Playboyeva filozofija: Intelektualni boj za vsako ceno

  • 05.02.2018

Pred 63 leti je moj oče s 6000 dolarji, ki si jih je izprosil in izposodil ob vseh, ki so bili dovolj dolgo pri miru, da so slišali njegovo novo idejo za revijo, objavil prvo številko Playboya. 

(Foto: Chapman Baehler)

Leta so tekla in Playboy se je razvil v nekaj veliko večjega, kot je kdaj pričakoval in zajec je postal neke vrste Rorschachov test za to, kakšen odnos imajo ljudje do seksa. Tako oboževalci kot nasprotniki so razpravljali o tem, kaj znamka pomeni in kaj predstavlja njen simbol. To, kar si videl v tistem zajcu, je več povedalo o tebi kot o čemerkoli drugem. Pod plastjo popkulturnih elementov, ki so pogosteje kot karkoli drugega prišli v medije, pa je bilo jasno, da je oče Playboy ustanovil z namenom spodbujanja zdravega dialoga o seksu in hkrati o družbenih, filozofskih in verskih stališčih. Revija je temeljila na ideji, da čeprav ljudje pogosto razmišljajo o teh temah, se o njih skoraj nikoli ni javno govorilo, o njih se ni nikoli razpravljalo ob večerji ali ob pijači na večernih zabavah, kakor bi se moralo.

Kljub temu so to sporočilo številni napačno interpretirali ali ga popolnoma zgrešili ter se namesto tega raje osredotočili na upodabljanje golote v reviji in na njen revolucionarni pristop k seksu, vključno s pogovori o njem. Ravno za tem pa tiči največja ironija, glede na to, da je seks v metaforičnem smislu veliki pok za tvojim obstojem, za mojim obstojem, za vsem zavedajočim se obstojem in obstojem same civilizacije. Da bi razčistil nesporazume, je moj oče skoraj deset let zatem, ko je bila revija leta 1953 prvič objavljena, začel pisati Playboyevo filozofijo in v šestdesetih letih napisal več kot 20 prispevkov. Namen tega pisanja je pojasnil takole:

»Čeprav se zavedamo prednosti tega, da sami nase gledamo tako, kot na nas gledajo drugi, se nam zdi, da se nas včasih krivično upodablja; potem ko smo tako dolgo poslušali o tem, kaj Playboy predstavlja in zagovarja po mnenju drugih, smo se ob deveti obletnici odločili, da objavimo svoj uredniški credo ter ponudimo nekaj osebnih opažanj o današnji družbi in Playboyevi vlogi v njej upamo, da bodo ta opažanja enako zanimiva za prijatelje in za kritike.«

Čeprav sam prijemljem za pero na točki, na kateri ga je s Playboyevo filozofijo pustil moj oče, in imava z očetom ogromno skupnega, sva v marsičem tudi zelo drugačnega mnenja ‒ zdi se mi, da bom to sproti ugotavljal, ko bom pisal te prispevke, da poskusim razčistiti, kaj je Playboy danes. Zagotovo pa je Playboy nekaj, kar jaz in oče razumeva v najosnovnejši obliki, Playboy sam in Združene države pa to predstavljata v najveličastnejših oblikah: svoboda.

• • •

Veliko ljudi verjetno misli, da sem se lotil tega posla zaradi navdušenja nad 'osebjem', s katerim se Playboy pogosto povezuje, zaradi pijač z zanimivimi ljudmi z vseh vetrov in podarjenih priložnosti za uživanje v velikih dogodivščinah. Čeprav sem bil vse življenje deležen prvorazrednih vstopnic za veliko izjemnih dogodivščin, je bila moja resnična strast že od nekdaj to, kar bi mnogi označili kot 'dolgočasni del', vendar je to del, ki je po mojem najpomembnejši, in sicer Playboyeva tradicija neomajnega zagovarjanja družbenih svoboščin in svobode izražanja.

V petdesetih letih se je Playboy bojeval proti McCarthyizmu in se odločil objavljati ameriške pisatelje, umetnike in druge, ki jih je vlada Združenih držav uvrstila na črno listo. V šestdesetih letih je podjetje v svojih klubih, objavah in oddajah na nacionalni televiziji neomajno promoviralo rasno enakopravnost, medtem ko je bilo le malo drugih pripravljenih storiti enako. Skozi šestdeseta leta in naprej je Playboy objavljal stripe in zgodbe, ki so se postavljali po robu družbenim normam in zagovarjali skupnost LGBTQ, ko se družba ni menila zanjo ali, še slabše, ko jo je agresivno napadala.

Čeprav je privilegij, da lahko nadaljujem nekaj, kar je moj oče pisal s takšnim zanosom, je moja prava motivacija za ponovno obuditev teh prispevkov moje prepričanje, da smo vstopili v čas, ko se je začela zgodovina ponavljati. In prav dobro se zavedam ironije te izjave, medtem ko pišem prvi prispevek nove Playboyeve filozofije.

Ponosno pišem o kolektivnih dosežkih, ko ugotavljam, da smo skupaj izvolili prvega predsednika mešane rase, šli s pravicami istospolno usmerjenih pred vrhovno sodišče in bili priča, kako je razsodilo v prid istospolnih porok, stopili na pot legalizacije marihuane in gledali, kako je velika politična stranka nominirala za predsednico prvo žensko. To je le nekaj kulturnih zmag, ki jih uživamo. A po tolikšnem napredku so naše trdo priborjene zmage v nevarnosti. Ravno ko se je družbeno in politično nihalo zanihalo na stran liberalcev, je, kot že tolikokrat v zgodovini, začelo padati nazaj.

V Združenih državah je bilo podobne težnje opaziti že v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so ljudje začeli privzemati bolj svobodomiselno mantro v smislu »dovolimo posamezniku, da se sam odloči o tem, kar si želi početi v življenju«. To je bil neke vrste premik zavesti. Potem pa so osemdeseta leta prinesla krizo aidsa in novo različico dolgoletnega boja med komunizmom in kapitalizmom in oboje je prestrašilo na milijone ljudi. Nihalo je zanihalo nazaj proti konservativni tradiciji, ki je zavladala tako med demokratskimi kot republikanskimi predsedniki. Rove, Rumsfeld, Cheney in Bush so zapustili Belo hišo in vanjo je vstopil Obama, ki za konservativne volivce še vedno izjavljal, da ne podpira številnih liberalnih politik, npr. istospolnih porok. Potem pa je sledilo sprejetje demokratičnega liberalizma 21. stoletja, ko so nove generacije bolj prepričljivo kot prejšnje izrazile željo po večji strpnosti in svobodi.

Toda zdaj znova nihamo proti tradiciji, in to nikakor ni tradicija, ki bi resnično sprejemala individualizem. Na tej točki zgodovine je najpomembnejša intelektualna razprava tista, ki skuša najti način, kako naj ustvarimo družbo, ki je, kolikor je mogoče, svobodna, ne da bi pri tem ignorirali družbene in gospodarske razsežnosti svojih političnih odločitev. Ugotoviti moramo, kdo so naši zavezniki v času, ko liberalna kultura politične korektnosti zatira razprave, ki bi lahko koga užalile, konservativni politiki pa brez zadržkov ogrožajo pravice določenih skupin v veri, da bodo tako »naredili Ameriko zopet veliko«.

To naj torej služi kot uvod in kot izjava, da se je ‒ ne glede na našo spolno usmerjenost ali politično stališče ‒ to, kar opažamo v družbi, v preteklosti že dogajalo, in da se moramo vsi strinjati, da je napad na muslimanske Američane, na pravice žensk v zdravstvu, na skupnost LGBTQ ali na pravico izražanja pravzaprav napad na vse naše pravice. In za te pravice se moramo biti pripravljeni bojevati na intelektualnem bojišču za vsako ceno.

TEKST Cooper Hefner
FOTO Chapman Baehler

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri