Za noč čarovnic (in preostanek življenja) želim biti slovenska babica

  • 30.10.2018

Če bi si letošnjo noč čarovnic nadel masko in se podal na lov za sladkarijami, bi se oblekel v tipično slovensko babico. Naj razložim, preden se vam v zavest zapeče nekoliko strašljiva podoba, ki bi morda malce preveč spominjala na Hitchcockov Psiho.

(Foto: Profimedia)

Pogosto me vprašajo, kateri slovenski praznik mi je najljubši in katere praznike morda pogrešam iz ZDA. Odgovor na obe vprašanji se ponudi prav v jesenskih dneh. Moj najljubši praznik v Sloveniji je 1. november. Dneva vseh svetnikov v Ameriki namreč nimamo. Prvo leto po pogrebu tako preminule sorodnike še obiskujemo, potem pa vedno manj. To se mi zdi žalostno in zato sem hitro sprejel tradicijo, da jih vse obiščem vsaj enkrat na leto. Nekaj prevzemajoče lepega je v obisku pokopališč v noči po dnevu čarovnic, ko lahko občudujem ocean sveč v barvah draguljev, za katere se zdi, da breztežno lebdijo nad polnočnimi grobovi. Nagrobne sveče so me celo tako prevzele, da sem jih kupil v raznolikih barvah in jih potem uporabil kot dekoracijo v svojem prvem stanovanju v Ljubljani. Predstavljajte si zmedenost, morda celo strah moje takrat še bodoče žene, ko je nekega večera po zgodnjem zmenku prišla v moj dom in bila obdana z nagrobnimi svečami, ki sem jih seveda prižgal, da bi »poudaril romantičnost trenutka«. Verjetno je mislila, da sem ali psihotičen ali pa le idiotski Američan. A nagrobne sveče so mi preprosto tako zelo všeč. In všeč so tudi moji mami. Zato sem ji jih nekaj kupil za božič in še danes krasijo dnevno sobo v mojem starem domu čez lužo. V Ameriki te sveče nimajo nobene asociacije z mrtvimi, zato jih vidimo le kot barvite posodice za sveče, ki so po vrh vsega še nadvse ljubke.

Čeprav sem bil presrečen, da sem 1. november dodal na svoj seznam praznikov (in le kdo ima lahko kaj proti martinovemu, kjer je primarna dejavnost pitje vina in basanje z gosko, mlinci in rdečim zeljem), pa vseeno zelo pogrešam zahvalni dan (thanksgiving), ki ga v ZDA praznujemo na četrti četrtek v novembru. To je praznik, s katerim se lahko vsi strinjamo. Ne vključuje nobene religije, zgolj hrano, družino in predajo zahval za vse dobro, kar nam je življenje prineslo v preteklem letu. Ne glede na politično usmerjenost vsi radi jemo dobro pečenega purana. In čeprav tudi sam zelo solidno spečem to veliko ptico (če le lahko najdem kakšno primerne velikosti v Sloveniji), bi tudi v kuhinji rad sprejel še nekaj slovenskih prazničnih ritualov, ki jih sam občudujem. Za nagrobne sveče sem že poskrbel - kaj pa, ko beseda nanese na praznične jedi?

Sem sicer navdušen, a precej len in ne zelo izkušen kuhar. Kljub temu sem precejšen del že skoraj minulega leta preživel v družbi najbolj znanega slovenskega kuharskega mojstra Janeza Bratovža (JB), saj mu pomagam pri pisanju njegove naslednje kuharice, ki bo izšla, ko bo tale revija še vedno na prodajnih policah. (Če si želite svojo kopijo, kontaktirajte ali obiščite restavracijo JB). To pomeni, da sem preživel veliko časa na poti po vseh koncih Slovenije, kjer sem obiskoval izdelovalce sestavin, za katere JB meni, da so najboljši, kar jih Slovenija lahko ponudi. Tako sem, uživajoč v jedeh, prepotoval vso to prelepo deželo. Na tej poti sem dobil idejo, da bi rad ne le naučil Slovence nekaj ameriških receptov, ampak se tudi sam naučil pripraviti nekaj slovenskih klasik, predvsem prazničnih specialitet, kot so potica in filana rebrca. Zato bom organiziral vrsto brezplačnih dogodkov, na katerih me bodo strokovnjaki učili priprave slovenskih jedi – pridružite se mi na Facebooku za več informacij.

A čeprav strokovnjaki in kuharski mojstri vedo, kaj delajo, je nekako splošno znano dejstvo, da najboljše različice teh toplih prazničnih jedi izdelujejo ‒ babice. Ker nihče v resnici noče modernistično dekostruirane potice na božično noč, pa čeprav zna biti priprava še tako intelektualno stimulativna. Hočemo le staromodno različico, polno masla, sladkorja in ljubezni kot skrivne sestavine, izdelano z delavnimi, poznavalskimi rokami. Hočemo babičino verzijo in to je verzija, ki se je želim naučiti pripravljati tudi sam. Za prihodnji knjižni projekt tako upam, da se bom lahko ponudil kot učenec vrsti slovenskih babic in se s tem priučil njihovih posebnih receptov, da bom lahko tradicionalne jedi pripravljal svoji ameriško-slovenski družini.

Le pravi moški bi se prostovoljno javil, da bi bil babica. In jaz sem ravno toliko moškega, da to sprejmem.

Srečno in lepe praznike! Ko pa boste naslednjič videli babico med pripravo hrane, se le ponudite za pomoč, da ženskam v svojem življenju pokažete, kako dober dedec ste.

TEKST Noah Charney FOTO Profimedia/Alamy

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri