Begunska kriza je kriza EU

  • 01.01.2019

Ali jo je res primerno izkoriščati za nabiranje političnih točk?

Novembra 2015 slovenski vojaki nameščajo rezilno žico na slovensko-hrvaški meji. (Foto: Profimedia)

»Naše velike demokracije so še vedno naklonjene ideji, da bo neumen človek bolj verjetno ostal pošten kot pameten. In naši politiki to izkoriščajo tako, da se delajo bolj neumne, kot jih je narava naredila.« – Bertrand Russell

Naša vrsta je preživela dvesto tisoč let v lovsko-nabiralskih plemenih in le dobrih 12 tisoč v poljedelskih združbah. Zato nas ne sme presenečati, da se nam je iz lovsko-nabiralskih časov ohranilo precej več vzorcev razmišljanja (utrjeni reakcijski vzorci) kot iz relativno kratkega obdobja življenja v drugače organiziranih poljedelskih skupnostih. V te lovsko-nabiralske vzorce zapademo, kadar nimamo časa ali se nam ne da natančneje premisliti. Zato, ker so evolucijsko smiselni, saj so skupine, ki so jih pretežno udejanjale, preživele dovolj časa, da so zapustile potomce, vključno z nami, ki živimo danes. V take vzorce razmišljanja z lahkoto zapademo, saj so tako očitni zato, ker so evolucijsko vgrajeni v naše možgane – samo premišljati ne smemo.

Eden od takih utrjenih reakcijskih vzorcev je najmanj nelagodnost, če ne kar strah ali sovraštvo do tujcev. Iz življenja redkih lovsko-nabiralskih skupnosti, ki še obstajajo, lahko ocenimo, da tako pleme potrebuje od deset do sto kvadratnih kilometrov ozemlja na odraslega člana samo za to, da preživi. Torej je tujec, ki se pojavi v 'našem' teritoriju, vedno grožnja: ne zato, ker bi hotel koga napasti, ampak že s tem, da, na primer, smuka jagodičje, ki je nujno za preživetje 'našega' plemena.

Ampak danes ne živimo v lovsko-nabiralskih skupnostih in lahko si vzamemo čas, da premislimo. Ali nas torej begunci, ekonomski ali politični, zares ogrožajo? Najbrž niti najbolj zadrti nasprotniki migrantov ne verjamejo, da nam bodo ti odžrli za preživetje nujno hrano. Teza, da nam odvzemajo delovna mesta oziroma znižujejo plače, tudi ne zdrži: ti ljudje prevzemajo predvsem najnižje plačana dela, za katera že danes uvažamo delovno silo iz revnejših držav. Nas begunci veliko stanejo? Sploh ne: Slovenija od prehoda migrantov čez svoj teritorij več zasluži, kot zanje plača. Kaj pa 'kulturna kontaminacija'? Večina, ki nas danes živi, bi še pred sto leti veljali kot čudaki in heretiki. Kulture se spreminjajo in niso genetsko pogojene, ampak se širijo (a tudi izginjajo) v odvisnosti od privlačnosti miselnih vzorcev in drugih dejavnikov, ki s prirojenimi lastnostmi nimajo veliko zveze.

Že če bi politični ali ekonomski begunci prihajali v našo državo slučajno, brez naše krivde ali zasluge, racionalno ni razloga za sovraštvo do njih. Ampak v primeru sedanjega vala nismo brez krivde.

Že pred letom 2011 je začela Francija v Libiji 'spodbujati' skupine, ki so nasprotovale vladavini Moamerja el Gadafija. Verjemimo, da je šlo za demokracijo, čeprav Francija uvaža iz Libije za približno 500 milijonov evrov surove nafte in plina na leto (Italija 1,48 milijarde evrov, Španija 730 milijonov evrov, Nemčija 475 milijonov evrov). EU je Francijo podprla in ob pomoči ZDA – ki imajo več izkušenj s prinašanjem demokracije v druge države – je režim razpadel, uporniki so 20. oktobra 2011 Gadafija ubili. Vendar Libija ni postala francoska ali ameriška kolonija (pardon, demokratična država s tržnim gospodarstvom), ampak je v njej zavladal kaos, v katerem vlada množica lokalnih nasilnežev (pardon, demokratičnih upornikov). S tem je razpadla tudi enotna libijska vojska, ki je zelo strogo varovala libijsko južno mejo, čez katero so se vedno skušali prebiti ekonomski migranti predvsem iz podsaharske Afrike. Še več, novi demokratični voditelji so začeli služiti z migranti, ki jih na komaj plovnih čolnih pustijo predvsem pred obalo Italije. To so tisti begunci, ki jih je Italija že veliko sprejela, sedaj bi pa hotela, da jih prevzamejo tudi druge države EU.

Najkasneje leta 2014, a najbrž že prej, so začeli Američani podpirati in oboroževati nasprotnike sekularnega režima Bašarja el Asada. Recimo, da je tudi v tem primeru šlo predvsem za demokracijo in tržno gospodarstvo, ne pa za plinovode ter naftovode, ki bi jih želele ZDA skozi Sirijo speljati v Izrael ter na obalo Sredozemlja, iz Iraka, Savdske Arabije in drugih 'demokratičnih' držav, bogatih z nafto. Ameriško intervencijo je podprla EU, Slovenija je sirskemu veleposlaniku odvzela pooblastila in ga 31. maja 2012 razglasila za nezaželeno osebo.

Kmalu se je izkazalo, da velik del 'demokratičnih sil', ki so jih v Siriji podpirale ZDA in EU, predstavlja Islamska država. Tudi vse druge uporniške skupine so islamistične s podporo različnih verskih krogov na Bližnjem vzhodu. ZDA in nekatere članice EU so potem začele napadati svoje nekdanje zaveznike IS. In razumljivo, ljudje, ki so pred državljansko vojno povsem mirno živeli v Siriji, so začeli bežati pred islamskimi skrajneži, bombardiranji, vojaškimi spopadi. Če se med begunci, ki potujejo tudi skozi Slovenijo, najde kakšen Afganistanec, je to preprosta posledica dejstva, da te pohode organizirajo predvsem 'naši zavezniki' Kurdi, ki so že sicer strokovnjaki za tihotapljenje opija in heroina iz Afganistana. Ta migrantski val se je usmeril proti EU in se je nekoliko umiril šele, ko je Rusija podprla Asada ter s tem zavrla napredovanje upornikov.

Razumski premislek nam pove, da dejansko ni razloga za sovraštvo do migrantov, ki pretežno potujejo skozi našo državo. Če malo pomislimo na trpljenje teh ljudi, ki morajo za svoj pohod proti bogati Evropi še drago plačati, bi si zaslužili vsaj nekaj sočutja.

A vendar bom tudi sam rekel: političnih ali ekonomskih migrantov v svoji okolici raje ne bi videl. Čeprav vem, da so strahovi in sovraštvo do njih utemeljeni na evolucijsko razvitih miselnih vzorcih, ki so danes preživeli. A zakaj bi prenašal kakršnokoli nelagodje, pa čeprav je posledica nerazumskih vzorcev v mojem razmišljanju? In pri takem odnosu sem konsistenten s svojim razmišljanjem iz leta 2003, ko sem na referendumu o vstopu v EU glasoval proti. V nasprotju s politiki – nekateri danes zahtevajo drakonske ukrepe proti migrantom – ki so nam EU predstavljali samo v luči prednosti. Zdelo se mi je namreč, da članstvo Slovenije v Evropski uniji ne more imeti le pozitivnih posledic. Celo več, Slovenija predstavlja v EU zelo majhno politično težo, in če Unija odloča kakorkoli demokratično, bi moralo biti razumljivo, da bo več skupnih odločitev proti željam Slovenije kot v prid. A večina je verjela politični eliti in danes je Slovenija članica EU. In to je kot poroka: v dobrem in v zlu.

Begunci, ki v EU prihajajo predvsem iz Sirije in skozi Libijo, sedaj predstavljajo tisto nezaželeno plat zakona, ki bi jo pač morali požreti, če ga želimo ohraniti. Če razvajen otrok zakriči: »Tega pa ne bom jedel!«, je to problem njegove družine. A če skuša politik nabirati glasove z dejansko neuresničljivimi idejami, kako nas bo branil pred migranti, je to najmanj plehko igranje na najnižja človeška čustva. Še več, s tem ruši Evropsko unijo. Madžari pač ne bi sprejeli migrantov, Nemci najbrž raje ne bi plačevali največjega prispevka v proračun EU, Francozi bi morda radi uvedli zaščitne carine na uvoz tujih vin, Italijani, Grki, Španci, Hrvati ... bi tujcem iz EU raje prepovedali nakup nepremičnin v turistično zanimivih krajih na morski obali ... in tako naprej. Vsaka članica EU ima svoje želje, ki se jim mora odpovedati v prid skupne Unije. A če bi pri odnosu do migrantov ustoličili načelo vsak po svoje, zakaj bi se potem druge države še vnaprej odpovedovale svojim parcialnim interesom? In če EU vsem ustreže, če bo v vsem vsak po svoje, kaj bo pa potem sploh še ostalo od EU?

TEKST Mišo Alkalaj FOTO Profimedia/Splash

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri