V divjini z Branetom T. Červekom - Denis Avdić, smeli junak jutranjega programa

  • 09.08.2018

Denisa sem poklical pred časom, kmalu po tistem, ko je bil moj gost v projektu V divjini s SSFN neustrašni 'ledeni' Peter Poles. Junak jutranjega program Radia 1 povabila ni zavrnil, a je bil tako zelo zaseden, da sva oba vadila eno od najnujnejših življenjskih veščin, potrpežljivost.

(Foto: Ljubo Vukelic)

23 fotografij v galeriji

Branetova zgodba

Tako je po enem letu napočil čas za najino dogodivščino! In sva se dobila. Takoj se je bil pripravljen podati v neznano in bil je značilno zgovoren, a vendarle malce negotov in pazljiv, saj ni vedel, kaj vse ga še čaka. Sem pa takoj začutil njegovo odprtost, preprostost in kmalu tudi močno voljo. V sebi sem vedel, da moram Denisa spoznati predvsem s tem, da je treba naravi 100-odstotno zaupati.

Vreme nama je bilo sprva dokaj naklonjeno, a že na začetku najine zgodbe so na hitro nagnetli oblaki, da je dobesedno stemnilo. O, vesel sem bil tega darila matere Narave, saj se nama je obetalo odlično vreme za učenje o Njej. Zavohal sem namreč dež, če ne še kaj hujšega. Po ne dolgi hoji pa je Denisa pretresel naravnost grozljiv prizor. Onemel je, saj je bila tam, kjer se je še ne tako davno bohotil čudovit in zdrav smrekov gozd, čistina. Človek je v svoji pogoltnosti posekal in podrt vse do zadnjega. Drevesnih trupel seveda ni bilo več, ostala so samo še ležeča rebra drevesnih vej. Prizor ni bil lep, a na videz mrtva tla za 99 odstotkov današnjih ljudi, so v sebi skrivala darove silno raznolike divje hrane.

»Le kaj lahko tu sploh najdeš za hrano? Ni mi jasno,« je momljal Denis. »Ej, kaj bom sploh jedu? Tu, med samim pustim skalovjem in posušenim mahom?« Molčal sem kot grob, da vidim, kako kaj pozna naravo in njene rastline. Takoj mi je bilo jasno, da je Denis tu še bolj bos, kot sem mislil. A nič zato, saj zato pa zdaj tu z mano, da spozna, kaj vse ima pred nosom in pod nogami! Veliko raje imam tiste, ki se prepustijo učenju, ne da bi na veliko pametovali, kot tiste z razbohotenim egom, ki silno pametujejo, ne da bi vedeli, kaj sploh govorijo, kaj šele, da bi slišali bistvo. Denis je na srečo popolno nasprotje takšnih sodobnih primerkov vrste Homo sapiens. No, saj zanje imam jako učinkovita sredstva, a so tokrat vsa ostala v moji shrambi. Denisov odziv na dano situacijo pa mi je povedal, da mi zdaj povsem zaupa, da se je povsem prepustil dogajanju in s tem učenju. Začutil sem, da je začel uživati ob spoznavanju rastlin, čudil se je njihovi uporabnosti in vse pogosteje so iz njega prihajala nenavadna vprašanja, ki so govorila, da ga tematika pravzaprav na en način zelo zanima.

Pokazal sem mu rastline, iz katerih si lahko pričaraš vse tiste domače jedi, brez katerih si ne predstavljamo vsakdanjika. Takšne, iz katerih si lahko pripraviš krompirju podobne dobrote, pa takšne, katerih okus je najmanj tako dober kot pri sladkem stročjem fižolu ‒ in to vse so bile neopazne rastlinice, po katerih sva hodila. Paradnega konja spomladanskih rastlin pa sem prihranil vse do zadnjega. Denis je navdušeno spoznal tudi zdravilne rastline, ki lahko odpravijo marsikatero bolezen sodobnega časa, še posebej tiste, ki so tako rekoč vsakdanje in vse preveč pogoste, povezane pa so z respiratornimi obolenji zaradi človeškega onesnaževanja zraka in okolja.

Zima se še poslovila, tu in tam so bili ostanki snega, a tam, kamor sva jo mahala, je bilo snega več kot pa suhe listnate gozdne preproge. Nato pa sem med potjo ugledal zelo malo znano rastlino, katere mladi sveži listi so pogumno rasli iz mrzlih in mokrih gozdnih tal. Ja, odlično, saj je Playboy vendar medijski pokrovitelj tega projekta! Denisa sem tako brez zadržka malce dregnil s precej občutljivim vprašanjem za moške: »Hej, a ti zadeva še deluje? »A rabiš kaj?«

»Kaj misliš?« in se nasmeje do solz. »No, pred nama je rastlina, ki deluje kot afrodiziak, pa še zelo dober okus ima. Rabiš kaj ali ne?« Najprej tišina, potem pa: »A dej me jebat! Ne morem verjet, a tud to obstaja! Sem mislil, da sem že vse izvedel od rastlin, ki so pri nas, pa očitno še ni konca … Noro, noro! Ja, daj, pa pokaž, kva je zdej to!!!« Rastlino mu najprej opišem rastlino, da jo bo lahko prepoznal. »Zdaj jo pa najdi in izkoplji!« mu rečem. Z malce truda je na dan prišel prvi gomoljček in potem še drug in še tretji ... »Pa da vidmo!« je rekel in jih začel vneto jesti, kolikor je le mogel.

V smehu in pogovoru sva kmalu nadaljevala pot vse globlje v gozd. Na vrsto je prišlo učenje težjih in tudi elementarnejših elementov za preživetje v hitro spreminjajočem se vremenu. Vedel sem, da morava pohiteti, kajti pripravljalo se je na dež in sneg. Kot vsak moj gost se je tudi Denis moral najprej naučiti zanetiti ogenj s primitivno tehniko drgnjenja lesa ob les. Vam pravim, Denis je pravi talent! Zna odlično poslušati in tudi, kar je najpomembnejše, tudi vprašati. Takoj ko sem mu nekajkrat pokazal, kako se tej reči streže, je zanetil ogenj kot profesor. Vsaka čast!

Ni me bilo več strah, da bi sam kje kdaj lahko zmrznil, tako da sva šla dalje in prispela do točke, kjer ga je čakal preizkus njega samega in tega, ali zaupa meni in naravi. Naloga je bila izdelava dovolj močne vrvi za spuščanje po skalni steni. Najprej sva morala najti vsem znano, a nič kaj priljubljeno ovijalko. Gre za srobot, ki pa je za preživetje izjemna in zelo pomembna rastlina na več področjih. Ko nama je ovijalko uspelo družno strgati iz objema velike smreke, sva izdelala varnostni obroč, ki te med spuščanjem po skalni steni drži v objemu. Napočil je čas za preizkus njegovega poguma in zaupanja. Za to, da spoznam, koliko je dedca v njem. »Fak, Brane, ti to resno? Strah me je, res … A moram?«

»Zaupaj meni in zaupaj naravi. Vse bo v redu.«

S težkim srcem se je postavil na rob brezna, se počasi spustil v globino in mi popolnoma zaupal, saj sem njegovo življenje dobesedno držal v svojih rokah. Pogumno je priplezal do dna, nato pa se je moral s skupnimi močmi povzpeti nazaj na vrh. »Vsaka čast, Denis, zaslužiš si vse moje spoštovanje!« sem dejal in segla sva si v roke. Zdaj je lahko odprl svojo nagrado. To je bil kos srninega stegna z velikim šopom čemaža, ki je paradni konj pomladanskih rastlinskih okusov.

V tem trenutku je vreme začelo kazati svojo jezo, začelo je grmeti in vsulo se je. Leden dež, sodra, sneg … vse hkrati, noro… in kar naenkrat je bilo vse belo. Padalo je kot za stavo, midva pa sva morala najti le še primerno mesto za najino končno postajo in nočitev. Denis je moral zdaj v dežju še enkrat pokazati svoje znanje netenja ognja ter ogenj hraniti in vzdrževati, da sva na njem lahko spekla meso srne in se sladkala s čemažem, ki je na Denisa pustil tako dober vtis, da ga je nabral še za domov.

Spoznal sem, da je Denis izjemen človek. Je preprost, dovzeten in odgovoren. Je neznansko prilagodljiv, izjemno hitro se uči. Je človek neštetih talentov. Skratka, nadvse sposoben in super tip. Lahko ga postaviš kamorkoli in v karkoli, pa te vedno znova pozitivno preseneti, njegovo srce pa je čisti Robin Hood. No, saj to je v življenju že večkrat dokazal. V čast mi je bilo, Denis!

Denisova zgodba

Neznana številka ... »Prosim?« »Denis, živjo, Brane Červek tuki. Veš, s čim se jaz ukvarjam ...« dobr jst vem, s čim se ti ukvarjaš, še preden si ti vedel, s čim se jst ukvarjam ‒ na policijski postaji v Cerknici so mi policisti povedali, da je živel z aborigini, lovil smrtonosne kače in krokodile in da je inštruktor preživetja za specialne enote in da je močan ko bik ‒ »... s preživetjem v naravi. Sem njen velik ljubitelj in se bojujem zanjo, pa bi te rad povabil k sodelovanju. V bistvu imam zate en izziv.«

Pismo, že od srednje policijske šole mi ni do tega, da bi se pojal po gozdovih in počel stvari, za katere mi telo pravi, a lahko nehaš, in moja glava, a ne bi bilo bolje kje na soncu ob kavi z mlekom ...

»Brane, veš, da sem za!«

V bistvu se rad namerno vržem iz cone udobja in se naučim kaj novega ali pa si rečem, okej, probal sem in mi ni fajn, ne grem nikoli več. In pri Branetu je vse novo. Vedel sem, da je noro vzdržljiv, nisem pa vedel, da ima o naravi toliko znanja. Tip ve več kot POP TV. Če v Google vpišeš preživetje, ti še Google napiše: vpraš Červeka.

Pride dan, ko se dobiva in takoj greva v sicer posekan gozd iskat užitne rastline. »Poglej, Denis, to je za jest, pa tole je za jest, pa tole je dobro za pljuča, pa tale stvar za prostato pa tole je dobro za ...« A me jebe zdele? Pojma nimam, men ne zgleda užitno, ne vem, če bi probal. Nekako nisem verjel, da se sredi posekanega gozda Brane počuti k v Merkatorju. Polet je pa tam verjetno Hofer, ker greš lahko s polnim vozičkom domov.

Aja, pozabil sem povedat, na začetku mi je v roke dal mačeto in kopje. Kaj naj zdej s tem? Z mačeto bom še sam sebi kaj naredil, s kopjem si pa lahko samo med hojo pomagam, ker ga kako drugače itak ne znam uporabljat.

»Poglej, Denis, a vidiš tole blato, od medveda je, poglej, še sveže. Veš, kolk jih je zdaj tle okol? Polno.« Fajn. Kje je tista kava z mlekom na soncu, ko jo rabiš, v mestu!

Medvedov se bojim. Ko sem še živel v Cerknici, sem šel teč okrog jezera. Bilo je proti večeru, ko se mi je na cesti pojavila medvedka z mladičkom. Super sranje! Obstal sem. Kaj zdej? Če grem v vodo, me bo itak dobila, če bom tekel, me bo dobila, če bom splezal, me bo dobila, skratka, konc je, pojedla me bo. Nekaj časa sva se z medvedko gledala in sem počasi hodil nazaj, pa je ona odšla nazaj v gozd. In potem nisem upal naprej mimo tistega mesta, kjer je stala medvedka. Šel sem raje petkrat dlje nazaj do prve hiše. In od takrat mi nekako ni prijetno hodit po gozdovih, sploh ne takih, za katere je znano, da so medvedi tam doma. Povem Branetu, kaj se mi je zgodilo, in on men: »Bil si tiho. Bodi glasen, naj te medved sliši, in se ti bo umaknil. Ga sploh videl ne boš.« Sem začel kr vpit.

»A ogenj znaš zakurit? Brez vžigalnika.« Valjda, da znam! Enkrat sem gledal, kako to počne Tom Hanks v filmu Brodolom, tko da znam. Sam dej mi ti še enkrat pokaži, kako se to dela.

V resnici je tako, da če bi bil tam sam in bi si moral zakurit, bi prej prišlo poletje in bi zagorelo zaradi samovžiga kot pa zarad mojega znanja.

Ne znam pa vam opisat, kak je občutek, ko ti uspe dejansko narediti ogenj iz nič. Počutiš se, kot da bi ga ti odkril. Vesel k radio. K Radio 1 vesel, in to je fuuul.

Naslednja naloga ‒ plezanje.

Plezam, če moram, ne plezam zaradi užitka, ker ga pri meni tu ni. Mene nobena stena ne kliče, naj jo grem preplezat, in tudi če me je, nisem dvignil telefona ali pa sem bil nedosegljiv, v bistvu sem vse hribe več al manj blokiral tudi na Facebooku.

Prepad, gledam v globino in Brane me ovije z nečim, čemur on pravi, da je naravno in stoodstotno varno. Brane, veš, da ti zaupam, ampak kje je tista kava z mlekom na soncu v mestu, ko jo rabiš? »Ajde, greva. Kaj te je strah, ne bit tolk prestrašen, Denis.« Brane, pust me, grem dol, se pogovarjam sam s sabo, in sem se s sabo zmenil, da grem, in oba naju je strah, mene in tistga v moji glavi, ki me že cel dan vabi na tisto kavo z mlekom.

Tole plezanje je bil kar dober test, da se zbližaš s samim sabo.

Po plezanju pa končno nagrada ‒ še enkrat zakuriva ogenj in Brane privleče ven najboljšo stvar celotne akcije ‒ KOS MESA.

»Tole bova spekla.« Super Brane, to sem vedno za.

Zakurva, Brane samo posoli, sediva in drživa meso na palčki, in to je bil najbolj okusen kos mesa v mojem življenju. Ne samo, da je gozd za Braneta trgovina, lekarna in dom, še celo Michelinova restavracija je ‒ plačaš nič in All you can eat.

Ti, Brane? Če te medved napade, se morš delat mrtvega, anede?

»Boljš to, kot da se stepeš z njim.«

Veš kaj? Če te napade medved, se moraš delat mrtvega, če te napade morski pes, mu morš baje porint prst v oko, če te ožge meduza, se moraš poscat na mesto ožiga ... preveč je teh nasvetov kaj moram jst narest, če te napade nevarna žival. To lahko človeka v ključnem trenutki zjebe. Tebe napade medved in ti ga poščiješ po nogi.

Eto, za konec pa še nekaj besed tukaj na soncu ob kavi z mlekom. Svoj prosti čas najraje preživim v naravi. Verjetno me to spomni na moje brezskrbno otroštvo v Bosni. Menim, da moramo že danes prevzeti odgovornost za tisto, kar ostaja za nami, in za to, kar počne Brane T. Červek, s svojim projektom, mislim, da zelo dobro vpliva na vse nas.

Na Radiu 1 že iščemo termin, da bi šli z njim en vikend preživet v naravo. Brez telefonov, brez rdečih luči na semaforju, iskanja parkirnega prostora, klicanja taksija za domov ... enostavno družba v naravi, ko se čas ustavi in je veselje ob ognju.

TEKST Brane T. Červek & Denis Avdić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri