in je njen čas, da odide drugam in se prilagodi novi realnosti. V glavi sem imela precej črn scenarij, da postane odvisna od droge, nakar se vrne v krščansko navdahnjen kraj sredi Alabame, a to vse skupaj ni bilo zelo komercialno.

Idejo lika sem ponudila piscem filma Blondinka s Harvarda in oni so potem napisali osnutek, ki smo ga ponujali različnim studiem. Podjetje Adama Sandlerja Happy Madison in Sony sta sprejela idejo in čez nekaj mesecev smo začeli snemati. Bila je čudaško pozitivna izkušnja.

Playboy: Holly Madison, Bridget Marquardt in Kendra Wilkinson so se pojavile v Filmu, da te kap 4. Zdaj se vse tri, pa kot tudi Hef, pojavijo v Hišni zajčici. Kaj veš o teh Playboyevih dekletih, česar drugi ne?

Faris: Seveda so telesno fit in privlačne – božanske – in ohranjajo svojo odlično podobo, so pa tudi najprijaznejša in najgostoljubnejša dekleta, kar sem jih spoznala. V teh dekletih je nekakšna dostopnost, ves čas so bile ljubeznive in sladke in kul. Bila sem presenečena. Med njimi sploh ni tekmovalnosti. Takšne dobrosrčnosti ne najdeš v Hollywoodu. Ves čas pa tudi kar nisem mogla verjeti, da smo v Playboyevem dvorcu in da snemamo film skupaj s Hefom.

Playboy: Kakšna je bila tvoja prva izkušnja z revijo Playboy?

Faris: Mislim, da sem bila stara približno devet let. Bila sem v gozdu s prijateljem in z revijami njegovega očeta. Bile se totalno erotične. Nikoli prej nisem videla takšnih žensk in potem sem si želela biti kot one. Zato mi je danes še toliko bolj presenetljivo, ko so mi dekleta in dvorec postali tako dostopni.

Playboy: V Hišni zajčici si izredno seksi. Bi te presenetilo, če bi te Hef povabil, da ostaneš v dvorcu še po snemanju filma?

Faris: Za kaj takšnega nimam dovolj urejenih nohtov. Toliko urejanja lastne podobe, kolikor jo zahteva delo teh deklet, ni moj življenjski slog. Ampak so me vseeno vabili nazaj. Pogosto sem bila preutrujena, zdaj pa že komaj čakam, da se vrnem. Rada se družim z ljudmi, ki imajo bogato domišljijo, so teatralni in polni navdiha.

Playboy: Neka scena v Hišni zajčici je posneta kot posvetilo Marilyn Monroe, eni najlepših žensk Hollywooda, za katero je bilo splošno znano, da je duhovita in seksi. Kako pogosto se ujameš v razmišljanju, da v resnici duhovitost izniči element tistega, kar je seksi?

Faris: Mislim, da je to še vedno vroča debata. V komediji je neka stopnja lastnega nespoštovanja, ki je lahko neprivlačna za katerikoli spol. V svojih filmih se vedno tako ali drugače osramotim, pa če igram malce odbit lik, kot recimo v filmu Samo prijatelja, ali pa Cindy Campbell, ki nenehno pada po tleh in ni ravno bistra.

Našo neprepričljivost že leta poskušamo izigrati v 'fantovskih komedijah'. Vse se je začelo s tistimi najstniškimi filmi o ubogih srednješolskih dečkih, ki poskušajo ugotoviti, kako bi končali v postelji s Shannon Elizabeth, in to naj bi bila prepričljiva zgodba. S tem nikomur ne delajo usluge.

Playboy: Omenila si, da si imela slabo mnenje o svojem telesu. Kako se počutiš zdaj, ko si hišna zajčica in celo na naslovnici revije Playboy?

Faris: Playboy je moderna ikona. Pri njem najbolj obožujem to, da ponuja igrivo, nedolžno seksualnost, ki jo fantje in dekleta sedaj lahko cenijo in ljubijo. Odmika se od tiste stare seksualne krivde, ki jo občuti veliko žensk. Da sem tudi sama del te revije, je vznemirljivo in mi je hkrati v čast.

Sem srečna in ponosna. Na to sem pravzaprav tako ponosna kot na vse druge svoje dosežke. Je kot častna značka. In vsi v mojem življenju so prav tako srečni zame. Moji prijatelji doma so srečni, še moji starši so vsem povedali, da sem na naslovnici.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri