Reli Dakar - Najdaljša motošportna predigra

  • 02.08.2018

Reli Dakar je dirka, ki traja vse leto. Vse leto, že 40 let. Dirkač, ki se v najboljšem primeru vrne domov poln bušk, s sebe komaj strese pesek in na smetišče zapelje od težke preizkušnje utrujen dirkalni stroj, je konec januarja že z mislimi na naslednji dirki. Če mu je šlo dobro, se za nekaj časa prepusti veličastnemu občutju, ki ga lahko da le zmaga nad samim seboj. Če se mu ni izšlo po načrtih, se znajde na pogorišču sanj, na pragu finančnega poloma, pogosto tudi razdrtih osebnih čustvenih vezi.

(Foto: Profimedia)

23 fotografij v galeriji

So reliji, ki gredo mimo kot manjša nevihta, in je reli Dakar, ki kot tornado poseže v življenja dirkača in njegovih bližnjih. Za prave dakarce čas teče ciklično – od januarja do januarja, od ene pogodbe do druge, pogosto od kredita do kredita, od frustracije do frustracije. Dakar je filozofija, je religija, je način življenja in je zapleten sadomazo ljubezenski odnos. Težko pričakovani klimaks se zgodi na dan starta v prvih dneh januarja ... po najdaljši možni motošportni predigri. April je čas za dakarski trač, ugibanja, zadnje napovedi. Prav zdaj je napetost največja! Kako bi bila lahko videti 41. izdaja najtežjega relija na svetu? Kakšna je prihodnost Dakarja? Kdo bo zasedel mesto športnega direktorja Marca Come? Našli smo nekaj odgovorov, a nanje ne bomo stavili. Ne še.

Od vizije do puščavskega viharja

Če ste ljubitelji Dakarja, poznate njegovo zgodovino: najzloglasnejši reli na svetu se je pravzaprav začel leta 1977, ko se je njegov ustanovitelj Thierry Sabine med relijem Abidžan–Nica izgubil v libijski puščavi. Šele po nekaj dneh so ga napol mrtvega našli reševalci. Viseč na nitki med življenjem in smrtjo je Sabine imel videnje: reli, ki bi se začel v Parizu in končal v Dakarju, v Senegalu. In tako je bilo. Veliko let. Bila so leta, ko se je reli začel v Lizboni, a se je, v afriških časih, vedno končal ob jezeru Retba (Lac Rose ali Rožnato jezero) severno od prestolnice Senegala. Leta 1986, ko je Sabine umrl med reševalno akcijo v helikopterski nesreči v Maliju, je celo za trenutek obvisel na nitki. Tega trenutka se spominja Beppe Gualini, prvi Italijan, ki se je udeležil Dakarja in si zaradi svoje vezi s Črno Afriko privozil vzdevek Afričan.

Vzpon in zaton cesarstva Dakar

»Po Sabinovi smrti smo se njegovi prijatelji in udeleženci relija počutili kot mornarji na ladji, ki je ostala brez kapitana. Občutek nas ni varal, ker je šlo od njegove smrti dalje vse samo še navdol. Do danes. Z njim se je začel in končal pravi Dakar,« brez dlake na jeziku pove Beppe, danes glavni inštruktor za enduro pri Ducatiju. Svojega prvega Dakarja se je udeležil s 125-kubično cagivo elephant, bil je mlad in močan in lačen avanture. Trpljenja se ni bal. »Thierry žal ni naredil oporoke, ker ni pričakoval, da bo umrl tako mlad. Dakar je tako padel v roke Thierryjevega očeta, pariškega zobozdravnika, ki ni razumel ne početja svojega sina ne duše relija. Ta možakar, ki mu je bila tudi Afrika španska vas, je nenadoma postal šef najtežje dirkaške avanture na svetu. Obkrožil se je z ljudmi ritolizne sorte, ki so Dakar zavohali kot vojni zaslužkarji, in tako se je začel propad Dakarja kot ideje in kot dogodka,« z nemalo grenkobe pojasni Beppe Gualini in nadaljuje: »Od Dakarja je ostalo le ime. Znamka še obstaja, ker ga je v kritičnem obdobju vzel v roke ASO, to pa so biznismeni. Dakar pomeni Afriko, pomeni avanturo, pomeni puščavo. Dirka v Južni Ameriki je zagotovo težka, a ni prav, da nosi ime Dakar. Zdaj so trase speljane za motokros-enduro, za kar potrebuješ futuristično reli specialko, ker bi ti vsak drug motocikel pri teh hitrostih razpadel napol, pritiskaš gas do konca in ne vidiš ničesar na poti, ne cerkve ne ljudi ne drevesa. Na starem Dakarju je bil dirkač v prvem planu, zdaj pa na Dakarju štejejo denar, motor in asistenca. Fantje imajo asistenco na startu, asistenco vmes, asistenco v cilju, pelješ se po asfaltu in si popoldne v taboru. V osemdesetih je bilo v igri skoraj 600 ekip, zato sta se dirkač in njegov spremljevalec redko videla. Kot dirkač si moral vse težave rešiti sam, nisi imel maserja, fizioterapevta, osebnega kuharja, butlerja in osebnega tajnika. To je bil nonstop maraton. Močnejši in spretnejši je zmagoval. Zdaj greš lahko zvečer v picerijo pa na škampe in spat v hotel. Mi nismo popizdevali, če je šlo kaj narobe, če nismo takoj našli bencina ali ker smo se morali pogajati za njegovo ceno. Tisto si zdržal samo, če si zares ljubil Afriko. In za to je pravzaprav šlo, za ljubezen do črne celine.«

Terorizem ali strategija?

Vprašanje, ki se občasno zastavi v bivakih med Perujem in Argentino, kjer se zvečer toči pisco in se dejansko grizljajo škampovi repki, je: zakaj je bil Dakar v resnici izgnan iz Afrike? Afriške države, ki so bile vpletene v reli, so težko prenesle nalepko terorizem. Kot poroča alžirski portal TSA – Algerie, se predsednik Avtomoto federacije Chihab Bahloul strinja z vrnitvijo Dakarja v Alžirijo, le Francozi si bodo morali razčistiti pojme o tem, kdo pije in kdo plača. Da bi se Francozom uklonili kot Južna Amerika? Seveda ne, Afrika je preponosna. In če nič drugega, Dakar 2019 bo zagotovo manj francoski, saj v za zdaj še imaginarni startni listi že zeva velika praznina, ki je nastala v avtomobiliski kategoriji. »Ekipa Peugeot Total je zaključila svoj dakarski cikel, pobrala vse, kar se je pobrati dalo, in zdaj se je na Dakarju napravil prostor za nove znamke,« je za argentisnki časnik El comercio povedal direktor Dakarja Etienne Lavigne. Peugeotu sicer ni uspelo, da bi na zmagovalni oder izstrelil še Sebastiena Loeba, je pa zato za levjim volanom dvakrat slavil Stephane Peterhansel, enkrat, letos, pa Carlos Sainz. Lavigne s svojo vojaško preteklostjo Dakar vodi v slogu velikih francoskih osvajalcev. Da bi Dakar ostal v Afriki, kjer ni vojnega dobička in kjer osvojene dežele ne mahajo z repki? Bolivijski predsednik Evo Morales je en sam, argentinski navijači pa so razred zase. Afrika je bogata dežela, a ji manjka navijaški gen.

Rumena kronika, vedeževalski kotiček

Tako je, zdaj je najbolj napeto: do vrhunca manjka še kakšen mesec, ko bo ASO uradno objavil traso Dakarja 2019. Pregled novic in fragmentov intervjujev z glavnimi akterji daje slutiti, da bo naslednja izdaja Dakarja potekala po tihomorski obali. Direktor Dakarja Etienne Lavigne je povedal, da je tihomorska trasa dolgoletna fantazija organizatorja, ki mora skrbeti, da reli Dakar ostaja težak in raznolik. Peru je svojo prisotnost že potrdil, prav tako potekajo pogajanja s Čilom – reli naj bi se začel v Santiagu in v prvi etapi dosegel Valparaiso, rojstni kraj aktualnega svetovnega prvaka vzdržljivostnih relijev Pabla Quintanille. Hrbtenica relija naj bi nato bile etape v Peruju, ki so 40. izdaji povrnile staro slavo in pesek. Ekvador je trenutno najverjetnejši kandidat za zaključek preizkušnje. Strateška rešitev tihomorska obala bi iz dirke 2019 odrezala Bolivijo in Argentino. V nedavni anketi se je večina Bolivijcev izrekla proti Dakarju, saj nekaj trenutkov, ko vidijo dirkače, ne odtehta milijonov dolarjev, ki bi jih država lahko porabila za rešitev resničnih težav, obenem pa se nad Bolivijo pritožujejo tudi sami udeleženci dirke: poplave, mraz, nadmorska višina, odpovedi etap, to je, dame in gospodje, dakarska Bolivija. Argentina je druga zgodba – brez nje ne bi bilo Dakarja v Južni Ameriki, ta dežela je bila konec koncev njegovo zatočišče in varen pristan, a argentinska vlada se je po desetih letih podpore odločila, da namesto Dakarja vzame raje formulo 1 – z njo je manj težav, manj polemik, prinaša pa enak, če ne še boljši finančni izplen. Dva tako velika dogodka za državo nimata smisla, pravijo odgovorni, narod pa se, vajen dakarske histerije, upira: na socialnih medijih že poteka akcija pod nazivom #NoPerdamosElDakar.

Iščejo športnega direktorja

Naslednja težava, s katero se sooča Dakar, je odsotnost Marca Come na položaju športnega direktorja. Iz neuradnih virov je pricurljala novica, da je po odstopu Come zazvonil Peterhanslov telefon. In nato še Despresov. Iz te moke ni bilo in očitno ne bo kruha. Trenutno so največ vredne delnice Nanija Rome, a novica še ni potrjena. Marc Coma je položaju športnega direktorja dal povsem nov pomen in novo medijsko izpostavljenost – ASO je dobil grešnega kozla z zvenečim imenom, ki ga je treba bajno plačati. Nekaj, kar nekoč ni bil problem, JE postal problem – kje najti človeka, ki se bo pripravljen tako izpostaviti, kot se je Marc Coma, petkratni zmagovalec Dakarja v motociklistični kategoriji? O tem, kaj pomeni odhod Come za Dakar, smo vprašali njegovega dolgoletnega moštvenega kolega in prijatelja Jordija Viladomsa, športnega direktorja reli ekipe KTM. »Seveda je Marcovo mesto težko zapolniti. Težko bo najti človeka, ki bo pripravljen dati glavo na tnalo, saj se je v Marcovi vladavini zgodil poseben fenomen: dežurni krivec za napake na Dakarju je postal en sam človek – športni direktor. Zakaj ni bil Dakar dovolj težak? Vprašajte Marca! Zakaj je bil tako zelo težak? Marc bo pojasnil. So bile v potni knjigi nedoslednosti? Odkar je tu Marc Coma, je šlo vse navzdol. Želim povedati, da je Marc opravil veliko delo. Letošnja izdaja Dakarja je bila na težavnostnem nivoju afriških. Ne strinjam se s trditvijo, da Dakar ni več to, kar je bil. Je točno to, kar je lahko v današnjem času, upoštevajoč novo lokacijo, tehnološki napredek, nove marketinške zahteve in prijeme. To ne pomeni, da mi je bolj všeč ali da se je romantika ohranila. Ni se in tudi sam gojim nostalgijo do črne celine. Vseeno bi bilo neumno govoriti, da Dakar ni več tako težak, kot je bil. Bolje bo, če rečemo, da je težak na drug način. Letošnjih prvih pet etap v Peruju je bilo peklensko težkih. Etape v Boliviji so nenormalno težke in tako dolge, kot so bile afriške, ne bi mogle biti. Dirkači jih ne bi zdržali. Danes za Dakar potrebuješ drugačno koncentracijo, saj ves čas voziš na meji. Navigacija je v zadnjih treh letih postala izjemno zahtevna,« je povedal Viladoms in na vprašanje, ali se bo tudi sam potegoval za mesto športnega direktorja, odločno zamahnil z roko.

Dakar je bil, je in očitno bo. Če ne drugje, pa na Kitajskem. Tako je, Kitajci so za. Dakarci so za. Dakar bo, tudi ko nas več ne bo.

TEKST Tina Torelli 

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri