Veliki gurmanski pok

  • 23.09.2013

Jutri, 24. septembra, se začne veliki gurmanski pok, ki bo preplavil vse kotičke Slovenije. Festival Okusov® bo s 14-dnevno raznoliko ponudbo nežno božal brbončice in navdušil še tako zahtevnega gosta. Torej od 24. 9. do 8. 10. v več kot 300 restavracijah in drugih gostinskih objektih po Sloveniji.

(Foto: Festival okusov 2013)

9 fotografij v galeriji

Največja zanimivost Festivala Okusov so posebni festivalski meniji, s katerimi se sodelujoče restavracije predstavljajo obiskovalcem. Na vse festivalske menije v vseh sodelujočih restavracijah imajo udeleženci 50-odstotni popust ob predložitvi festivalske kartice.

Ekstravagantne večerje

25. 9.: restavracija Hotela Vander v Stari Ljubljani
26. 9.: restavracija Pavus na gradu Tabor v Laškem
27. 9.: okrepčevalnica Ruj v Dutovljah
28. 9.: gostilna Milenium v Hočah
2. 10.: gostilna Krištof v Predosljah v Kranju
3. 10.: restavracija Hiša Kulinarike Manna v Ljubljani
4. 10.: gostilna Krpan v Ljubljani
5. 10.: restavracija Rožmarin v Mariboru

Recenzija mariborskega Rožmarina

Ker Štajerska ni osrednja ali zahodna slovenska regija, Maribor pa ne Ljubljana, je kulinarične presežke v pokrajini, kjer večina še vedno prisega na pice in dunajce, roko na srce, težko najti. V zadnjih letih se je stanje sicer rahlo izboljšalo, a na kulinaričnem zemljevidu na tistem koncu še vedno seva velika praznina. Celjska Evropa je izgubila zagon, Rogaška svoje male bisere (Hotel Aleksander) ljubosumno skriva bolj za premožne Ruse, nadarjeni mladi Borut Jovan je obsojen na hotelske goste Moravskih toplic, njegov kolega Marko Pavčnik (Pavus, Laško) pa v kolumnah jadikuje nad aktualnim stanjem. Niti eden od nekdanjih sošolcev ga še ni obiskal v njegovi kreativni restavraciji na laškem gradu.

Mariborski Rožmarin pa se bori. Vidi se, da se fantje tam res trudijo – lokacija v centru na Gosposki je idealna, koncept kavarne, restavracije in vinoteke hkrati všečen, degustacijski meni, ki kaže na kreativnost snovalcev, povsem recesijskim časom ugoden, vinska klet pa s 550 etiketami (60 odstotkov od tega slovenskih), tudi takimi prestižnimi kot Cheval Blanc iz bordojske regije, res impresivno založena. Ni čudnega, da za točilnim pultom ob našem prihodu že sloni Zlatko Zahović.

Kje se torej zatakne? Morda predvsem v (premajhni) samozavesti. Po nekaj kadrovskih menjavah sta na čelu v kuhinji zdaj Simon Umek in Mišo Krojsl. A kaj ti pomaga všečna, še poletna kombinacija sušenega paradižnika z ricotto in bazilikinim želejem, povsem konkurenčen tunin tatarec in res zabavna garnelina omaka s konjakom in javorjevim sirupom, če se kar preveč skromno otepaš naziva »vodja kuhinje« in si zbijaš ceno, ko si svojim krožnikom ne upaš reči avtorski.

Ker Rožmarin morda res ni na nivoju ljubljanskega JB-ja, vipavskega Zemona ali kobariške Hiše Franko, a glede na to, da so tudi cene tu več kot pol manjše, je izkupiček več kot navdušujoč.

Pozdrav iz kuhinje že odseva Umekovo filozofijo, da »tržnica ni Mercator, ampak cel svet«: majhne koščke tuninega sašimija le na hitrico popeče ter jim doda vasabi, sojino omako, kalčke in rdečo redkvico. Chef sicer nikdar še ni bil na Japonskem, se je pa pred stažem v Rožmarinu ribjih veščin uril v zdaj že zelo stagnirajočem celjskem Asadu in ljubljanskem Asu, kjer ga je v roke vzela gostujoča Japonka.

Pridih Azije se nadaljuje v prvem hodu: tuninem tatarcu, ki pa ga namesto z vasabijem (japonskim hrenom) postrežejo s kremo »našega« hrena, mladim bobom, koški sušenega paradižnika, solnim cvetom in toskanskim olivnim oljem. Blagi Koželjev Šipon Verus, ki ga priporoči Rožmarinov sommelier, gre lepo zraven.

S poletnega degustacijskega menija (te menjajo sezonsko, štirikrat letno) je ostal še previdno sušen z mlado skuto (ricotto) polnjen paradižnik, bazilikin žele, sirov hrustljavček in rezina pršuta. Tega v Rožmarinu uvažajo iz Španije, tako da lahko tu okušate tudi tisto slovito Pata negro.

Pri Rožmarinu se radi pohvalijo, da iščejo najboljše dobavitelje, pa naj si bo mesec dni suho zorjeno Kodilino meso, hobotnico iz Galicije, lokalne mlade kravje sire, bučno olje iz Prekmurja, olivno iz Toskane in slovenske Istre ali pa mlade vinske upe iz Novega sveta. Je pa res, da boste za cenejšo kosilo dobili Barilline, in ne domače testenine. In da jagenjčka uvažajo iz Nove Zelandije, ne pa iz Bovca. A krače so mehke in se lepo stopijo z Umekovo mesno redukcijo, tako, da jim »nelokalnost« tu lahko oprostimo.

Na bero prvih buč v Rožmarinu še čakajo, zato nam za toplo predjed postrežejo luštrekovo juho (»Sodelavec je ravno prinesel svež luštrek s svojega vrta«) s čilijevimi laski, ki fino nadražijo brbončice in čipsom tolminskega sira. »Ljudi tukaj je treba v glavi prepričat, da dekoracija nista limona in peteršilj, šnicl pa da ni dober, ko že s krožnika dol visi,« slikovito razlaga Umek, ki je kljub temu, da sodi še v mlajšo generacijo kuharjev, že dal skozi kar nekaj frustracij v tem poslu. Vinska spremljava: Elegantni španski rose Muga, Rožmarinovo hišno vino.

Rožmarinova pirina rižota je ena od tistih jedi, ki jih ustvarjajo z mislijo na vse večje število alergikov na gluten, zato tudi moke skoraj ne uporabljajo. »Nikjer ne piše, da je pira samo za p'šance futrat!« predstavi rižoto Umek, ki kot vezivo uporabi mlad, še ne tako specifično intenziven kozji sir, ki precej suho piro naredi lepo kremasto, vmes pa primeša prve letošnje lisičke. Zraven lepo steče Malečnikov sivi pinot.

Pri vmesnem hodu za premor ne komplicirajo kaj dosti – melonin sorbet z dodatkom ingverja in sveže mete je ravno prav osvežujoč, dodanega sladkorja skoraj ni.

Precej polnejša je že morska glavna jed – »Simonov navdih z velikimi garnelami«, chefova variacija tajskih sladko-kislih omak, le da tu kokosovo mleko in sladkorne izvlečke zamenja javorjev sirup, doda limeto, vse skupaj pa flambira s konjakom in postreže s česnovimi doma pečenimi zeliščnimi kruhki ter

stebelci zelene in pora. Ferdinandova Rebula je popolna spremljava tej zelo všečni kombinaciji eklektičnih okusov.

Nič ni očitati tudi mesnemu glavnemu hodu – novozelandski jagnječji kare z zeliščno skorjico je mehek in okusen in ravno prav rožnat ob prerezu. Naravna mesna omaka pa se lepo ujema z lisičkami in pirejem z dodatkom timijana. Sommelier izbere za spremljavo aromatičen in lepo poln lokalni modri pinot kleti Dveri-Pax.

Sladica – pistacijeva panacotta, češnjeva pena, karamelni sladoled in krokant - sicer težko konkurira res izjemnemu desertnemu vinu iz bordojske regije Petit Guiraud, je pa za pohvaliti njihov sirni asortiman, postrežen z ribezovim čatnijem na leseni tablici kleti Cheval Blanc.

Avtor recenzije: Festival okusov 2013

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri