Regata Vendée Globe: Triumf mladosti

  • 14.05.2013

»Nekateri imajo modrost, izkušnje in zrelost, drugi mladostno zagnanost. Za zmago bo treba imeti oboje,« smo slišali ob letošnjem sedmem Vendéeju. Mirno lahko dodamo, da je bilo za zmago, pa tudi za uvrstitev samo, na tej naj­zahtevnejši dirki na svetu potrebne tudi nekaj sreče. Meter ali dva bolj levo ali desno bi lahko na stopničke in v zgodovino postavil druge ljudi. Tako pa je kar nekaj favoritov končalo z močno poškodovanimi barkami po trkih z ribiškimi ladjami in neznanimi plavajočimi objekti, ki so se v napačnem trenutku znašli na napačnem mestu. Ali pa so bili tam oni. Zmago, morda celo nepričakovano, si je tokrat prijadrala mladost. Celo dvojno zmago, pa še vrsto rekordov, po katerih se bomo spominjali te zadnje dirke.

(Foto: FOTO Vincent Curutchet/DPPI, Olivier Blanchet/DPPI, Francois Gabart)

15 fotografij v galeriji

Vendée Globe, kot ga poznamo danes, temelji na sloviti The Sunday Times Golden Globe Race, organizirani leta 1968/69 pod pokroviteljstvom britanskega časopisa. Bila je to prva solo in nonstop regata okoli sveta, zato je razumljivo pritegnila številne avanturiste, ki so hrepeneli po laskavem naslovu. V primerjavi s pravili, ki veljajo danes, je bila regata, organizirana pred komaj kaj več kot 40 leti, prav neverjetno naivna. Organizator je dirko pravzaprav namenil vsem tistim pustolovcem, ki so se pripravljali sami in so bili pripravljeni neprekinjeno ob­pluti svet, ter jih združil pod okrilje skupne regate. Zato ni določil tipa jadrnic in tudi dan odhoda so si lahko jadralci lahko izbrali sami, nekje med 1. junijem in 31. oktobrom leta 1968. Devet jih je prečkalo startno črto, nekateri bolj in drugi manj izkušeni, celo en popoln jadralski začetnik je bil med njimi. Štirje so odstopili že v Atlantiku, preostalih pet pa je doživljalo najrazličnejše zaplete in nesreče, goljufije, duševne bolezni, celo samomor. Robin Knox Johnston je bil na koncu edini, ki je v skladu s pravili objadral vse tri rte, ki še danes določajo ruto Vendée Globa, ter tako postal prvi človek, ki je sam neprekinjeno in brez zunanje pomoči obplul svet. Zaradi kontroverznosti so regato v tej podobi izpeljali le enkrat, nato pa je Philippe Jeantot leta 1992 začrtal nove temelje za današnji Vendée Globe, zbral na startu 13 jadralcev in ga na koledar oceanskih regat postavil na vsaka štiri leta.

Vendée Globe danes velja za največ, kar je v oceanskem jadranju mogoče doseči. Jadralci se še vedno podajajo okoli sveta sami, a zdaj na tehnološko domišljenih in zelo atletskih 60-čeveljskih jadrnicah, jadrajo neprekinjeno in v skladu s pravili tudi v najbolj neizprosnih vremenskih razmerah – ter ob morebitnih poškodbah barke ali sebe – brez zunanje pomoči. Čeprav je Vendée postal vrhunski športni dogodek, v katerem se budžeti merijo v milijonih in morajo biti jadralci ne le odlično psihično in fizično pripravljeni športniki, ampak tudi spretni poslovneži ter čim boljši piarovci, pridih avanture ostaja. Prav ta je tista, ki jih v očeh množic postavlja na vrh sveta, na jadralski Everest in iz njih dela junake. Zato enako toplo pozdravijo zmagovalca, kot znajo v veličastni množici pričakati zadnjega. Za gledalce Vendéeja so zmagovalci vsi, kajti pot je bila dolga, težka in nepredvidljiva. Priti nazaj pomeni zmagati, priti nazaj prvi je prestiž.

Start Vendéeja je tradicionalno v Les Sables d'Olonnu, enem od francoskih središč oceanskega jadranja, od koder se prek zloglasnega Biskajskega zaliva, ki je v drugi izdaji dirke leta 92/93 terjal živ­ljenje Britanca Nigela Burgessa, jadralci podajo proti prvemu od treh slavnih rtov – južno­afriškemu Rtu dobrega upanja. Od tam jih pot vodi po Južnem morju v Indijski ocean, mimo rta Leeuwin na jugozahodni avstralski obali v Pacifik ter okoli zadnjega rta vseh rtov, Horna, nazaj v Atlantik. Čeprav še najbolj domač, večina udeležencev ga je za trening prejadrala že večkrat pod okriljem različnih Transatov, Atlantik ostaja nepredvidljiv in pot do doma še dolga. Letoš­nji je terjal dve žrtvi tik pred koncem in ponovno potrdil staro Vendéejevo modrost: »To finish first (or anywhere) – first you have to finish.« Dva tisoč milj pred ciljem je pred jadralci še vedno dva tisoč milj, ko gre lahko kaj narobe. In letos je šlo marsikaj narobe že takoj na začetku.

Dvajset skiperjev se je zbralo na startu, med njimi osem Nefrancozov, in se ob 13:02 po startnem signalu francoskega igralca Françoisa Cluzeta podalo dogodivščini naproti. Enajst jih je regato uspešno končalo. Tudi letos je moško družbo popestrila ena ženska, Angležinja Samantha Davies (Savéol), za katero smo stiskali pesti že na prejšnjem Vendéeju, ko je na svoji rožnati Roxy osvojila srca občinstva in končala kot odlična četrta. Čeprav nas je takrat prepričala tudi s svojo srčnostjo, ko sta z Marcom Guillemotom brez oklevanja obrnila in odjadrala na pomoč poškodovanemu Yannu Eliesu, pa očitno karma le ni zdržala do tokratne dirke. Sam Davies je le nekaj dni po startu ostala brez jambora, tretjeuvrščeni iz zadnjega Vendéeja Marc Guillemot (Safran) in favorit za najvišje uvrstitve tudi na letoš­njem pa je le dobre štiri ure po startu in zgolj 50 preplutih miljah prvi odstopil zaradi poškodovane kobilice. Zelo žalosten konec štiriletnih sanj je bil to za oba, pa še za vrsto drugih jadralcev, ki jih je letošnji Vendée vzel v prvih dneh dirke. Po zgolj treh dneh je šarmantni 51-letni Kito de Pavant (Groupe Bel) med nekajminutnim krepčilnim spancem naletel na ribiško ladjo ter premec svoje smejoče kravice premočno poškodoval. »Preklet sem, Vendée Globe mi ni namenjen. Da moram ponovno odstopiti, in to le po dveh dneh regate, to ni mogoče ...« je bil razočaran Kito, ki je v prejšnjem ostal brez jambora že prvi dan po startu. Podo­bna usoda je doletela tudi najmlajšega udeleženca regate, 27-letnega Louisa Burtona (Bureau Vallée), ki je na popravilo poškodovane pripone odjadral nazaj v Les Sables d'Olonne, a se je potem odločil za odstop. Dominique Wavre je na Mirabaudu nerodno padel in si zlomil vretence, ki se mu je med regato zacelilo samo. Javier 'Bubi' Sansó (Acciona 100% EcoPowered) se je moral zateči v zatišje Kanarskih otokov, da je lahko rešil svoje tehnične težave.

Medtem pa je mlad, a izkušen François Gabart (Macif) začel napadalno in v razburkanem morju Biskajskega zaliva že prevzel vodstvo. Skozi celotno dirko smo ga lahko gledali spredaj in v boju s še enim iz nove generacije perspektivnih oceanskih jadralcev Armelom Le Cléac'hom na Banque Populaire. Na trenutke je bil tokratni Vendée videti kot regata jadralskega dvobojevanja, jadralca sta se podila drug ob drugem in si občasno celo z vsakim obratom izmenjevala vodstvo. Neverjeten prizor, če pomislimo, da je treba obpluti svet, a mladostni entuziazem, neverjetna fizična pripravljenost, jadralske izkuš­nje in seveda neizmerna motivacija po najprestižnejšem naslovu so ju gnali naprej v noči brez spanca. Statistika kaže, da so jadralci na tej zadnji dirki spali povprečno od tri do šest ur na dan, le redko pa več kot eno uro naenkrat. Ne prav daleč za njima smo lahko spremljali švicarskega jadralca Bernarda Stamma (Cheminées Poujoulat), Francoza Jean-Pierra Dicka (Virbac Paprec 3) ter Britanca Alexa Thomsona na Hugo Bo­ssu. Če ne drugače, se Alexa najbrž spominjamo po simpatični reklami za to modno znamko, ko spodobno oblečen v obleki in kravati z jet-skija zleze na kobilico svoje nagnjene barke ter z nje najprej nekajkrat nespretno čofne, potem pa le nadvse elegantno skoči na glavo. Tokrat je šlo seveda zares in se je moral ubadati s povsem drugimi težavami, predvsem s popravilom hidrogeneratorja in krmil, a je ponovno dokazal, da ga sponzor 'pravih moških' oblačil le ni izbral po naključju. S težavami so se še naprej spopadali tudi drugi. Jérémie Beyou (Maître CoQ) je zaradi poškodbe kobilice moral odstopiti nedaleč od Zelenortskih otokov, Vincent Riou (PRB) pa je trčil v tako imenovani UFO (Unidentified Floating Object) – veliko plutajočo bojo, ki je njegov AIS ni mogel zaznati. Huda poškodba premca je zmagovalca zadnjega Vendéeja prisilila k odstopu. Tisti dan, ko je takrat vodeči Francoz Armel Le Cléac'h kot prvi prečkal ekvator, je daleč za njim poljski jadralec Zbig­niew Gutkowski (Energia) po večdnevnih težavah z avtopilotom in številnih drugih zapletih, ki jih je zares požrtvovalno reševal domala od prvega dne regate, objavil svoj odstop. V južni Atlantik so eden za drugim prijadrali tudi drugi iz vodilne skupine, veteran Mike Golding (Gamesa) že dvaindvajsetič. Tudi na tej dirki je bilo kar nekaj starih jadralskih mačkov: poleg Goldinga, Stamma, Marca Guillemota in Kita de Pavanta tudi Jean Le Cam in Dominique Wavre. Nobeden od uvrščenih na koncu ni posegel po najvišjih mestih, prvi med njimi je ciljno črto prečkal 53-letni Francoz Jean Le Cam (SynerCiel), osem dni za zmagovalcem na petem mestu.

Po prvem valu odstopov smo upali, da se bo življenje za preostale jadralce vsaj nekoliko umirilo, a kadar se barke žene do njihovih skrajnih meja, te hitro postanejo še kako ranljive. Bernardu Stammu se je pokvaril hidrogenerator, eden najvitalnejših kosov na barki, saj proizvaja elektriko za delovanje inštrumentov, avtopilota, nagibne kobilice ... in na popravilo se je moral zateči na Novo Zelandijo. Zaradi močnega vetra, ki ga njegovo lastno sidro ne bi zdržalo, se je privezal na tam zasidrano rusko ladjo, pri čemer mu je pomagal eden od mornarjev. S tem pa prekršil sveto pravilo regate, ki prepoveduje kakršnokoli zunanjo pomoč, zato je regatni odbor proti švicarskemu jadralcu sprožil protest in ga pozneje tudi diskvalificiral. Dirka je tekla dalje in kako lepše začeti novo leto kot prav z zdravljico? Prvega januarja 2013 je mladi Gabart prvi objadral rt Horn, le uro in 15 minut za njim pa je nekaj šampanjca z morjem delil tudi Armel Le Cléac'h. Ravno v teh istih urah je Alessandro Di Benedetto (Team Plastique) na drugem koncu sveta prav enako zavzeto na stari, povsem nekonkurenčni jadrnici, edini s fiksno kobilico, zajadral v Pacifik. Pa naj še kdo reče, da šteje le zmaga!

Prav Vendée Globe je lep dokaz slovite de Coubertinove misli. Priti na start te regate, potem ko je treba prepričati sponzorje in zbrati milijone, pripraviti barko in sebe, je zmaga že sama po sebi. Zato se na startu običajno znajde tudi nekaj takšnih, ki na najvišje uvrstitve ne morejo računati, a jim zanje tudi ni mar, saj so njihovi cilji drugje. V tokratni dirki je bil eden teh mlad francoski jadralec Tanguy de Lamotte, ki je iz uspešnega jadralca na jadrnicah razreda class40 nedavno presedlal na IMOCO in skozi svojo kampanjo pod pokroviteljstvom humanitarne organizacije Initiatives-coeur zbiral denar za otroke z boleznimi srca. Vsak lajk na Facebook strani pokrovitelja je od donatorjev prinesel en evro in do konca njegove dirke – v cilj je priplul kot predzadnji z 20 dnevi zaostanka za zmagovalcem – jih je zbral že 200 tisoč. Akcija še traja, tako da lahko še vedno prispevate evro. Še en jadralec je odplul, ne da bi računal na zmago, in se tudi srečno vrnil. Kot zadnji, a to ni zmotilo veličastne množice, ki ga je prišla pozdravit ob vhod v kanal pred Les Sables d'Olonnom. Občinstvo Vendéeja ve, za kaj gre in kdo je kdo. Francosko-italijanski jadralec Alessandro Di Benedetto je tisti, ki je na zgolj 6,5-metrski jadrnici brez postanka sam objadral svet, prav po ruti, ki jo predvideva Vendée Globe. Tik pred Hornom je takrat leta 2010 ostal brez jambora, a se ni vdal, z veliko ustvarjalnosti je naredil nadomestnega in v Les Sables d'Olonne prijadral po 268 dneh na morju. »Alessandrov pogum in srčnost sta tako velika kot oceani, ki jih je prejadral,« je njegov podvig komentiral legendarni francoski oceanski jadralec Yves Parlier. Alessandro je pozneje napisal knjigo Autour du monde sur un voilier de 6,50 metres (Okoli sveta na 6,5-metrski jadrnici) ter začel sanjariti o bona fide kampanji Vendée Globe. Razumevanje je našel v Teamu Plastique in njihovih partnerjih. Didier Elin, direktor Team Plastique, je povedal: »Že leta spremljam Alessandrove podvige. Živim v Les Sables d'Olonnu in udeležil sem se prav vseh Vendéejevih startov. Od nekdaj sem si želel, da bi lahko nekega dne tudi sam sodeloval na enem od njih.« S partnerji je uspel zbrati denar za staro barko in, kot kaže, je bil tudi skiper pravi. Glasni aplavzi v cilju letoš­njega Vendéeja so bili tako namenjeni tudi vsem, ki si upajo, njihovim uresničenim željam in sanjam. Te so si zagotovo uresničili zmagovalci. V rekordnih 78 dneh, dveh urah in 16 minutah je cilj prečkal François Gabart, ki je svet objadral s povprečno hitrostjo 15,3 vozla. Zgolj tri ure in 17 minut za njim, pred očmi ravno prav razgretega občinstva, je v cilj priplul tudi Armel Le Cléac'h.

Izjemen dan je bil to za sodobno oceansko jadranje, ko sta kar dva nadarjena mlada jadralca prvič v zgodovini sklenila svojo pot okoli sveta v manj kot 80 dneh. Kot tretji je osemdeseti dan vplul Alex Thomson, ki mu je k stopničkam pomagala tudi nesrečna izguba kobilice Jean-Pierra Dicka, a mu moramo vseeno priznati odlično jadranje na jadrnici iz leta 2007. V svoji prvi izjavi je povedal: »Vse čestitke, JP. Ne vem, kako ti je uspelo, naredil si nekaj izjemnega in res si lahko ponosen nase. Za tabo je odlična dirka, zaslužil si si tretje mesto. Žal mi je, da sem ga moral prevzeti, a sem se držal tvojih nasvetov in pazil nase.« Še ena drama se je namreč odvila le 2650 milj pred ciljem, ko je Jean-Pierre Dick, skozi celotno dirko zanesljivi zasledovalec najboljših dveh in najresnejši kandidat za tretje mesto, nenadoma ostal brez kobilice. Napolnil je vodne tanke ter s tem uravnotežil jadrnico, zmanjšal površino jader in odjadral dalje. Jadralec iz Nice je svoj tretji Vendée Globe začel kot favorit in na četrtem mestu – potem ko je vmes tudi vodil in bil večino dirke med prvimi tremi – končal kot junak. Nekaj manj sreče je imel Javier Sanso. Zgolj 400 milj pred Azori, le malo naprej od Dickove nezgode s kobilico, jo je izgubila tudi njegova Acciona 100% EcoPowered. Jadrnica se je obrnila, španskega jadralca pa je iz rešilnega splava rešila portugalska mornarica. Čeprav Bubi ni prijadral čisto do cilja, pa je odjadral dovolj, da bo Acciona 100% EcoPowered v zgodovino zapisana kot prva zelena IMOCA, ki je vso potrebno energijo proizvedla s pomoč­jo morja, sonca in vetra – in na njej ni bilo niti kapljice fosilnih goriv – ter dokazala, da je tako dejansko mogoče obpluti svet. Ker tudi Vendée Globe postaja vse bolj zelen, bomo najbrž na naslednjem takšnih jadrnic videli še več.

Medtem ko se predzadnjega Vendéeja spominjamo po srčnosti nastopajočih, ki so v najbolj ekstremnih razmerah znali odmisliti slo po uspehu in obrniti v pomoč sotekmovalcem v stiski, se bo ta zapisal v zgodovino po številnih rekordih in žal tudi (pre)številnih poškodovanih in izgubljenih kobilicah. Devetindvajsetletni François Gabart je v cilj svoje prve dirke okoli sveta prijadral kot najmlajši zmagovalec v zgodovini, najmanjša je bila tudi razlika med njim in drugouvrščenim Armelom Le Cléac´hom in oba sta regato končala v manj kot osemdesetih dneh. Najmanjša, 26-dnevna, je bila tudi razlika med zmagovalcem in zadnjim v cilju. Kot zanimivost: zmagovalec predzadnjega Vendée Globa Michel Desjoyeaux je takrat porabil 84 dni. S tem rezultatom bi bil tokrat četrti. 

FOTO: Vincent Curutchet/DPPI, Dominique Wavre, Armel Le Cléac'h, Samantha Davies, Mark Lloyd/DPPI, Jean-Pierre DickTanguy De Lamotte, Francois Gabart, Alessandro Di Benedetto, Javier Sansó

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri