Ure in njihovi mehanizmi skozi čas - Tradicija velja

  • 27.10.2018

Priljubljenost tradicionalnih mehanskih ur je začela naraščati konec osemdesetih let minulega stoletja, najprej v državah z dolgoletno kulturo urarskega ljubiteljstva, kot so Italija, Nemčija in Japonska, nato pa se je silovito širila in v nekaj desetletjih doživela neverjeten razcvet po vsem svetu.

(Foto: Profimedia)

24 fotografij v galeriji

Hkrati s priljubljenostjo se je povečevalo tudi védenje o urah, pri čemer so klasično specializirano literaturo vse bolj dopolnjevali sodobni elektronski mediji, na čelu s svetovnim spletom. Ta res omogoča trenuten dostop do nepojmljivo obsežne količine informacij, hkrati pa vsakemu posamezniku prepušča možnost ločitve kakovostnih virov in pomembnih podatkov od nepomembnih ali celo napačnih. Po pogostem srečevanju z razpredanji samoniklih 'poznavalcev' urarske tehnike želimo v tem prispevku s sprehodom skozi zgodovino obdelati sodobni mit, ki se redno pojavlja v glavah ljubiteljev ur, prehitro zadovoljnih z obsegom pridobljenega znanja: mit, da so najboljše ure tiste, v katere izdelovalci vgrajujejo mehanizme, ki so jih razvili in izdelali sami, pod lastno streho. Seveda preproste potrditve ali zanikanja tega mita ni, pravi odgovor je dolg in zapleten, njegova največja vrednost pa je bržčas v tem, da razkriva očem skrito kompleksnost izdelovanja ur in vso filozofijo za njim.

Švica prevzema vodilno vlogo

Za začetek se vrnimo za nekaj stoletij v preteklost in razčistimo, kako je Švica sploh postala gonilna sila urarstva. Do 17. stoletja sta bili urarski velesili Anglija in Francija, v kateri je bila večina urarjev protestantov, hugenotov oziroma kalvinistov, ki so zaradi verske nestrpnosti večinskih katolikov emigrirali v Švico, predvsem v Ženevo. Tam je njihovo urarsko znanje padlo na plodna tla tudi zaradi prevlade naukov francoskega verskega reformatorja iz 16. stoletja Jeana Calvina (1509–1564), utemeljitelja kalvinistične protestantske cerkve, ki je odklanjal vsakršno razkazovanje posvetnega bogastva in posledično pripravil tamkajšnje slovite zlatarje, da so se usmerili v izdelovanje uporabnih in vsaj na prvi pogled nič kaj razkošnih ur in glasbenih avtomatov. Medtem ko je večina urarskih mojstrov delovala v Ženevi, so se njihovi partnerji in dobavitelji širili čez mogočne hribe v dolino Joux (Vallée de Joux) in naprej vzdolž celotnega pogorja Jure v severozahodnem delu Švice ob meji s Francijo.

Tamkajšnji prebivalci, v velikem številu potomci hugenotov, so med dolgimi in ostrimi zimami, ki niso dopuščale kaj prida kmetovanja (v dolini Joux se še danes pošalijo, da so poletja pri njih kratka in navadno padejo na torek), sestavljali ure iz delov, ki so jih vsako jesen pripeljali iz Ženeve, nato pa sestavljene časomere spomladi odpeljali nazaj. Ob sestavljanju ur pa so, ne bodi ga len, umno razvijali svojo lastno izdelavo posameznih komponent, kar je pripeljalo do specializacije: ta je izdeloval številčnice, oni kazalce, tretji ohišja. Vse poti so na koncu vodile v svetovljansko Ženevo, ki je bila trgovsko središče mednarodnega pomena. Razcvet urarstva se je na zadružnih načelih nadaljeval vse do druge polovice 19. stoletja, ko je industrializacija posegla tudi v urarstvo in so se nekatere urarske hiše razvile v že kar prave tovarne s tudi nekaj tisoč zaposlenimi. Vseeno pa je še naprej ostala tradicionalna delitev na konstruktorje in sestavljavce ur ter na njihove specializirane dobavitelje, ki se je z razvojem tehnologije še utrdila, saj je prav vsak del ure zahteval ogromno vloženega znanja in s tem vse večjo specializacijo. Kot zanimivost, družina Stern je kupila znamenito urarsko hišo Patek Philippe v času velike gospodarske krize leta 1932, medtem ko so bili dotlej izdelovalci in dobavitelji urnih številčnic, tako za Patek Philippe kot za druge urarske hiše.

Kvarčna kriza premeša karte

Urarska industrija je po omenjenih načelih in brez posebnih pretresov, če odštejemo tiste zaradi splošnih gospodarskih kriz, delovala vse do sedemdesetih let 20. stoletja, ko je pojav poceni kvarčnih ur z Daljnega vzhoda zatresel temelje tradicionalnega urarstva. Številne urarske družbe v Švici so morale za vedno zapreti svoja vrata, večina preživelih pa je zamenjala lastnike – družinska podjetja so končala v rokah poslovnežev z drugih področij in vse večkrat postala del velikih korporacij. Ob tem so propadle tudi pomembne delavnice za razvoj in izdelavo urnih mehanizmov, tiste redke preostale pa so večinoma prešle pod okrilje združenj ASUAG in SSIH, ki sta se v osemdesetih letih 20. stoletja zlili v skupino SMH (danes Swatch Group), tako da je v času tedanje renesanse urarske mehanike SMH-jeva hčerinska družba ETA ostala edini veliki dobavitelj urnih mehanizmov za urarsko industrijo. Kdor ni imel svojih urnih pogonov, in ni jih imela večina urarskih znamk, se je moral obrniti na ETO, ki je ohranila nabor kakovostnih, zanesljivih in cenovno dostopnih mehanizmov ter s tem rešila celotno švicarsko urarsko industrijo, ki bi brez ETE ostala omejena na le pol ducata znamk.

Začetniki nove dobe

Prelomnico v sodobnem razvoju mehanizmov so prinesla devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so vizionarski posamezniki v urarski panogi uvideli, da je prihodnost v izdelavi lastnih urnih mehanizmov in posledično v popolni osamosvojitvi od zunanjih dobaviteljev, na čelu s Swatch Group in njihovo izdelovalko mehanizmov, družbo ETA. Pionirja razvoja lastnih mehanizmov sta bila Luigi Macaluso, lastnik znamke Girard-Perregaux, in Karl-Friedrich Scheufele iz družine lastnikov urarske hiše Chopard. Pod vodstvom prvega so pri Girard-Perregauxu že leta 1994 razvili mehanizem s samodejnim navijanjem, dve leti zatem je sledil še Chopardov avtomatski mehanizem iz družine L.U.C. Sočasno z omenjenima znamkama je avtomatski mehanizem Elite leta 1994 predstavil tudi Zenith in ga postavil ob bok svojemu znamenitemu kronografskemu kalibru El Primeru, predstavljenem leta 1969 kot prvem kronografskem pogonu s samodejnim navijanjem.

»Samopostrežba« se izteka

Ob prelomu tisočletja je za šok poskrbel legendarni šef Swatch Group Nicolas G. Hayek, ko je napovedal, da bo ETA prenehala dobavljati mehanizme zunanjim odjemalcem, saj da so ti dovolj dolgo dobro živeli na poceni tujem znanju in da mehanizmov ni mogoče v nedogled dobivati kot v samopostrežni trgovini. Res, nizko ceno kakovostnih Etinih mehanizmov je omogočila množična proizvodnja, ki se je merila v desetinah milijonov mehanizmov letno, kar je ceno vsakega posameznega kosa spravilo na minimum. Hayekovo namero je preprečila švicarska komisija za varstvo konkurence in Swatch Group naložila, da mora še naprej dobavljati mehanizme ostalim izdelovalcem ur, za enkrat vsaj do leta 2019, vendar z dovoljenim postopnim zmanjševanjem količine. Načrtovane spremembe so zganile vse izdelovalce ur, da so se usmerili v razvoj lastnih mehanizmov ali pa v iskanje novih dobaviteljev.

Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da so tudi urarske hiše z lastnimi mehanizmi še vedno v večini odvisne od dobave komponent iz Swatch Group. Najbolj znan je primer spiral nivarox, ki prihajajo iz družbe enakega imena, prav tako v popolni lasti Swatch Group. Redki so namreč urni mehanizmi – ne glede na to, kje so jih razvili –, ki nimajo vgrajenih spiral nivarox (ime je nemška kratica za Nicht Variabel Oxydfest, posebno zlitino niklja, kroma, mangana, titana, berilija, silicija in železa, odporno proti temperaturnim spremembam). Nivarox je namreč družba, ki je sposobna izdelati spirale vrhunske kakovosti v večjih količinah in po razumnih cenah, poleg nje pa v Švici spirale pod lastno streho izdelujeta le še Rolex in Soprod s svojo hčerinsko družbo MSE. Soprod je sicer izdelovalec mehanizmov v lasti skupine Festina, ki ima v svoji paleti kalibre na osnovi prostih patentov mehanizmov ETA.

Nivarox ali raje silicij?

Vedno več novih spiral je namesto iz nivaroxa narejenih iz silicija, ki ga pogosto uporabljajo tudi za izdelavo zaskočnih mehanizmov. Gre za napreden, popolnoma nemagneten material. V nasprotju s kovinskimi deli silicijevi ne potrebujejo mazanja, tako so lahko servisni intervali pri urah veliko daljši, vzdrževanje pa posledično cenejše. Seveda silicij izhaja iz industrije polprevodnikov in nima podlage v tradicionalnem urarstvu, zato so urarske družbe za razvoj komponent najele specializirana visokotehnološka podjetja ali pa z njimi združila moči. To pomeni, da se morajo urarske hiše nasloniti na znanje zunanjih partnerjev, kar znova ruši mit o samozadostnosti posameznih znamk. Ob tem se v urarstvu še vedno razlikujejo mnenja, ali je bolje začeti izdelovati ure s komponentami iz silicija ali pa ostati pri tradicionalnih materialih, predvsem kovinskih zlitinah, in za slednje razvijati učinkovitejše geometrije prenosa energije. Največji porabnik energije urnega mehanizma je njegov zaskočni mehanizem, ki v najpogostejši tradicionalni, tako imenovani švicarski izvedbi ob prenosu s kolesnega niza na oscilator (nemirko s spiralo) potrati kar dve tretjini energije, zaradi trenja pa zahteva tudi redno mazanje z oljem, ki pri siliciju odpade. Ob tem spomnimo na znameniti rek največjega urarja v zgodovini, v Neuchâtelu rojenega Parižana Abrahama-Louisa Bregueta: »Dajte mi popolno olje in dal vam bom popolno uro.« Verjetno bi nam Breguet ob poznavanju današnjih materialov dal vsaj nov rek, če že ne nove ure.

Miti in legende. In predvsem prevzemi

Nasploh so urarske hiše prišle do tehnologije za razvoj lastnih mehanizmov s kupovanjem prej neodvisnih dobaviteljev, ne z razvojem z ničle. Tako je znameniti Rolex, ki se lahko pohvali, da danes v lastnih obratih izdeluje večino vitalnih delov za svoje ure, v zadnjih desetletjih sistematično prevzemal svoje dobavitelje, med drugim družbe Genex (dobavitelja ohišij), Boninchi (specialista za navijalne krone), Gay Frères (izdelovalca zapestnic) in Beyeler (dobavitelja številčnic) ter akvizicije kronal leta 2004, ko je kupil družbo Rolex iz Biela. Čeprav je ta nosila ime Rolex, je bila dotlej v lasti družine Aegler/Borer kot zgodovinskega dobavitelja mehanizmov za Rolex, saj se je že Rolexov ustanovitelj Hans Wilsdorf v tridesetih letih prejšnjega stoletja z Aeglerjevimi dogovoril, da bodo družbo preimenovali v Manufacture des Montres Rolex SA (torej: tovarna mehanizmov Rolex), oni bodo prodajali mehanizme izključno Rolexu v Ženevo, medtem ko bo Rolex iz Ženeve kupoval mehanizme izključno pri Aeglerjevem Rolexu v Bielu. Seveda so tudi med mehanizmi izjeme – kronografski kalibri, ki so konstrukcijsko posebno zahtevni in pravzaprav podcenjeni v primerjavi z bolj čislanimi komplikacijami, kot sta večni koledar in tourbillon, in so jih skozi zgodovino izdelovale le redke specializirane družbe, od katerih so jih potem kupovali tudi najimenitnejši izdelovalci ur.

Marsikdo občuduje zaželene primerke kronografov Rolex in Patek Philippe, ki na dražbah dosegajo šest- ali celo sedemmestne cene v evrih, malokdo pa ve, da stare kronografe Rolex poganjajo mehanizmi Valjoux (družbo Valjoux je ob združevanju v skupino ASUAG in kasneje v Swatch Group prevzela ETA), medtem ko so v zgodovinskih kronografih Patek Philippe mehanizmi Valjoux, Victorin Piguet in Lemania. Tudi najzapletenejši uri svojega časa, ki ju je Patek Philippe v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja izdelal za ameriška milijarderja Packarda in Gravesa, so razvili pri Victorinu Piguetu v Le Sentierju. Te delavnice danes ne pozna tako rekoč nihče, Packardovo in Gravesovo uro iz Patek Philippa pa v analih častijo skorajda po božje. Manufaktura Patek Philippe je nasploh prvi lastni kronografski mehanizem razvila šele leta 2005 za svoj kronograf rattrapante (dvojni kronograf) ref. 5959, in še za tega poznavalci zatrjujejo, da tehnično temelji na starih konstrukcijah Victorina Pigueta.

Zanimivo je tudi, da so velik del kronografov Patek Philippe po drugi svetovni vojni in vse do pred nekaj leti opremljali s kalibri na osnovi tistih iz Lemanie, na primer kalibra 2310, ki je v izpeljankah pod Omeginim imenom poganjal kronografe Speedmaster in v njih pristal tudi na Luni. Medtem ko slavimo Zenith, ki je zgodovino urarstva zaznamoval z že omenjenim avtomatskim kronografskim mehanizmom El Primero leta 1969, zanemarjamo preprosto dejstvo, da se je projekt začel leta 1962, ko je Zenith prevzel specializiranega izdelovalca kronografskih mehanizmov, družbo Martel Watch, in s prevzemom prišel do potrebnega znanja za razvoj avtomatskega kronografa.

Enak osnovni mehanizem, različna kakovost

Seveda moramo posebej poudariti, da niso vsi mehanizmi enake provenience tudi enako kakovostni oziroma, rečeno po domače, dobri, saj različni izdelovalci zanje uporabljajo komponente različne kakovosti in zahtevnosti obdelave, poleg tega pa marsikdaj posamezen osnovni mehanizem, tako imenovani ebauche (beseda izvira iz francoščine, lingve franke tradicionalnega urarstva) tudi modificirajo z bolj dodelanimi sestavnimi deli. Pomembna koraka pri izdelavi mehanizmov sta njihova obdelava in okrasitev, ki ceno v osnovi enakega mehanizma povečata tudi za nekajkrat. Najprestižnejši izdelovalci obdelujejo svoje mehanizme celo na očem skritih delih, ki jih razen urarjev pri servisiranju ne vidi nihče. Vse našteto je sestavni del podobe določene znamke in pika na i dobrega mehanizma, najsi bo v celoti izpod lastne strehe ali pa kupljen pri specializiranem izdelovalcu mehanizmov. Tisto, kar je iz kronografskih mehanizmov ustvaril denimo Patek Philippe, ni le vrhunec mehanike, je prava tehnična umetnost.

Vertikalna integracija kot nuja

V urarskem svetu zadnje desetletje redno srečujemo pojem vertikalne integracije, ko predvsem veliki urarski koncerni, na primer Richemont (znamke IWC, Jaeger-LeCoultre, A. Lange & Söhne, Vacheron Constantin, Piaget, Cartier, Panerai …), prevzemajo ali ustanavljajo specializirane obrate za razvoj mehanizmov in njihovih komponent, nato pa v njih konstruirajo mehanizme za svoje znamke. Seveda poleg izdelave mehanizmov na podoben način integrirajo tudi proizvodnjo drugih ključnih delov ur, kot so ohišja, številčnice, kazalci, navijalne krone … Kot primer povejmo, da je Richemontova družba ValFleurier z leti razvila številne urne mehanizme za Richemontove znamke Panerai, Montblanc, Baume & Mercier, Piaget in IWC. Za njihovim razvojem stoji konstruktor in profesor fizike Eric Klein, poleg njega tudi odlična konstruktorica Carole Forestier, ki je danes direktorica razvoja mehanizmov pri Cartierju. Prav Forestierjeva je ob vsem drugem razvila znani Paneraijev sistem zero reset, pri katerem ob izvleku krone sekundni kazalec skoči na ničlo. Forestierjeva je nekoč delala v družbi APRP, zdaj v večinski lasti Audemars Pigueta, ki sta jo pred slabimi 30 leti pod imenom Renaud & Papi ustanovila mlada urarja Dominic Renaud in Giulio Papi. Papi je še danes vodja razvoja v tej Audemars Piguetovi družbi, ki razen za matično hišo razvija (ali je razvijala) ekskluzivne mehanizme še za znamke Richard Mille, Harry Winston, Breitling, Chanel, Franck Muller, A. Lange & Söhne …

V Swatch Group so pred nekaj leti ugasnili nekdaj samostojna izdelovalca mehanizmov: družbo Frédéric Piguet so integrirali v urarsko znamko Blancpain, Nouvelle Lemanio kot naslednico znamenite Lemanie pa v Breguet. Seveda Frédéric Piguet še vedno dobavlja mehanizme tudi Breguetu, Audemars Piguetu, Vacheron Constantinu …, Nouvelle Lemania pa na primer Omegi za njen Speedmaster Moonwatch.

Vzorec za prihodnost

Zanimiv je nekaj let star primer izdelave lastnega mehanizma pri znamki Tudor. Ta je sicer v širših krogih manj znano ime, a poznavalci vedo, da je že od nastanka del znamenitega Rolexa, njegov ustanovitelj Hans Wilsdorf pa si je filozofijo Tudorja zamislil v dvajsetih letih 20. stoletja: šlo naj bi za ure enake kakovosti in odpornosti, kot so Rolexove, celo narejene iz enakih delov, le da s cenovno dostopnejšimi mehanizmi. Wilsdorf je ime Tudor registriral že leta 1926, znamko pa je uradno lansiral šele leta 1946. Čeprav v marsičem vrhunske, so bile Tudorjeve ure ves čas v senci imenitnejših Rolexovih, in to ne le zaradi razlike v mehanizmih, ampak predvsem zaradi razlike v imidžu in marsikdaj nedodelane celostne podobe. Leta 2009 je Rolex postavil novo vodstvo Tudorja, direktor Philippe Peverelli in tedanji kreativni direktor Davide Cerrato pa sta dobila več manevrskega prostora pri ustvarjanju. Že čez šest let kasneje, spomladi 2015, smo doživeli prvi Tudorjev lastni mehanizem. Zelo tehnično zasnovane kalibre družine MT56xx so opremili s spiralami iz silicija in jih za začetek vgradili v novo uro North Flag ter v prenovljeni potapljaški model Pelagos, ki so ga doslej poganjali mehanizmi iz Ete. Mehanizmi MT56xx se odlikujejo tudi z uradnim kronometrskim certifikatom COSC za natančnost, kar je še en prvenec v Tudorjevi zgodovini. Ekskluzivni pogon pa ni vplival na cene ur, saj so te ostale domala enake kot pri Tudorjih z Etinimi mehanizmi. Kar je pomembno tudi zato, da se Tudor cenovno ne bi preveč približal velikemu bratu Rolexu.

Zaključek z zrnom filozofije

Kljub prizadevanju po ekskluzivnosti urnih mehanizmov še vedno velja, da ti v veliki meri temeljijo na znanju in delu številnih zunanjih partnerjev, v osnovi enako kot pred stoletji. So potem urni mehanizmi lahko brezpogojno lastni, hišni, manufakturni, ekskluzivni? Dejstvo je, da ekskluzivnost pogonskega mehanizma nima neposredne povezave ne s kakovostjo ur ne z njihovo zaželenostjo. Ur ne moremo razvrstiti po predalčkih od manj do bolj dobrih in najboljših. Če se že lotimo računanja neizračunljivega, moramo v enačbo vstaviti več kot eno spremenljivko: ne le provenience urnega mehanizma, ampak tudi kakovost njegovih komponent, obdelavo, okrašenost, umerjenost … Enako velja za kakovost vseh drugih sestavnih delov ure, od ohišij, zapestnic, zaponk, gumbov, tesnil … Za povrh moramo upoštevati še dizajn ure, zaželenost določenega modela ali linije in ne nazadnje vrednost urarske blagovne znamke, ki so jo gradili desetletja ali stoletja in je mnogo več kot le skupek črk na urni številčnici.

Pisatelj Karl Heinrich Waggerl je nekoč dejal: »Precej je treba vedeti, preden opaziš, kako malo veš.« Naj bo to spodbuda, da se po znanje o urah ali o čemerkoli že vedno odpravimo dlje od obzorja.

TEKST Bojan Levič FOTO Omega/Ian Schemper, commons.wikimedia.org, Rolex/Cédric Widmer, Rolex/Jean-Daniel Meyer, Rolex/Alain Costa, Vincent Wulveryck/Cartier, Profimedia, BNPS, proizvajalci, arhiv

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri