3 neverjetne zanimivosti o glasbi in njenem vplivu na nas

  • 22.10.2012

Glasba je več kot le umetnost. Integrirana je v naše možgane, na njo se podzavestno odzivamo, morda pa smo od glasbe tudi odvisni?

(Foto: Maksim Toome / Shutterstock)

Naši možgani prepoznajo žalostne in vesele note

Morda se zdi, da smo v naši kulturi že sprogramirani, da prepoznamo žalostne in vesele melodije. Zato je znanstvenike zanimalo, če morda kulture, ki niso nikoli bile izpostavljene glasbeni zgodovini zahoda, prav tako registrirajo žalostne in vesele note po istem principu kot mi.

Namreč, razlika med žalostnimi in veselimi melodijami je v akordih - dur naj bi bil vesel, mol žalosten -, že malo spremembe na notni lestvici in razlika v sicer isti skladbi je takoj opazna. Poslušajte kako se Beethovnova "Fur Elise" sliši z le majhno spremembo akordov, ko je zaigrana v originalni "žalostni" (mol) in "bolj veseli" (dur) različici:

Ali podobno zaznavajo veselo, žalostno in strašljivo glasbo tudi druge kulture? Znanstveniki so se odpravili na obisk plemena v Kamerunu, kjer se je glasba razvijala popolnoma drugače kot pri nas. Tam še niso prišli do svoje Lady Gaga, so pa identično kot mi odreagirali na žalostne in vesele pesmi. Ko jim je bilo na klavirju odigrana v duru, so pokazali na sliko veselega obraza, za note odigrane v molu, pa so pokazali na žalosten obraz.

Ali smo od glasbe lahko odvisni?

Ko se vam zgodi kaj lepega, se vaši možgani nagradijo z dopaminom, nevrotransmiterjem, ki poživiljajoče učinkuje na srce, krvni obtok in naše počutje nasploh. Odličen način, da možgani dobijo fiks dopamina je, da poslušamo glasbo. Možgani se pozitivno odzivajo na všečno glasbo, katera to je, pa je odvisno, kako so "sprogramirani" naši možgani - ste mislili, da pop hiti nastajajo v rokah genijalnih producentov? Ne, s skeniranjem možganov.

Pogojni refleks, kot ga je proučeval Ivan Petrovič Pavlov v famoznih poskusih na psih, se pri ljudeh realizira tudi z glasbo. Tako so recimo v čikaški parkirni hiši v dvigalu predvajali različno glasbo za različna nadstropja, kar je ljudem pomagalo, da so si zapomnili, kjer so parkirali svoj avto.

Vaša najljubša glasba torej sploh ni odraz vašega okusa. Je le odziv na vašo podzavest, na vaše spomine, vizualne podobe in potlačene asociacije, ki vas bolj vežejo na vam priljubljen tip glasbe. Sami tako avtomatično iščete to glasbo, ker vas k njej silijo vaši možgani, željni dopaminskega šusa - všečna glasba nas sprosti, razveseli, navduši, motivira, torej poteši našo dopaminsko potrebo.

Ker torej iščemo glasbo, ki je pozitivno zapisana v naši podzavesti. je glasbena komponenta pričela igrati vedno bolj pomembno vlogo tudi v današnjem oglaševalskem biznisu - umetnost je namreč najti skladbo, ki bi jo čim manj ljudi podzavestno povezovalo z brco v jajca.

Pop glasba nastaja po že določeni formuli

Popularna glasba se je v zadnjih petdesetih letih izredno homogenizirala. Analiza milijona skladb, posnetih v zadnjih petdesetih letih, je na podlagi izločenih algoritmov pokazala, da so si moderni pop komadi vedno bolj in bolj podobni, pri čemer naj bi izstopala ključna formula: čim manj raznolikosti in čim višja glasnost.

Raziskave naj bi celo pokazale, da na podlagi te formule, ljudje ne znajo več prepoznati stare skladbe, če ji le dodamo višjo glasnost in prenovimo zvočno kakovost. Zaključki, ki so jih dosegli, namigujejo, da smo preko medijev sprogramirani v ponavljajoč glasbeni okus, vse kar štrli iz kompozicijskih variacij teh zvokov, pa dojemamo kot čudno in moteče.

Morda imajo staroste glasbenih kritikov vseeno prav, kot pravijo, da takšne glasbe kot je bila nekoč, danes ne znamo več delati. Za malce primerjav pa sledeča videa:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri