Prečkanje Atlantika: Taksi za štiri

  • 16.04.2012

Zgodba o vztrajnosti in odločnosti našega Primorca, vodje mednarodne odprave štirih veslačev, ki so nekaj več kot 45 dni veslali čez veliko lužo.

15 fotografij v galeriji

Z Marinom Medakom smo se dobili na Tartinijevem trgu v Piranu, kjer med domačini skorajda ni bilo mimoidočega, ki mu ne bi stisnil roke (starejši občani) ali se sramežljivo hahljal (osnovnošolke). No, tukaj so bili tudi Italijani, ki so ga, ne vedoč, da je nedavno preveslal 4700 kilometrov, mimogrede raje izkoristili za to, da jih je pofotkal sredi trga, nakar so odgalamili dalje. S čezoceanske veslaške odprave Transatlantik se je Marin vrnil nekaj manj kot mesec dni po tistem, ko je umrl John Fairfax, prvi človek, ki mu je uspelo samemu preveslati Atlantik.

Človek in ocean

John Fairfax? Morski volk samotar, ki se je pri trinajstih potikal po amazonski džungli, pri dvajsetih poskusil narediti samomor tako, da se je nastavil jaguarju (ne, ni mu uspelo), pozneje pa v Panami postal vajenec lokalnega pirata in naslednja tri leta preživel na svetovnih morjih ter tihotapil alkohol, čike in orožje. Nato ga je minilo in se je v šestdesetih letih preselil v London, kjer ga je nenadoma spet pičilo – in leta 1969 je v 180 dneh preveslal Atlantik. Nemara zato, da bi presegel dosežek Franka Samuelsena in Georgea Harba, Norvežanov, o katerih je čital kot mulec. Leta 1896 sta namreč prva preveslala Atlantik.

Sam ga je preveslal od San Augustina na Kanarskih otokih pa vse do obale Hollywood na Floridi. Ob pristanku 19. julija 1969 je nekaj več kot devet kilogramov lažji dejal: »To je bilo prekleto neumno!« Naključje je hotelo, da je pristal blizu kraja, od koder je le nekaj dni prej, 16. julija, proti Luni poletel Apollo 11 z Armstrongom, Collinsom in Aldrinom na krovu. Fairfax je njihov sprehod po Luni prehitel za en dan.

Dve leti pozneje se je skupaj s Sylvio Cook, profesionalno veslačico, sicer pa poklicno tajnico, namenil preveslati še Tihi ocean. To jima je po 361 dnevih tudi uspelo, od San Francisca sta priveslala 8000 navtičnih milj (14.800 kilometrov) vse do avstralskega otoka Hayman. Na poti ga je v roko šavsnil morski pes, ko ju je ujel ciklon, pa sta se, da ju ne bi odpihnilo, na čoln kar privezala. Marin Medak, Simon Osborne, Stephen Bowens in Alastair Humphreys so avanturisti iz povsem drugega časa.

Danes, v času satelitov, tovrstni podvigi ne pomenijo več, da je razmerje med možnostjo uspeha in poloma – pri čemer polom, če se pripeti sredi oceana, kjer te živ bog ne spremlja, pomeni brez komunikacije s svetom gotovo smrt – krepko v prid zadnjemu. Poleg tega danes veš, da se gre veslat čez veliko lužo med Amerikama, Evropo in Afriko januarja, ko je pozornost sonca usmerjena k južni polobli našega planeta. »Vedeli smo, da ne bo močnega vetra. V zadnjih 60 letih, odkar pač beležijo vreme na Atlantiku, ga ni bilo.«

Morja široka cesta

'Tradicionalno' veslači izzivajo Neptunov srd na poti od Kanarskih otokov do Karibov. Lahko bi šli na primer iz Maroka, a po Marinovih besedah v deželi na vrhu Afrike naletiš na veliko večje birokratske težave, kot če čoln preprosto vržeš v vode španskih Kanarov.

»Je pa po drugi strani prednost Maroka ta, da ti ni treba plačati zavarovanja, na Kanarskih otokih pa,« pravi Marin. Da bi privarčevali 2000 evrov za zavarovanje plovila, se nekateri raje odločijo preveslati dodatnih 270 navtičnih milj (500 kilometrov). No, če se vse leto pripravljaš na to, da jih boš čez Atlantik preveslal tja do 4700 kilometrov, to ne bi smelo pomeniti pretiranega dodatnega napora. Kaj pa je teh nekaj dni veslanja več?

Statistično danes uspe že dvema tretjinama vseh odprav. Glavni razlog za neuspeh je po Marinovem mnenju nepripravljena barka ali pomanjkanje opreme: »Ko si enkrat 100 milj oddaljen od Kanarskih otokov, imaš samo dve možnosti: da končaš tisto, kar si se namenil storiti, ali pa pokličeš na pomoč in počakaš, da te rešijo. Barko pustiš za sabo, nihče je ne bo vlekel na kopno.«

Posebna GPS-naprava, s katero je mogoče poklicati na pomoč, je nameščena na zunanji strani barke in mora biti vedno na dosegu rok, če bi se slučajno zgodilo najhujše. Marin in kompanjoni so nanjo obesili zastavo z napisom 'taxi for four', saj so med veslanjem nenehno zrli vanjo. »Če pokličeš na pomoč, lahko traja tudi do tri dni, preden prispe. Največja nevarnost, ki te lahko večino časa doleti, si ti sam. Moraš paziti, da se ne spotakneš, kam udariš. Medicinska pomoč , če se kdo huje poškodoval, ne bi prispela pravočasno.«

Zgodilo se je ponoči. Med zamenjavo obroča, v katerega je zataknjeno veslo, si je Simon preklal palec na vodilih, po katerih drsi sedež. Padel je v šok. »Začel se je tresti, nekaj momljati, popokali smo ga v kabino in mu oskrbeli rano. Al je ostal z njim, s Stevom pa sva morala veslati naprej. Simon se je nekaj ur naspal, nakar se je vrnil na svoje mesto, kot da se ni prav nič zgodilo,« razlaga Marin. Najizkušenejšega člana odprave, to je 8,8 metra dolgo in 1,8 metra široko barko, ovenčano s sponzorskimi barvami in logotipi, ki je Atlantik prečkala že dvakrat, bi lahko val kadarkoli nabasal bočno in jih prevrnil. Nujno je, da si vedno obrnjen pravokotno na val. Gre sicer za velike valove, visoke tudi do šest metrov, po katerih se z barko vzpenjaš deset sekund, preden se začneš spuščati. Veliko nevarnejši od njih so manjši, dvo-, trimetrski valovi. Ponoči so veslali privezani. »Veliko ljudi preveč komplicira pri barkah in želijo imeti takšne, ki so odporne proti vsemu.«

Martin je s kompanjoni sprejel veliko inženirskih kompromisov, ki so bili v prid udobju in nekoliko manj varnosti. Tako so si na primer privoščili zračnike, tako da je bilo v kabinah za spanje znosno, toda če bi se barka prevrnila, bi lahko zaradi tega potonila pod vodo. Pravočasno bi bilo namreč treba na zračnike namestiti čepe. To je pač bilo eno manjših tveganj, ki jih je slovensko-angleška posadka vzela v zakup. Veslači so zaupali drug drugemu in svojim sposobnostim koncentracije med časom veslanja, ki je vseh 45 dni in 15 ur veslanja potekalo v izmenah: vsak veslač je dve uri veslal, dve uri počival, dve uri veslal ... tudi takrat, ko jih je od prvega do zadnjega vse pestila morska bolezen. Marin: »Pripetilo se je, da nas je v nekem trenutku od strani presenetil nekaj metrov visok val. V tistem trenutku je bilo vse odvisno od naše reakcije. Nagniti se moraš proti valu, skočiti v val, kar pa moraš znati. Veliko ljudi, ki nima izkušenj z morjem, v takšnem primeru napravi napako. Na morju večkrat o uspehu odločajo malenkosti in hipne, a prave odločitve.«

Marin Medak je prvi Slovenec, ki je v kakršnikoli zasedbi sodeloval pri prečkanju Atlantika le s trudom lastnih rok in z utrjeno zadnjico. »S Simonom sva imela utrjeni zadnjici iz kajaka, zato med veslanjem čez Atlantik nisva imela težav. Al in Steve, no, to pa je že druga zgodba,« resno doda. Žulji na zadnjicah pač niso žulji, ki bi jih človek dobil med nošnjo novih čevljev, pa še počena koža. »Veliko ljudi vesla celo nagih, sol na oblekah jih spravlja ob živce. Nam je pri izdelavi posebnih oblek z dvojnim slojem na zadnjici pomagalo podjetje Sandiline iz Bertokov, kroj zanje pa smo pripravili v sodelovanju z Iztokom Čopom.« Na glavah so imeli kape z zaščito vratu, noge in roke so si zaščitili z zaščitno kremo proti soncu, ki je neusmiljeno pripekalo. Kako pa so se sotrpini razumeli med sabo? Upora na krovu ni izbruhnil, čeprav je bil vodja, naš Martin, najmlajši med vsemi: »Ko se je bilo treba hitro odločiti, sem se odločil jaz, kadar pa smo imeli dovolj časa za debato, smo se odločili skupaj. Z zaupanjem drug drugemu nismo imeli nikakršnih težav.«

Debate v dolgih dnevih so tekle v glavnem o ženskah. O svojih, tujih, sosedovih ... Al je poročen in ima dva otroka, Simon zaročen, Steve z resno punco, Marin pa samski. Nekje sredi oceana so Al, Simon in Steve klicali domov vsak v drugo cvetličarno in naročili šopke za svoje ženske. »A kadar je bilo najbolj hudo, smo se pogovarjali le še o hrani, misel na velik sočen cheeseburger nas je gnala naprej,« v smehu dodaja Marin.

Spali so le po pet ur na dan, v kosih po uro, uro in pol, in po dveh tednih so jih začele pestiti halucinacije. O mostu sredi oceana, ki so se mu komaj ognili, o piščančji obleki, ki bi jo bilo treba obleči, o slepem potniku na barki, ki popravlja pokvarjene stvari. Zaradi tega so se fantje tudi sprli, saj je bil halucinirajoči prepričan, da bodo zamudili na Barbados, ker morajo serviserja najprej odpeljati nazaj na Kanarske otoke. »Preden smo se odpravili čez Atlantik, smo obiskali tudi psihologa, da bi videli, kako se kateri od nas odzove v posebno stresnih situacijah. S Stevom sva se že ob manjšem konfliktu razburila, Simon pa se je že ob najmanjši težavi umaknil in prepustil reševanje drugim. Glas je povzdignil šele takrat, ko je bila stvar že zelo resna,« je pojasnil Marin.

Od ideje do uresničitve

»Da bom preveslal Atlantik, sem se odločil, še preden sem sploh prvič prijel za veslo.« Pred tremi leti se je Marin, popolnoma nevešč rokovanja z veslom, prvič usedel v kajak, nakar ga je inštruktor naučil, kako se vesla naravnost. Kmalu je deviško premeril morske milje po Dalmaciji, naslednje leto pa že kar do Zakintosa. Sledilo je veslanje v tandemu z Angležem Simonom Osbornom po Južni Koreji, lansko poletje pa sta skupaj s paraolimpijcem Galom Jakičem s kajakom želela postaviti rekord v veslanju čez Hrvaško. Za trening pač, pred življenjskim podvigom – prečkanjem Atlantika.

»Pred veslanjem sem igral le šah. S kajakom sem se začel ukvarjati zato, da bi videl, ali sem sposoben osem ur na dan početi isto, zaposliti um do te mere, da ostane popolnoma osredotočen na cilj. Vsi moji pretekli podvigi so bili priprava na tega zadnjega. In zadnji priprava na naslednjega.« Veslati po obalah Južne Koreje se mu je zdelo vseeno zahtevnejše od Atlantika: »Tam so razmere, ki jih na Jadranu ne moreš spoznati. Mislim, da ga še ni bilo Slovenca, ki bi veslal sam v takšnih razmerah, in tudi meni se je zdelo prenevarno. O Simonu, ki je sam veslal že okoli Velike Britanije, Irske in Madagaskarja, sem veliko bral in odločil sem se ga kontaktirati.« Njegov naslov je našel na spletu in mu poslal sporočilo, »kdo sem, kaj želim storiti in tako naprej«. Simon je bil takoj za to in tudi njegovo članstvo v Marinovi ekspediciji čez lužo ni bilo vprašljivo. Po korejskih vodah sta se potikala vsak v svojem kajaku, vseskozi v spremstvu njihove obalne straže. Vsakič, ko sta se dotaknila obale, je tam stala policijska patrulja, ki ju je popisala, vsako jutro so preverili, ali sta še vedno tam. Malce zaradi varnosti, malce zaradi poštirkanosti države. Poleg tega se je nekaj mesecev pred njunim okoli 1100 kilometrov dolgim veslanjem tamkaj pripetil znani incident s Severno Korejo. Na južnokorejski otok so Severnokorejci izstrelili okoli 200 granat, napravili večjo gmotno škodo, bilo pa je tudi nekaj ubitih in ranjenih južnokorejskih vojakov in civilistov. »Tam sem izgubil osem kilogramov, pet več kot med veslanjem čez Atlantik. Bilo je tudi naporneje.«

Al se je ekipi pridružil dober mesec pred odhodom, Škota Baxterja, ki je pred tem zasedal njegovo mesto, je Marin namreč zaradi neresnosti nagnal iz ekipe. »Ravnotežje v ekipi ne sme biti porušeno, zato je Baxter moral oditi. Bil je šokiran, mislim pa, da je mojo odločitev razumel. Alastairja sem povabil že prej, vendar mi ni dal dokončnega odgovora, saj je imel v igri tudi pot do južnega tečaja, na katero se še pripravlja. Spremljal sem ga prek njegovega bloga, štiri leta je kolesaril okoli sveta in vedel sem, da mora biti vzdržljiv. Kar si zada, to izpelje,« pravi Marin. »Jaz sem si pač zastavil cilj, da bom, ko bom absolvent, šel čez Atlantik. Ena mojih najboljših odločitev v življenju je bila, da sem šel študirat elektrotehniko, in ne medicine, tudi zaradi znanja, ki sem ga skozi študij pridobil. Ves študij sem posvetil svojemu cilju, živel sem za to, kar pa ne pomeni, da nisem počel nič drugega. Projekt poleg športnih priprav obsega tudi izdatno mero organizacijskih sposobnosti.«

Denar in ključna človeka

Odprava je stala okoli 75 tisoč evrov. »Pred petimi leti bi toliko cvenka zbral z levo roko, zdaj pa so vsi v kreditnem krču in je bilo kar težko. Ampak če se človek odloči ...« Transatlantik je bil namreč prva odprava, ki je ni mogel financirati sam tako kot prejšnje. Večina sponzorjev, ki jih je pridobil, so podjetja, katerih direktorji so bodisi navdušeni jadralci in nedeljski pomorščaki bodisi jih osebno pozna. Med njimi je osebno spoznal tudi Mirka Tuša, ljubitelja adrenalinskih užitkov. Prav zaradi njegove navdušenosti nad projektom je ta uspel, kakor so si ga zamislili.

»Bili smo domenjeni, da bomo, če nam ne bo uspelo zbrati dovolj sponzorskih sredstev, projekt financirali sami. K sreči nam tega ni bilo treba storiti,« se spominja Marin. Pa Mirko ni imel želje, da bi sam poprijel za veslo in prečkal Atlantik skupaj z ekipo? »Jo je imel, a nekako ni šlo skozi. Nas je pa vseskozi spremljal, bil navdušen nad našim trudom in nas tudi kontaktiral, ko smo bili sredi oceana. To nam je veliko pomenilo, da nekdo, ki vloži vate, spremlja projekt s srcem in ne gleda le skozi sponzorske oči, kjer je denar vladar vsega.« Z veslanjem čez Atlantik so veslači tudi zbirali sredstva za tiste, ki jih potrebujejo. Nekaj jih je šlo za rehabilitacijo otrok, nekaj za raziskave levkemije.

Pred Mirkom Tušem pa je še en pomemben, nemara kar najpomembnejši človek v Marinovem življenju. Arne Hodalič, svetovni popotnik, človekoljub in vrhunski fotograf. Marin je namreč obiskoval njegova potopisna predavanja in postal popolnoma navdušen nad vsemi nenavadnimi stvarmi, ki jih ponuja svet. »Že v prvem letniku faksa sem začel potovati, bil sem na Galapagosu, v Ekvadorju, študij se mi je zdel prelahek in imel sem veliko časa. Lahko bi rekel, da sem začel potovati zaradi tega, ker mi je bilo dolgčas. A dokler nisem začel obiskovati Arnejevih predavanj, se nisem zavedal, da takšen svet sploh obstaja. Počutil sem se prerojenega in tudi sam sem se začel ozirati za ekstremnejši podvigi, kot so bili treking po Mongoliji, po tajskem gorovju. Tam sem potem videl, da mi tovrstne vzdržljivostne stvari tudi ustrezajo. Mirno lahko rečem, da če ne bi bilo Arneja, se danes ne bi pogovarjali.«

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri