Reportaža: Socialistični ekoparadiž

  • 19.05.2019

V enem najbolj odročnih kotičkov Mehike, v celoti obdanem z gvatemalsko džunglo, se skrivajo mogočni slapovi, divji jaguarji, samevajoči majevski templji in fanatični levičarski borci za pravice zatiranih delavcev in kmetov.

Chiapas_Travel_0018 (Foto: Aleš Bravničar)

24 fotografij v galeriji

V Chiapas smo se odpravili kljub številnim opozorilom, naj bomo še posebej previdni. »Pazite ob mejnih območjih blizu Gvatemale, tam je polno prekupčevalcev droge. Narkotrafikanta lahko zlahka prepoznaš – pred svojo razsuto domačo leseno kolibo ima najnovejši model sijočega pick-upa,« so mi pravili domačini. Ko se je pokrajina iz borovcev več kot dva tisoč metrov visoko počasi spremenila v tropski pragozd, je nadzor na cesti od zloglasne Policie Federal prevzela blindirana vojska. Kljub zaporam in kontrolnim točkam je pot tekla sila gladko. Radarjev tam ne poznajo, zato pa se hitrost določa s količino ovir, ki jim pri nas pravimo ležeči policaji, v Mehiki pa topes. Če na katero od njih pripelješ z več kot 15 kilometri na uro, te požene v streho avtomobila in se sleherni obed sočne lokalne hrane, velikodušno začinjene s koriandrom, iz želodca nemudoma dvigne vse do grla.

Mehičani v šali pravijo, da je njihova prehrana precej bogata z vitaminom T – tamale, taco, tlayuda, tostada, torta, totopos, tortilla in tlacoyo so železni repertoar gospodinjstev in restavracij v Mehiki, radi pa jih poplaknejo še z enim zelo značilnim T-jem, rahlo zahrbtnim, a čudovito omamnim destilatom iz agave, tekilo. Ta je v grobem razdeljena na tri glavne sorte: blanco ali platino, ki je v sodih le nekaj ur oziroma dni in se uporablja za koktejle (bloody mary, cosmo, margarite), reposado, ki je starana od dveh mesecev do tik pod enim letom, ter añeho, odležana eno do deset let z najbolj plemenitim okusom in 40 odstotki alkohola.

Tekila in mezcal sta bili odlični dezinfekcijski sredstvi po poteh najbolj fotogeničnih lokacij Chiapasa, kjer smo globoko v džungli fotografirali ekološko obarvan piktorial te številke s Tamaro Jančič, ki skupaj z možem Jako ustvarja verjetno najboljša, zagotovo pa najbolj prepoznavna slovenska sončna in korekcijska očala Wood Stock Eyewear. Chiapas je s svojimi sedmimi različnimi klimatskimi pasovi raj za ljubitelje ekoturizma in v zadnjih letih je tu zraslo kar nekaj rezervatov, ki so ekologijo in dejstvo, da se tukajšnja biotska raznovrstnost in pestrost lahko kosa s tisto iz amazonskega pragozda, vzeli sila resno. Za ozaveščanje gostov v teh ekoresortih, ki presenetljivo niso dragi, skrbijo table in opozorila o uporabi pravilnih mil in šamponov, reciklaži, varčni porabi energije, ogroženih živalskih vrstah ter skrbi za naravo bližnje in daljne okolice. Po napovedih Svetovne trgovinske organizacije bo tovrstni turizem v desetih letih obsegal polovico vseh popotniških ciljev na planetu.

Ko so španski osvajalci in kasneje raziskovalci naleteli na zapuščene ostanke majevskih mest, si niso znali predstavljati, kako velika in napredna civilizacija je bila navzoča na območju po njihovo 'primitivnih in zabitih' Indijancev. Pod bohotnim rastjem tropske džungle so namreč stoletja ležali skriti ostanki grandiozne majevske civilizacije ‒ piramide, igrišča, templji in velikanski kamni z vklesanimi zapisi o življenju njihovega plemstva. Maji so imeli razvito tako kulturo kot gradbeništvo, ne da bi imeli železno orodja. Imeli so svojo pisavo, obvladali so računanje in do potankosti poznali koledarje, orbite planetov, razporeditev zvezd in svojo vlogo v kompleksnem univerzumu. Šele sredi 19. stoletja so pustolovski raziskovalci ugotovili, da prebivalci teh nekoč mogočnih metropol z nekaj deset tisoč prebivalci niso bili biblična bitja in izgubljeni varuhi Atlantide, temveč ljudstvo Majev. Velika lokalna kraljestva Chiapasa Bonampak, Piedras Negras (v Gvatemali), Lacanja in Palenque so zrasla v podobnem slogu znotraj province Usumacinta, ki se imenuje po mogočni vijugasti reki, danes meandrirajoči naravni meji med Mehiko in Gvatemalo.

Verjetno najlepša naselbina starih Majev v jugovzhodni Mehiki je gotovo Yaxchilan, ki leži na majhnem rtu na obali te s krokodili okitene blatne reke. Preraščene ruševine, polne opic vriskačev na drevesih, ki navsezgodaj spuščajo grozljive krike v gosto džunglo, so razcvet doživele med sedmim in devetim stoletjem našega štetja pod vladavino Jaguarja Ščita in Jaguarja Ptiča, ki sta kot oče in sin zaslužna za izjemne arhitekturne dosežke tako stavb kot tudi kamnitih stel z zapisi in štukatur (tipičnih majevskih reliefov iz mavca) ter za vzpostavitev kontrolne točke nad rečnim prometom, ki je delovala kot carinska postojanka do propada okrog leta 810. Kljub splošni miselnosti pa Maji seveda niso ljudstvo, ki je izumrlo. Danes na zgodovinskih območjih (vzhodna Mehika, Belize, Gvatemala, Salvador in Honduras) živi nekaj več kot šest milijonov pripadnikov majevskih skupnosti in plemen, ki jim do živega niso prišle ne bolezni, vojne ne nenehno zatiranje.

In prav zaradi zatiranja že od časa konkvistadorjev je na sceno po tihem, a intenzivno sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja stopil mlad, uglajen marksističen filozof, ki je s premišljeno uporabo sredstev, med katerimi je bilo ogromno popkulturnega medijskega pompa, na svojo stran izjemno hitro pridobil ne le celotno zatirano srenjo majevskega prebivalstva, ampak tudi veliko večino svetovne levice. Tako je Rafael Sebastian Guillen Vicente, samooklicani Subcomandante Marcos, boj za pravice mehiških kmetov začel 1. januarja 1994 z Vojsko narodne osvoboditve – na dan pridružitve Mehike k sporazumu NAFTA so se s sloganom ¡Ya basta! rodili Zapatisti.

EZLN si je svoje ime nadela po revolucionarju Emilianu Zapati, ki se je bojeval za kmečke pravice na začetku prejšnjega stoletja. Marcos je kot govornik in kvazivodja Zapatistov v glorificirani obliki reinkarnacije Cheja Guevare od mehiške vlade zahteval konec zatiranja, poniževanja in izkoriščanja avtohtonega indijanskega prebivalstva, a je bil dialog seveda nemogoč. Vlada je militarizirala pokrajino Chiapas in lovila ne le pripadnike in simpatizerje njegovega gibanja (približno 50 tisoč družin), pač pa v obliki paravojaških formacij nasilno obračunavala tudi s civilnim prebivalstvom. Še danes, ko tu vlada krhko premirje, je na cestah mogoče uzreti preteče table, ki opozarjajo: »Ste na ozemlju zapatističnih upornikov.

Tu ukazuje ljudstvo in oblast uboga.« Zapatisti so se izoblikovali v politični kult, ki nasprotuje modernizaciji, globalizmu, neoliberalizmu in vohljanju vlade po njihovi zemlji pod krinko raziskovanja terena za razvoj ekoturizma. Toda prav zaradi mirne revolucije in medijskih spretnosti komandanta Marcosa, ki se za iskanje številnih simpatizerjev poslužuje spleta, televizije in celo pop glasbenikov (Zapatistom je igral tudi Manu Chao), se je celotno gibanje EZLN izognilo genocidu, ki ga je bil svet priča v sosednji Gvatemali, kjer so oblasti med državljansko vojno in tihim holokavstom pomorile več kot 150 tisoč majevskih civilov v strahu, da se tja ne bi prikradle tako nevarne levičarske revolucionarne ideje.

Klimatski pasovi niso edini mogočni kontrasti pokrajine Chiapas. Neverjetno je sedeti v gorski vasici pod nadzorom Zapatistov in poslušati o tem, kako je skupnost samozadostna in je kolektivizacija del vsakdana, potem pa čez nekaj ur srebati frappuccino v Starbucksu v mondenem nakupovalnem središču prestolnice Tuxtla Gutierrez. Biti priča čudoviti in ganljivi katoliški procesiji, nato pa poslušati o veseli spreobrnitvi na stotine Indijancev v islam. Piti majevski kakav iz pražene koruze tascalate, čez pa rukniti kokakolo brez sladkorja. Včasih se človek vpraša – smo morda res v matrici?

Tekst in Foto Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri