O pomenu tega trenutka: Zbogom preteklost, pozdravljena prihodnost

  • 19.03.2019

Danes je lep dan. V svoji predavalnici, polni pozitivne energije, sedim na udobnem stolu, z nogami na mizi in z računalnikom v naročju pišem tale članek. Na okenskih policah bujno cvetijo trije amarilisi, v kotu predavalnice sta velik fikus in drevo življenja. Zunaj je visoka oblačnost, skozi raztrgane oblake občasno prodrejo sončni žarki in v daljavi vidim zelene hribe. Nekaj najvišjih gora že ima pobeljene vrhove. Toplo je, zelo toplo za pregovorno vlažen, hladen in neprijeten november. Počutim se prijetno, sproščeno. Sem tukaj in zdaj, v sedanjosti, misli so jasne in z lahkoto jih prelivam na papir. Pravzaprav na ekran. Utrne se mi še misel, spomin na čas, ko smo pisma, članke in dopise dejansko pisali na papir, in z občutki topline in rahlega obžalovanja za tem časom se vrnem v sedanjost.

(Foto: Profimedia)

Struktura resničnosti

Tako kot pravkar opisana situacija je vsa naša resničnost zgrajena iz posameznih informacij, ki jih prejemamo iz okolja. Pozorni bralci boste opazili, da so se tudi vam pojavljale slike. Čeprav niste bili z mano, ste si ob branju zapisa tudi sami sestavili del te resničnosti. Ta je tako kot v zgornjem zapisu sestavljena samo iz tistih, ki jih zaznamo z vidom, sluhom, občutki, okusom in vonjem. Ničesar zunaj teh zaznav ne dojamemo kot resničnost, čeprav obstaja. Kar se tiče zaznavanja, človeška bitja, na primer, ne zaznamo radioaktivnosti v okolju, ne slišimo glasov netopirja ali hoje mravelj v gozdu. Onkraj teh čutnih zaznav naše realnosti preprosto ni. Dojemanje naše resničnosti je povezano s količino in kakovostjo teh informacij.

Na podlagi lastnosti čutnih zaznav dogodke, ljudi in stvari, ki so se zgodili, občutimo in jim v življenju dajemo pomen. Več ko je informacij, tem bolj lahko spomine prikličemo. Ko sprašujem ljudi, katerih stvari se v življenju spomnijo, običajno rečejo, da lepih, kdaj tudi slabih, pri vseh pa ugotovimo, da tistih, ki vsebujejo največ informacij. Na primer, se spomnite rojstva svojega otroka ali otrok? Prve zaljubljenosti? Prve službe? Kakšnega neprijetnega dogodka, človeka, ki ga ne marate? Svojega zadnjega dopusta? Z lahkoto, mar ne, in to tako zelo, da so se vam ob branju priklicale točno določene stvari in hkrati so se pojavili še občutki. Za večino upam, da prijetni. Kaj pa 21. marca leta 2003, se spomnite česa iz tega dne? Obstajajo redke izjeme, ki se, a za večino lahko trdim, da se ne. V ogromni količini vseh informacij naše preteklosti to pomeni, da se tega dne ni zgodilo dovolj pomembnih stvari, da bi si ta dan zapomnili.

Resničnost kot abstraktni pojem je drugačna pri vsakem od nas in vsak si jo zgradi s poslušanjem, opazovanjem in govorjenjem ‒ s komunikacijo. Povrhu vsega nikogaršnja resničnost v sedanjosti ne obstaja dalj kot zgolj trenutek. Živimo v sedanjosti, a smo vendarle nenehno na poti v prihodnost, ki bo precej takšna, kakršno si bomo zamislili.

Pogrevanje preteklih dogodkov in razglabljanje o njih je lahko problematično, ko beremo, poslušamo in se pogovarjamo o neprijetnih stvareh, saj iz njih hote ali nehote kreiramo tudi resničnost. In ko je v naši resničnosti cel kup balasta preteklosti, kako si bomo potem ustvarjali prihodnost in kakšna ta prihodnost bo?

Ne strinjam se, da bomo zato, ker razčiščujemo preteklost, imeli boljšo prihodnost. Nasprotno, večkrat podčrtano z rdečo, zaradi balasta naše zgodovine bo naša prihodnost manj jasna. Iskanje krivcev, povzročiteljev, kdo je prvi začel, namreč ne reši ničesar, le zapletamo se v občutke. Zaradi tega nam v sedanjosti ni nič laže. S tem delamo le to, da duhove preteklosti vlačimo v sedanjost in jih vgrajujemo v prihodnost. Zakaj? In ... za koga? Kot narod, sestavljen iz različnih interesnih skupin ljudi in posameznikov, pa moramo seveda imeti vizijo, ki nas motivira.

Kadar se ukvarjamo s preteklostjo ‒ roko na srce, tega je veliko preveč ‒ se večinoma sprašujemo, zakaj. Odgovori, ki jih dobimo, so povezani z občutki. Ker so neprijetni in boleči, se telo ščiti in pojavi se opravičevanje v obliki izgovorov in razlogi, kdo je komu kaj povzročil, kdo je prvi začel, kdo nosi večjo krivdo ali krivdo nasploh. Razvojno usmerjeno razmišljanje na drugi strani pri dveh osebah, ki sta se v življenju razšla, bi na primer lahko bilo bolj konstruktivno: Kaj sem (prav in/ali narobe) delal jaz in kaj druga oseba, na kakšen način sva bila skupaj, kateri so bili moji cilji in kateri od druge osebe, kakšen je bil način doseganja ciljev, katere so bile vrednote, vedenja, v čem sva se razhajala ipd. Na prvem mestu, daleč pred drugimi razlogi, pa bi moralo biti vprašanje, kaj sem se iz tega naučil in kaj naj spremenim, da se mi kaj takega ne bo spet zgodilo.

Prihodnost organiziramo danes

V želji po blagostanju, sreči (karkoli že to pomeni), bogastvu (v nematerialnih in prepogosto materialnih merskih enotah), zdravju in drugih stvareh, ki so nam pomembne, se še vedno dogaja, da pošiljamo želje v vesolje in upamo, da nas bo tisti zgoraj, kdorkoli že to je in v kakršni že koli obliki je, uslišal in magijsko spremenil potek našega življenja. Čakamo, upamo, leta minevajo, ležimo na kavču, še kar naprej počnemo nekoristne in škodljive stvari ter se pritožujemo, da nas višja sila ne posluša, ne upošteva in da nimamo sreče, da bi podprla ravno nas. Ne opazimo pa, da nas je v času, ki je mineval, višja sila dejansko ves čas podpirala. Postali smo strokovnjaki za čakanje, pritoževanje, stokanje, za ležanje na kavču in podobno. Tudi na telesu se nam pozna, še drugi opazijo spremembe v širini in teži, sami pa smo do višje sile še naprej kritični, in ne do sebe …

Odkar pomnim, ob koncu vsakega leta opažam inflacijo postavljanja ciljev in še pogosteje želja. Žal pa doseganje teh ciljev ni premo, temveč obratno sorazmerno s količino postavljenih. Več ko jih je in bolj ko so vezani na zaključek leta, tem manj je doseženih. V nedoseganju gremo tako daleč, da je število nedosegljivih in seveda nedoseženih ciljev postalo uspešnica. O tem se ljudje tja do februarja pogovarjajo med seboj, celo na radiu so oddaje o tem. In seveda, ko poslušamo druge, smo potolaženi in pomirjeni tudi sami, češ, očitno je to normalno. Pa ni! Vam je ob vašem lastnem neuspehu kaj laže, če so tudi drugi neuspešni? Dvomim.

V enem izmed člankov v reviji Podjetnik sem zapisal, da spremembe niso le stalnica, temveč lastnost. To pomeni, da se vse spreminja, le da nekatere stvari opazimo, drugih pa ne. Enako je v naših življenjih, tako individualno v paru, skupini kot v širši družbi. Kapaciteta za spoprijemanje z izzivi in upravljanje sprememb je zelo pomembna za doseganje ciljev, ki si jih zastavimo, torej za prihodnost. Generalno gledamo smo v okolju, ki mu pripadamo, precej šibki pri postavljanju in doseganju ciljev. Ko ljudi na svojih treningih sprašujem o ciljih, so odzivi na prvo žogo takšni, da večinoma vsi postavljamo cilje, celo mislimo, da jih znamo dobro postavljati, njihovo doseganje pa je slabo, nezadostno, upam si trditi, da je katastrofalno. Prepogosto se ljudem zgodi, da jim cilje odpihne že prva sapica.

Razloge za to lahko opredelim v dve skupni področji: da ne znamo, se pravi, da se nikoli nismo naučili in zato ne razumemo, da cilji niso sami sebi namen, temveč so orodje, sredstvo, kako svoje kapacitete organiziramo. Drugo področje pa je, da ne zmoremo. Notranje stanje marsikoga enostavno ne podpira postavljanja in doseganja ciljev. Bliže nam je, da upamo in čakamo, da nam bodo drugi povedali, kaj nam je storiti, pa naj bodo to inštitucije ali pa višja sila.

Starejše generacije, tja do milenijcev (letnik približno 1985 in naprej), pogosto slišim komentirati, da so mladi brez ciljev, ne vedo, kaj bi, da nimajo jasne strategije. Če se ne osredotočimo le na mlade in pogledamo širše, so, zanimivo, to tudi problemi Slovenije. Veliko besed, premalo jasnih ciljev, še manj dolgoročnih vizij ter bistveno premalo motivacije, potrpežljivosti in vztrajnosti. Še več, ciljev pogosto niti nimamo. Tavamo na mestu in ob odsotnosti vizije se ukvarjamo s preteklostjo in problemi. Mogoče se sliši smešno, da je to sploh treba omeniti, a ukvarjanje s problemi nas ne bo pripeljalo do rešitev. V komunikaciji in odnosih namreč velja mantra, da to, o čemer govorimo, to tudi imamo. Če govorimo o problemih, potem jih ne rešujemo, temveč jih v resnici vzdržujemo.

Povežimo zdaj komunikacijo o naši skupni preteklosti in komunikacijo o problemih iz tistega obdobja ... in imamo oboje v sedanjosti. Namesto da bi svoje vire, čas, energijo in druga sredstva, tudi denar, namenjali za sedanjost in dejanske projekte, jih za preteklost. Po količini, ki ga namenimo za nazaj, se mi zdi, da smo strokovnjaki za življenje v preteklosti. Na eni strani so tisti, ki se jim v preteklosti ni zgodilo nič slabega in so živeli dokaj mirno in dostojno življenje, ter na drugi strani tisti, ki so bili deležni krivic, odrekanj, trpljenj in drugih negativnih stvari. Sporočilo obojim je, da tega časa že dolgo ni več in da bi bilo tudi v sedanjosti precej drugače, če bi porabljene vire porabljali za tukaj in zdaj.

Tako na ravni družbe kot na ravni posameznika je treba biti zelo pozoren na to, kaj in kako sporočamo, saj velikokrat izrečena in zapisana informacija postane resničnost tako tistega, ki jo je izrekel, kot tudi tistega, ki jo je slišal ali prebral. Tudi če je laž. Resničnost namreč ni to, kar mislim, da je, ampak je to, kar mislim, resničnost.

Zgodovina je informacija za prihodnost

Ne zanikam vrednosti preteklosti, naših preteklih doživljanj, saj so skupek dobrih in slabih stvari, ki so se nam zgodile. Posameznika, skupine, družine, naroda. Zagovorniki obujanja preteklosti pravijo, da je treba razjasniti dejstva, da so potrebna kot temelj, na katerem gradimo hišo, le redko pa zasledimo, kaj naj bi to v resnici pomenilo. Kaj pa, če so temelji gnili? Se pravi, da gre za nespecifično informacijo in problem nespecifičnih informacij je, da si jih vsakdo predstavlja po svoje, kar se v interpretacijah posameznikov pogosto dogaja. Zaradi pomanjkanja specifičnih dejstev nastane problem, ko postanejo orodje za vplivanje na okolje. Tovrstna problematika se prepozna tudi v mikro okolju, med dvema osebama, ki ju veže, recimo, neprijetna preteklost. Težko zmoremo sprejeti dejstvo, da se je to zgodilo in da tega ni več, da je le še tukaj in zdaj. V iskanju edino prave, svoje resnice komuniciramo z drugimi in iščemo potrjevanje samih sebe. Ko nam kdo nalije čistega vina in nas usmeri v sedanjost in s tem v prihodnost (rešitev), mu obrnemo hrbet in to zavržemo.

Naša nevrologija je zelo potentna, v naše telo vsak trenutek vstopa ogromno informacij, in če bi želeli vse predelati, telo za to nima dovolj energije. Nezavedno se ščiti pred pregorevanjem in nam razumsko ponudi načine, kako racionalno prihraniti porabo te energije. S pomočjo tako imenovanih psiholoških filtrov (vrednote, izkušnje, znanje, prepričanja itd.) sprocesiramo le del informacij, druge, ki po našem subjektivnem mnenju ne sodijo v našo resničnost, pa enostavno odpišemo. Raje ostajamo v problemih, kot da investiramo vire v rešitve, čeprav se to sliši nesmiselno. A tako smo se v preteklosti naučili delovati.

Pomen preteklosti je, da ne ponavljamo stvari, ki so neprijetne, napačne, in jih v sedanjosti spremenimo. Izkušnje, pridobljene v preteklosti, so neprecenljive, saj iz načinov delovanja v preteklosti lahko vemo, kaj se bo zgodilo, če obstoječi način delovanja uporabljamo tudi v sedanjosti. Skratka, korist preteklosti je ne le v tem, da se zavemo, kaj smo narobe počeli, temveč predvsem v tem, da tega ne počnemo več. Če želimo drugačen rezultat, se moramo spremeniti.

To se da doseči. Predvsem tako, da se zavedamo, kaj počnemo zdaj. Ker človek ima sposobnost in moč, da se vsak trenutek zavestno odloči za to, da misli in deluje dobro ali slabo. Da je torej zdaj in tukaj dober ali slab. Za to je potreben jasen namen, saj ta določa vsako naše delovanje. Eden od prepotrebnih, odločilnih ključev za to pa je tudi potrpežljivost tako z drugimi kot s samim seboj, saj nas to lahko pripelje do modrosti. Bodimo v vseh naših mislih in dejanjih tukaj in zdaj, v sedanjosti, izključno dobri in posledično naše življenje takšno ne bo, ampak že je.

Odpustiti in sprostiti prostor

Treba pa je začrtati mejo med pozabiti in odpustiti. Pozabiti pomeni, da skušamo zavedno ali nezavedno izbrisati vse informacije, ki so povezane z nekim dogodkom, tega pa seveda ne moremo narediti.

Odpustiti pa pomeni, da sprostimo občutke, ki jih zadržujemo v sebi in ki so povezani s situacijami, dogodki, v katerih so prisotni drugi. Ljudje pogosto ne morejo odpustiti, da jih je nekdo prizadel. Zamenjave službe, ločitev, smrt svojcev ipd. so lahko stresni, boleči, tudi travmatični dogodki, a sprejeti moramo, da so nujni del življenja in da nam dejansko omogočajo, da se kaj naučimo, da spremenimo svoje vedenjske vzorce, da ozavestimo, kaj morda počnemo narobe, da notranje rastemo in da smo dober človek. Zamere pa so izgubljena energija, in več ko je zamer v našem življenju, tem manj je imamo. Z odpuščanjem to energijo sprostimo in naredimo prostor za novo ali pa staro uporabimo drugače, usmerjeno v pozitivno delovanje. Pogrevanje stvari za nazaj samo po sebi ne more spremeniti ničesar, škodljivo pa vpliva na sedanjost in s tem na prihodnost, saj ob obilici 'slabih' informacij ni prostora za nove.

Sprememba nikoli ni lahka, smo pa za vso potrpežljivost in ves napor, ki ga vložimo v to, nagrajeni. Odgovornost prav vsakega posameznika je, da ozavesti svojo preteklost in se zaveda, kaj počne v sedanjosti, kajti iz te snovi je stkana njegova prihodnost.

TEKST Denis Hilčer FOTO Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri