VW Sharan 2.0 TDI: Enoprostorec za raziskovanje skritih prostorčkov

  • 20.11.2015

Naslov ni povsem plejbojevski, kot tudi avto ne. A samo na prvi pogled. Nad avtom, ki ni ne kombi ne limuzina, je bila naša ekipa več kot navdušena – kaj drugega ti namreč ne preostane, če se pelješ kot gospod (okej, gospa), ki ima s sabo na poti vedno (no ja, čisto vedno ravno ne) še kajak, kolo in jadralno padalo? To pa se sliši že precej bondovsko. Agent njenega veličanstva namreč nikoli ne ve, kateri športni rekvizit mu bo služil, da se bo pravočasno in z veliko drame pojavil na vročem zmenku.

(Foto: Saša Kapetanović)

13 fotografij v galeriji

oznate tisti za lase privlečeni vic o slonih in fičku? Z lahkoto bi si izmislili še kakšnega za sharana, pa bi bilo v njem vseeno veliko več resnice. Enoprostorec, ki ne daje vtisa okornosti zaradi prevelikih zunanjih mer, mirno zdrži primerjavo s čudežno torbico sport billy.

Najbolj frivolna ugotovitev Playboyeve ekipe je, da se tale skoraj kombi lahko v trenutku spremeni v hotel s tisoč zvezdicami. Odstranite sedeže pa bosta s sopotnico lahko v njem tudi prespala, na jogiju in s hladilno torbo pri nogah. Sliši se romantično in tudi je! Ne, tako daleč na testu nismo šli, smo profesionalci, vezani na službeni delovni čas, a primerjava se ob obilici prostora zadaj in strešnemu oknu vsiljuje sama od sebe. Avtomobil, ki vam ga bo prodajalec morda ponudil kot idealno prevozno sredstvo za aktivno (in številčno) družino, ima pravzaprav visok romantični količnik.

Za pomoč pri vodstvu po lepotah Bohinja smo poprosili strokovnjaka, ki Bohinj pozna dejansko v vseh njegovih dimenzijah. Anže Čokl, ki na svoji spletni strani izziva obiskovalce z rekom, da »mej verjetno ni, ker še nikoli nobene ni videl od blizu, je pa slišal, da obstajajo v glavah nekaterih ljudi«, je mladi direktor Bohinj EKO Hotela, prvega ekološkega hotela v Sloveniji na pragu Triglavskega narodnega parka. Anže, ki ima z Bondom veliko skupnega, le da se z alternativnimi metodami transporta zjutraj pojavlja le v službi, je eden tistih mladih vizionarjev, ki bi Bohinj radi spravili na ekskluzivni turistični zemljevid sveta, in to za vse leto. Poleti se Čokl zna do pisarne spustiti z jadralnim padalom, pozimi pa na smučeh. V službenem in prostem času je vpleten v številne projekte, ki bodo Bohinj frcnili globoko v prihodnost, ne da bi zaradi tega trpela tradicija. V tej isti številki si preberite (in oglejte) njegov članek o bivaku pod Skuto, mi pa ga bomo še zaslišali, preden se bomo ustaviili v Alpinsportu in se bo naš športni dan tudi zares začel kot se spodobi.

Inženir strojništva je sodeloval že pri snovanju hotela, sodeloval je pri snovanju novega smučišča in zraven je bil pri gradnji bivaka pod Skuto – kot strokovnjak in zagovornik funkcije je združil moči z arhitekti, da bi bivak lahko obiskovalcem ponudil ne le vrhunsko estetsko, ampak tudi izjemno praktično uporabniško izkušnjo. Podobno vlogo ima predsednik športnega društva Free­approved, alpinistični inštruktor, fotograf in snemalec tudi pri uresničitvi ideje o smučišču, ki bo po premostitvi birokratskih ovir znatno obogatilo zimsko turistično sezono. Z lahko dostopnim smučiščem bodo v Bohinj privabili več obiskovalcev smučarskih šol in mladih družin – staršem je namreč pomembno, da lahko otroka odložijo naravnost na smučišču, da bi lahko spremljali njegove prve smučarske zavoje. Z novega smučišča se bo videlo tako morje kot Blejsko in Bohinjsko jezero ter Triglav, kar pomeni, da so bodo razgledi, zaradi katerih že tako ali tako v Bohinj derejo turisti, še namnožili. In čisto mimogrede vam zaupamo še trač, če ne kar koristno informacijo – v hotelu in njegovi okolici vsako leto prireja svoje fotografske delavnice tudi nadarjeni slovenski fotograf Samo Vidic.

Kot direktor hotela in ljubitelj bohinjskega konca si Čokl izmišljuje nove in nove zgodbe, ki bi osrečile turiste. Lepo naravo imajo namreč vsi, Švicarji, Avstrijci in Italijani, zgodbe, kot jih piše nova generacija avto­htonih in neavtohtonih bohinjskih zanesenjakov, pa so čista dodana vrednost. Na vrhu dela smučišča je denimo potekala rapalska meja, tam so Italijani postavili kup bunkerjev, utrdb in oficirsko hišo, ki jo bodo zdaj predelali tako, da bo na zunaj ostala enaka, znotraj pa vas bo pričakalo udobje moderne gorske koče.

Na vprašanje, katera lepa doživetja bi svetoval povprečno aktivnemu turistu (in nam), Anže Čokl odgovori: »Vsekakor mora vsakdo videti slap Savico, korita Mostnice, Hudičev most v Stari Fužini, razglede z Vogla in jezero z vseh točk. Od hotela gre tik ob Savi Bohinjki kolesarska steza, okrog jezera se je lepo sprehoditi peš, na Pokljuki je tisoč in ena destinacija, ki je vredna pozornosti, tu so tudi razne kulturne znamenitosti, pokrajino pa si lahko ogledate tudi na konjskem hrbtu. Če bi radi obisku Bohinja dodali pridih avanture, pojdite plezat, v snegu pa ob polni luni na Vogel.«

Dovolj kofetkanja. Ekipa se strinja, da smo izbrali pravo destinacijo. Sharana smo do zadnjega kotička napolnili v Alpinsportu: v avto so hitro izginili kajak, jadralno padalo in kolo. Za rafting in soteskanje se bomo v Alpinsportu pofočkali kdaj drugič, danes pa bomo 'samo' skočili s planine Vogar, zaveslali po jezeru in se predihali na kolesu. Kot rečeno, okrog Bohinjskega jezera se bomo lahko brez težav premikali z vso izposojeno 'kramo'. Zaradi dobre izrabe prostora je sharan kljub le 4,9 metra dolžine pravzaprav uporaben sedemsedežnik, v katerem zad­nja vrsta ni le za okras. Ob sedmih potnikih ima prtljažnik še vedno 267 litrov prostornine, kar je dovolj za vsaodnevne potrebe.

Za drugo vrsto sedežev ob odstanitvi zadnje vrste nastane prtljažnik kar 658 litrov prostornine (druga vrsta je poleg tega vzdolžno pomična za kar 16 centimetrov), dostop v zadnjo vrsto pa je zaradi električno pomičnih drsnih vrat še lažji.

V sharanu se odlično sedi (ja, ni nepomembno, ker bomo precej migali), seveda ne po dirkaško na tleh, zato pa kot na prestolu, saj je sedenje kombijevsko, razgled iz avta pa letalski. Ergonomija voznikovega prostora je več kot odlična, udobje vredno prvega letalskega razreda, izolacija izjemna, hitrost pa za avto teh mer več kot spodobna. Turbodizelski motor s 140 'konjskimi močmi' ali 103 kilovati je presenetljivo varčen in po porabi povsem enakovreden manjšemu mestnemu avtu. Kolegi avtomagazinovci so na normnem krogu zabeležili porabo 5,5 litra, na poti do Bohinja nazaj pa smo playboyevci porabili sedem litrov na 100 kilometrov. Ja, šli smo na Gorenjsko in smo bili pozorni tudi na to. Šala ...

Je treba še kaj dodati? Ne več kaj dosti. Sharan je družinski enoprostorec s športno dušo. Všeč bo tistim, ki si ga bodo poleg športnega avtomobila omislili kot drugi avto, vsem tistim z veliko družino in vsem preostalim, ki se preprosto radi vozijo v velikem avtomobilu (nikoli se namreč ne ve, kaj človek vse potrebuje na poti in kje bo prespal). Če si ga omislite, vas bo mogoče res kdo vprašal, ali je žena noseča, a se ne obremenjujte s tem. Če še ni, glede na naravo sharana, ki se po potrebi spremeni v avtodom, mogoče tudi ta dan ni več daleč. Včasih je treba samo zamenjati okolje, da se zgodi nekaj popolnoma novega in nepričakovanega.

Odločili smo se, da sharana ne bomo popredalčkali, ker to preprosto ni mogoče. Ne bomo mu rekli ne družinski, ne športni, ne skoraj kombijevski. Sharan je v resnici kameleon – ni treba, da se vi prilagodite njegovemu značaju, saj se bo on vašemu. Brez dvoma je udoben, a vas bo enako zanesljivo izstrelil iz cone udobja. Ob obilici prostora si namreč ne boste mogli pomagati, da vanj ne bi pospravili vsaj kolesa, jogi pa lahko tako ali tako zvijete ...

TEKST Tina Torelli
FOTO Saša Kapetanovič

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri