Velika tura po Sardiniji - 1 motocikel, 2 potnika in kakšnih 100 dogodivščin

  • 12.10.2018

To je prvoosebna zgodba sopotnice na motoristični turi Sardegna Gran Tour, organizirani kot reli in po poteh nostalgije. Štiri etape od Milana prek Alghera in Àrbataxa nazaj do Golfa Aranci, dve noči na trajektu in več kot tisoč sanjskih kilometrov. Potep po katalonskem Àlgheru, postanek v slikovitem Fonniju in gurmanskem Gavoiu, sproščanje ob jezeru Gusana in treking do modre lagune Cala Goloritzé. Postanki v starih obcestnih barih, domačih gostilnah in na starih ulicah, kjer zvečer posedajo nezaupljivi, a radovedni otočani. Sardinija ni le Porto Cervo in ni le luksuz Coste Smeralde. Obstaja tudi pristna, divja Sardinija, ki jo je najlaže doživeti na dveh kolesih.

(Foto: Tina Torelli)

25 fotografij v galeriji

In zdaj tura. Velika tura, pravzaprav. Nanjo sva se z mojim voznikom odpravila z novim KTM adventure 1090R, odličnim motociklom za ta namen. Ta se je odlično obnesel celo z dodatnim tovorom, saj ima verzija R že v osnovi nekoliko trše vzmetenje. Z njim sva bila na ljubiteljskem reliju sicer v manjšini, saj so po številu daleč najbolj prednjačili BMW-jevi GS-i vseh mogočih prostornin in letnikov. Sledila jim je africa twin, prav tako cela paleta letnikov, na Sardinijo pa se je podalo tudi nekaj triumphov in celo ena Ducatijeva multistrada. Zakaj samo ena, je stvar daljše razprave, ki pa v ta članek ne sodi.

Veliko sardinsko turo sta Antonello Chiara, izkušeni organizator relijev za svetovno prvenstvo, in Renato Zocchi, nekdanji svetovni prvak v motokrosu, zasnovala po poteh prvega Relija Sardinija. Bilo je natanko pred 34 leti, ko je iz Milana krenila prva izdaja, zasnovana po vzoru Sabinovega Dakarja. Thierry Sabine je določil smernice, začel trend in sprožil epidemijo, ki se ni nikoli polegla. Zocchi je s pomočjo traserja Giulia poskrbel, da trasa ni bila prelahka in da bivši vrhunski tekmovalci, ki se takšnih tur radi udeležujejo iz nostalgije, niso zehali od dolgočasja. Chiara je skupaj s partnerjem Gianrenzom Bazzujem, lokalcem, poskrbel, da je bila tura demokratična in da so bili vsi siti in spočiti. Kdor je želel od točke A do točke B po brezpotju, mu je bilo ugodeno, kot je bilo ugodeno tistemu, ki si je turo zamislil od kave do kosila in od kosila do večerje ‒ po cesti.

1. etapa: Milano (Rim)‒Golfo Aranci, okrog 400 km + noč na trajektu

Del udeležencev ture se je do Livorna podal iz Milana, del iz Rima, vsi pa smo se ob osmih zvečer po napornem prečenju Apeninov srečali v Livornu. Iz livornskega pristanišča na Sardinijo vozi več družb, Corsica Ferries, Sardinia Ferries, Grimaldi Lines, Moby Lines in Tirrenia, odločili pa se boste na podlagi tega, v katero pristanišče bi radi vpluli. Naš cilj je bil Golfo Aranci, kjer nas je po kavi čakal prvi sardinski brifing. Prešnji dan smo prevozili kar 400 kilometrov ne le po asfaltu, zato sem kot sopotnica čutila vsak kilometer v rokah, stegnih in predvsem na zadnji plati. To je bil moj prvi resni roadtrip v vlogi sopotnice, in čeprav je bil za krmilom profesionalec, ki se je trudil, da bi mi čim bolj olajšal pot, mi je z vsakim kilometrom postalo žal, da nisem zbrala poguma in se na turo odpravila s svojim motociklom.

Dva kot eden

Teoretično sem se o vožnji v dvoje podkovala na spletnem mestu AMZS, kjer je veliko koristnih informacij, vem pa, da Center varne vožnje Vransko organizira tudi tečaje za motoriranje v dvoje, kar se mi ne zdi slaba ideja. Toda v nasprotju z mano je Jordi ugotovil, da je motoriranje v dvoje lažje, kot si je predstavljal. Tudi sam je prvikrat v življenju prevažal s seboj sopotnico in dva kovčka, v katera sva brez težav pospravila vse potrebno za teden motorističnih počitnicah. Motocikel je z lahkoto zmogel dva potnika, v ovinke je šel brez težav, v klance prav tako, malo sva se lovila le na brezpotnih sekcijah, ko sva seveda z izklopljenim ABS-om letela z nosom navzdol. Je pa tu treba povedati, da se je voznik včasih spozabil, beri: pozabil na sopotnico. Ne smem pozabiti omeniti, da je bilo pakiranje zame tokrat pravi užitek ‒ v motorističnem minimalizmu je nepredstavljiva svoboda, sploh ko na koncu poti ugotoviš, da je življenje z nekaj štumfi in hlačkami povsem dovolj polno in da se užitek potovanja veča obratno sorazmerno s številom parov čevljev, ki jih vlačiš s sabo.

2. etapa: Golfo Aranci‒Alghero, 260 km

Prvi dan na Sardiniji je bil kot narisan, zrak je imel 25 stopinj in narava je dišala. Do Sorsa, kjer je organizator postavil dolge mize, nanje pa ostrige, hobotnico s krompirjem in orade, nas je brezpotje lažje težavnostne stopnje vodilo po čarobnih krajih, kjer smo srečali več konjev, oslov in divjih prašičev kot ljudi. Predvsem slednji so mi iz glave izbili fantazijo, da bi se z voznikom ulegla na rob gozda in opazovala metulje. Po kosilu smo na poti proti Algheru prečili kraje, ki so me spominjali na film Mostovi Madisona, pravljične gozdove in obšli smo najbolj pisane travnike, kar sem jih kdaj videla. Ob peti uri smo prispeli v Alghero, pristaniško mesto pod Sassrijem na zahodni obali otoka, kjer smo le streljaj od starega mestnega jedra prespali v hotelu Corte Rosada. Če bi šla na Sardinijo v lastni režiji, bi seveda izbrala kakšnega od B&B-jev, odlično ocenjenih na Bookingu. Večerni sprehod po Algheru mi odkrije novo plat Sardinije. Mesto je arhitekturno bolj zanimivo od ostalih sardinskih mest; pravijo mu Barceloneta, mala Barcelona, saj so napisi na stavbah v katalonščini, se pa arabski vpliv čuti na vsakem koraku. Če se boste v Algheru ustavili za dlje časa, boste zagotovo obiskali plaži Le Bombarde in La Pelosa, kjer vas bodo varovali obrambni stolpi iz 16. stoletja. Mesto je znano tudi po koralah in naslednjič, ko ne bom del relija, si zagotovo želim ogledati bojda vrhunski muzej koral. Midva sva se spričo ritma ture šla sončit in izobraževat le v restavracijo Al Tuguri, ki je absolutna kulinarična špica. Gospod Benito namreč zna, vi pa ne boste zgrešili, če boste naročili kar enega od degistacijskih menijev (ribiški, tradicionalni, vrtnarski) ‒ to je najbolj zanesljiva pot do gurmanske sreče. Ob hrani vam bodo postregli zelo opojno vino; hja, tu pa morate paziti: ne vem, ali je šlo za utrujenost po 260 kilometrov dolgi etapi ali pa je res, kar pravijo: na Sardiniji je življenje bolj intenzivno, vino pa je življenje. Izbirali boste med znamenitim rdečim vinom cannonau, vermentinom, buiom, carignanom ali malvazijo.

Nujna oprema za sopotnico in maratonskega motorista

Za vse, ki ste si zapomnili, da sem prvi dan zaključila z otiščanci in odgninami, imam dobro novico. Že v Golfu Aranci mi je John Small s svojim produktom cool cover dobesedno rešil rit. John kot inštruktor znamke Triumph in udeleženec mnogih relijev dela nešteto motorističnih kilometrov in bi bil brez tega svojega produkta popolnoma bos. Rešitev je torej trda, a elastična mreža, ki jo napneš čez sedež in deluje tako proti udarjanju ob sedež kot proti potenju. Zmaga!

3. etapa: Alghero‒Àrbatax, 300 km

Naslednji dan nas je čakalo dobrih 300 kilometrov med Àlgherom in Arbataxom. Čisto magijo smo doživljali po samotnih poteh med magalitskimi zgradbami imenovani nuragi iz bronaste dobe. Prečili smo tudi orjaški gozd hrasta plutovca. Peljali smo se skozi slikovito mesto Fonni, kjer so hiše okrašene s freskami, ki pripovedujejo vsakdanje življenje ljudi. Kraj na 1000 metrih nadomorske višine je znan tudi po smučiščih in avtohtoni pasmi fonijski ovčar ‒ teh je vse polno, kot je polno ovac, in prepričali smo se, da ovčarji svoje delo jemljejo skrajno resno, saj so oblajali vsak motor. Drugo mesto na poti, vredno postanka, je Gavoi, kjer je doma kultura in domnevno najboljši sardinski pekorino Fiore Sardo. Kosilo tretjega dne nas je čakalo ob jezeru Gusana, kjer smo se tega pekorina najedli do sitega. Naš cilj je bil (ponovno deloma arabski) Àrbatax, kar v arabščini pomeni 14. stolp. Àrbatax je pristaniško mesto v območju Ogliastra, kjer smo prespali v enem najlepših sardinskih hotelov Saraceno. Toda pravi biser Àrbataxa se po mojem mnenju skriva dobrih 20 kilometrov v smeri proti kraju Baunei in se imenuje Cala Goloritzé. Tja sva se z dragim vrnila po končani turi, kljub apokaliptičnemu dežju. Treking do Cala Goloritzé traja uro in pol navzdol in dve navzgor, a je vreden vsakršnega napora, saj je lepota zaliva nezemeljska.

4. etapa: Àrbatax‒Golfo Aranci, 270 km

Ker je bilo zjutraj nebo svinčeno in so že grozile prve debele kaplje, poleg tega pa je pritisnil mraz, sva se z voznikom odločila, da ta dan spustiva fakultativno brezpotje in se podava po znameniti ovinkasti cesti Orientale Sarda. Mokra kot fonijska ovčarja sva veselo vedrila v motorističnem baru Silana, kjer sva se s preostalimi premočenimi bajkerji grebla za prostor ob kaminu in sušila opremo. A tudi v tem je čar poti: ne doživiš vsak dan, da ti v mineštro fregolo dežuje, tebi pa je za to popolnoma vseeno. Zadnji kilometri do pristanišča Golfo Aranci so bili bolj primerni za Noetovo barko kot za KTM adventure 1090R, a cilj smo dosegli vsi in si nato mirno delili tri najete hotelske sobe, da smo se stuširali z vročo vodo. In nato sva z dragim v najhujšem možnem deževju tudi zapustila skupino, ki se je čakala na trajekt in se uporniško odločila, da bova na apokaliptični Sardiniji vztrajala še dva dni. Namestila sva se v izvenserijskem penzionu Li Muntigeddu v San Teodoru. Če vas pot zanese tja, nujno rezervirajte prej, da vas ne prehitim. Po nasvetu Antonella sva jedla v restavracij Il Giardinaggio v San Teodoru, kjer so naju popeljali naravnost v tunina nebesa. Kljub dežju sva obiskala najlepše plaže pod soncem ‒ tistim, ki so bili na Karibih, bom rade volje verjela, da so te lepše, bolj bele in bolj modre: Lu Impostu, La Cinta, Coda Cavallo in Cala Brandichi, flamingi, ki jih boste opazili, pa ne bodo plod halucinacij zaradi cannonaua.

Za konec

Nemogoče se je zaljubiti v Sardinijo, ne da bi se zaljubili v njene ljudi. Na potovanju z motociklom je stik z ljudmi namreč bolj pristen. Nemogoče se je zaljubiti v Italijo, ne da bi začutili Sardinije. Sardinija je tisti še neokrnjeni del Italije, kjer človek še ni povsem uničil narave. Nemogoče je ljubiti življenje na dveh kolesih in si ne želeti začutiti bohotnih oblin tega čutnega otoka. Nemogoče je spoznati Sardinijo na rivi Porta Cerva ‒ da bi jo resnično začutili, se zavihtite v sedlo in zavijte z utrjenih poti. Morda ne boste srečali žive duše, zato pa sami sebe.

TEKST Tina Torelli 

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri