V čem je skrivnost uspeha Novaka Đokovića?

  • 25.10.2011

Ali obstaja pošast v Loch Nessu, kdo je ubil Lauro Palmer, kje je bila Atlantida, za kaj, kam in koga izginja denar davkoplačevalcev pri nas in po vsem svetu, v čem je skrivnost Bermudskega trikotnika, ali se je Tesla domislil najmočnejšega orožja … vse to so vprašanja za milijon dolarjev. Letos se je pojavilo še eno: v čem je skrivnost uspeha Novaka Đokovića?

(Foto: Shutterstock, Getty Images)

4 fotografije v galeriji

Ne morem verjeti, da kdo ve odgovor na vprašanje, kako je Novaku Đokoviću letos uspela tako neverjetna serija zmag – zmagal je že 64-krat, na desetih turnirjih, od tega na rekordnih petih serije masters, doživel le tri poraze, 3. junija v polfinalu Pariza proti Rogerju Federerju, 21. avgusta v finalu Cincinnatija, ko je meč predal Andyju Murrayu, in 18. septembra v polfinalu Davisovega pokala, ko je v Beogradu zaradi poškodbe, staknjene 12. septembra v finalu US Opna, obležal na igrišču in v solzah predal spopad z Argentincem del Potrom.

Kajti odgovora pravzaprav nima niti on sam. Po zmagi nad Nadalom v finalu US Opna, svojem četrtem osvojenem grand slam turnirju, je svojo letošnjo preobrazbo sicer pojasnil takole:

»Vse je povezano s samo­zavestjo. Recept? Ne vem, šlo je le za klik v glavi. V zadnjih dveh sezonah igre nisem korenito spremenil. Udarci so isti, kot so bili. Razlika je v tem, da zdaj zadevam tisto, česar nisem v zadnjih dveh, treh letih. Sem agresivnejši in imam drugačen pristop do polfinala in finala na velikih turnirjih.«

No, zdaj mnogi pojasnjujejo Novakov fenomen – na primer, da je to samo zato, ker je spremenil prehrano, ali samo zato, ker je osvojil Davisov pokal, ali zato, ker je Luna vstopila v šesto hišo …

Če vedo, zakaj potem tega ne prenesejo na koga drugega? Nemogoče je, da obstaja samo en vzrok. Verjetneje je, da jih je več.

»Nisem pričakoval, da se bo zgodilo kaj takšnega,« je še letos spomladi dejal Novak Đoković v intervjuju za CNN.

»Ali sem verjel? Nisem.«

Zgodba Novaka Đokovića je v resnici seznam majhnih korakov do velikega uspeha – od takrat, ko je s teniškim loparjem, malce večjim od sebe, z drobnimi koraki stopal na prvi trening po teniških terenih na Kopaoniku, do padca na hrbet, ko je 15. maja v Rimu proslavljal zmago nad Rafaelom Nadalom kot prvi človek, ki ga je na pesku premagal dvakrat v istem letu, in sicer prvič teden dni prej, 8. maja v finalu teniškega turnirja serije masters v Madridu.

Težave

Hitro se je pozabilo, da je imel lani teniška enigma številka ena tega trenutka zelo velike težave. Tako z zdravjem kot z iskanjem svoje igre. Težave so se začele z zamenjavo loparja. Še teže mu je bilo lansko pomlad, ko je zaradi alergije teže dihal. Zaradi istega razloga so ga tudi srbele oči in videl je zamegljeno, poleg tega pa nosi leče, kar je vse skupaj še poslabšalo in postalo zelo pereče.

V prvih šestih letih profesionalne kariere je predal osem dvobojev, v naslednjih dveh letih in štirih mesecih samo enkrat, in sicer 7. maja 2010 v četrtfinalu odprtega prvenstva Srbije proti Filipu Krajinoviću, zdaj 19-let­nemu mlademu upu srbskega tenisa, ki je trenutno 1433. na ATP-lestvici.

Nenavadno odločitev, da bo imel še drugega trenerja, Todda Martina, so vsi komentirali najmanj s sumničavim miganjem z glavo. Dva trenerja, eden za ameriško turnejo, drugi za evropsko. In poleg tega še poskus, da spremeni servis …

Rezultat: v letu 2010 je osvojil samo dva turnirja. Niti v eni od šestih koledarskih let, v katerih je osvajal trofeje, ni osvojil manj turnirjev. Letos do konca septembra pa že deset!

Davisov pokal

Serijo 43 zaporednih zmag do letošnjega polfinala v Parizu je začel z osvojitvijo Davisovega pokala v novembru 2010.

»To je bil prelomen trenutek. Zmagati kot del ekipe je nekaj najlepšega. Ko osvojite naslov za svojo državo, pred svojimi navijači.«

Ne vem, ali obstaja kdo v zgodovini tenisa, ki trdi, da mu je triumf v Davisovem pokalu ljubši od dviga pokala na turnirju za grand slam …

»Zame je to najboljši občutek, kar sem ga kdaj doživel. Zmaga v Davisovem pokalu je najlepši trenutek v karieri. Osvojil sem številne pomembne turnirje, zmagal v številnih velikih spopadih, toda to je edina trofeja, edina, ki sem jo lahko delil z nekom na igrišču …« je povedal novinarju Kanala plus.

In njegove solze letošnjega septembra v Beogradu, ko je navkljub poškodbi skušal pomagati svoji reprezentanci, povejo vse o njegovem odnosu do domovine.

Gluten

Ekipa in ljudje, ki ga obkrožajo, so zanj od nekdaj pomembni. Da to opaziš, ni treba biti velik opazovalec. Novak gre navdušen k njim takoj po vsaki zmagi. Minulo jesen je to ekipo dopolnil dr. Igor Četojević, o katerem se veliko govori in piše, odkar je začel spremljati Novaka Đokovića.

Asketski videz je predvsem posledica spremenjene prehrane. Na turnirju v Beogradu je Đoković pri višini 188 centimetrov tehtal samo 76 kilogramov.

Brata Bryan sta na Twitterju navedla enega od razlogov Novakove boljše igre. Fotografirala sta pecivo, ki ga je jedel mladi Srb, na njem pa je pisalo 'brez glutena'.

Verjetno je bil to vzrok njegovih alergij. Zdravnik je Novaku priporočil (ne prepovedal), naj ne jé izdelkov, ki vsebujejo gluten, kar je pomenilo slovo od pic, francoskega kruha, piva, prest, testenin … Dr. Četojević je trenutno najboljšemu teniškemu igralcu na svetu ponudil izbiro, on pa je izbral, katere oblike prehrane in kakšen način dela so zanj najboljši. Zdi se, da na tak način sodeluje s svojo ekipo.

»Fantje, danes čutim, da bi lahko treniral dlje … Čutim, da potrebujem intenziven trening. Za vadbo z utežmi se bomo dogovorili pozneje … Okej?«

Spremembe v igri

Takšen je bil eden od njegovih pogovorov z ekipo o tem, kaj bo delal, na lanskem odprtem prvenstvu Srbije. On pove, kako se počuti in kaj bi delal, in ekipa, v kateri so trener Marián Vajda, kondicijski trener Gebhard Phil-Gritsch, fizioterapevt Miljan Amanović in dr. Četojević, v skladu s tem pripravi načrt dela.

Strokovnjaki so glede nečesa soglasni – Novak je popravil vse. Pat Cash, zmagovalce Wimbledona leta 1987, trdi, da je povsem lahko opaziti razliko: »Servira bolje, veliko bolje. Svojčas je njegov forhend popustil v odločilnih trenutkih, zdaj je zastrašujoč. Bekend je bil vedno njegovo močno orožje, zdaj pa je še močnejši. Samozaupanje. To je ključno za njegove zmage.«

Novak Đoković, ki je letošnjega junija dopolnil 24 let, drsi po igrišču, ujame skoraj vsako žogico in ima čudežno moč regeneracije … Na primer po triurni igri proti Murrayu se je v desetih urah spočil za finalni spopad z Rafaelom Nadalom.

Nič od tega mu najbrž ne bi uspelo, če ne bi imel opore človeka, ki je z njim od samega začetka – Mariána Vajde. Ko deset dni večkrat srečate iste ljudi, z njimi vzpostavite prijateljski odnos.

Že tri leta, vsakega maja, medtem ko delam na turnirju, se srečujem s teniškimi igralci, trenerji, sodniki … Opazujem jih, medtem ko trenirajo, medtem ko se pripravljajo, da stopijo na igrišče in si izmenjamo nekaj uradnih stavkov … Opazoval sem tudi Novaka Đokovića in njegovo ekipo.

Če bi bilo kaj neprijetnega, tega zagotovo ne bi napisal. Toda nič temu podobnega se ni zgodilo! Pozitivna energija v njihovih pogovorih je očitna, jasno je, da so več kot prijatelji. V pogovorih z njimi kdaj zaslutim, da ni bilo lahko, toda to so presegli in tako vezi med njimi niso bile še nikoli videti tako čvrste kot zdaj.

Kaj pa zasebno?

Odnos med Novakom Đokovićem in njegovo ekipo je poln spoštovanja in tudi neposrednosti. Še večji vtis kot to pa naredi odnos, ki ga ima Novak z oboževalci. Vsak dan pristopa k njemu na stotine ljudi z različnimi zahtevami: »Novak, a lahko avtogram? … Novak, fotografirajva se … Darilo imam zate! … Pomahaj mi, Novak … Želel bi te spoznati s tem gospodom … Gospod Đoković, tisti intervju, kdaj naj vas počakamo … Novak, potrebujem tri vstopnice … Glede tistega sestanka, pojavil se je še en termin …«

In tako skozi ves dan. Vedno znova. On pa je spet prijazen in vljuden. Zahvaljuje se navijačem, ki so ga počakali za avtogram, šali se z novinarji, pozdravi se s hostesami in varnostniki.

Ambicije

Tudi takrat, ko uživa, želi biti najboljši. Njegova strast po zmagi je obsesivna. Teniški igralci in javne osebe so odigrali nogometno tekmo v prid organizacije Nurdor, ki pomaga otrokom, obolelim za rakom. Sam sem pomislil, da bi jo bilo najbolje končati pri rezultatu 1 : 1.

Novak je edini nasprotoval. Hotel je enajstmetrovke. Želel je zmagati. Novinar CNN-a Pedro Pinto je zgrešil odločilno najstrožjo kazen. Pri Novaku in njegovi ekipi je povzročil razočaranje …

»Da, rad zmagujem v vsem, kar igram. Preprosto, takšen sem …«

In še

Novakov oče Srđan Đoković je bolj v ozadju kot minula leta. Njegovi javni nastopi niso pogosti, vedenje na tribunah, kjer je prav tako manj pogosto, je bolj umirjeno. Menim, da to ni brez pomena.

Zveza z Jeleno, umirjenim in na prvi pogled zelo simpatičnim dekletom, je čvrsta in stabilna, še več, zdaj oktobra bo postala gospa Đoković. Kar pomeni še večjo Novakovo stabilnost, saj ob njem ni več lutk, ki so popularne, ker so se pojavile v družabni kroniki: »Na sebi imam Louisa Vuittona, imam strašno rit, končala sem življenjsko šolo in … imam strašno rit!«

Novak Đoković ima več oboževalcev kot kdaj prej. Malce zaradi tega, ker je najboljši na svetu, malce pa tudi zaradi tega, ker je po obdobju, ko je deloval nenaravno, spet samosvoj, kakršen je bil pred tremi leti. Bistvo je v tem, da želi Novak Đoković osvajati tako naslove kot simpatije. To ni lahko. To nikomur ni uspelo do popolnosti. Toda nihče temu nikoli ni bil bližji. In morda nikoli tudi ne bo.

John McEnroe, 42 : 0 na začetku leta 1984

Đoković je letos rekord velikega McEnroeja presegel za eno zmago, in sicer je od zmage 3. decembra 2010 v uvodnem dvoboju v finalu za Davisov pokal do poraza proti Rogerju Federerju v polfinalu odprtega prvenstva Francije nanizal impresivnih 43 zaporednih slavij.

McEnroe, čigar legendarni niz se je prav tako ustavil v Parizu, in sicer v finalu Rolanda Garrosa proti Ivanu Lendlu, je Novakov dosežek komentiral takole: »Trenutno je v svetovnem tenisu konkurenca precej bolj razširjena, igralci so bolje telesno pripravljeni, podlage so hitrejše, zato trdim, da je Đokovićeva serija precej impresivnejša, kot je bila moja.

Treba je tudi po­udariti, da se je leta 1984 odprto prvenstvo Avstralije igralo na koncu sezone in jaz ga v svoji seriji zmag nisem osvojil. Đoković je moral ta turnir za grand slam osvojiti na začetku leta, da je lahko nadaljeval serijo zmag. Nole je svojo serijo naredil na precej težjih turnirjih.«

Dodal je še, da je »Đokovićev dosežek strašna injekcija za naš šport«.

Lastnik absolutnega rekorda 46 zaporednih zmag pa je še vedno Guillermo Vilas iz leta 1977. A kot je dejal legendarni Američan, lahko Đokovićev dosežek glede na okoliščine ovrednotimo za najmanj enakovreden. Ker pa so številke stvar eksaktne vede, dajmo času čas in počakajmo na novega rekorderja.

Pogovor z Mariánom Vajdo (Đokovičevim trenerjem)

Odlično se zabavamo

Playboy: Ali ste po teh Đokovičevih uspehih tudi vi postali zvezda na Slovaškem?

Vajda: Ne moreš verjeti. Imam nekaj deset, sto zahtev za intervjuje. Ne dam ga nikomur. Ne moreš verjeti, kaj se dogaja … Na začetku leta sem bil s slovaško reprezentanco in nihče, ampak res nihče me ni poklical in prosil za intervju. Ko sem bil tam aprila, je bilo neverjetno, koliko zahtev za intervju sem dobil. Niti slučajno mi ni padlo na pamet, da bi dal kakšnega. Saj bi me lahko intervjuvali pred tem!

Playboy: Vse se je spremenilo. Pred letom dni ste imeli težko obdobje.

Vajda: Vem, vem … in poglejte zdaj to. Neverjetno, kdo bi to verjel. Vse se je spremenilo. Novak igra čudovit tenis. Čudovit.

Playboy: Ste to pričakovali?

Vajda: Iskreno, nisem. No, za koga si lahko lani rekel, da bo brez poraza odigral 43 tekem!?

Playboy: Ne vem, od kod mu energija. Toliko časa posveča svojim oboževalcem, z vsakim se fotografira, zaustavi se, da avtogram … To deluje izčrpavajoče, on pa vse to počne potrpežljivo in z nasmehom.

Vajda: Ja, in mi mu govorimo, da tega ne sme delati v tolikšni meri. To je tako izčrpavajoče in jemlje energijo! Jaz mu pravim: »Novak, ne počni tega. Ne porabljaj toliko časa, ne izčrpavaj se!« On mi odvrne: »Prav, prav …« In nadaljuje po svoje. S tem nas vse spravlja ob živce, toda on je preprosto takšen.

Playboy: Ali je priljubljen na Slovaškem?

Vajda: Ne bi mi verjeli, kako zelo! Med svetovnim prvenstvom v hokeju – veste pa, kako zelo je hokej priljubljen v moji domovini – so v restavracijah in barih sočasno gledali hokejske tekme in spopade Novaka Đokovića! Hči mi je povedala, da je v baru hkrati gledala Novakov dvoboj in hokejsko tekmo. Na enem zaslonu hokej, na drugem Novak. Ja, dogajajo se stvari, ki jih nihče ne more verjeti. Predsed­nik Slovaške me je spraševal o Novaku. Ta je sicer dober prijatelj srbskega predsednika Tadića.

Playboy: Ni bilo lahko teh pet let, kolikor sta skupaj …

Vajda: Jaz to najbolje vem. Na začetku sem moral delati vse. Imeli pa smo vzpone in padce. Zdaj smo si dela razdelili, imamo kondicijskega trenerja, zdravnika, fizioterapevta. Vsak opravlja svoj del posla in se ne meša v delo drugega. Imamo odlično ekipo. Krasno se razumemo.

Playboy: Povejte, v čem je skrivnost vašega uspeha?

Vajda: Vse se je nekako zložilo. Vse je na svojem mestu. To, kar Novak igra, je tolik­šen uspeh, da se tega ne zavedamo. Nenadoma se je vse postavilo na svoje mesto. Mi uživamo. Odlično delamo in sijajno se zabavamo.

Aleksander Stojanović, foto: Shutterstock, Getty Images

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri