V spomin Tomažu Humarju

  • 16.11.2009

Tomaža sem spoznal pred kakšnimi dvajsetimi leti. Takrat sem šele začenjal in s soplezalcem sva se lotila še danes popularne 'klasike' v severni steni Triglava.

(Foto: Bor Dobrin)

Že v spodnji tretjini smeri sva ugotovila, da naju nekdo lovi. Počakala sva ga na kamnitem stolpu pred najtežjim raztežajem. Priplezal je do naju in po “živijo, živijo” previdno vprašal: “Kol'k sta kaj dobra?” “Nisva,” sem rekel, “komaj pripravnika. Lahko naju prehitiš, če hočeš.” Potem je sedel z nama na tisti kvadratni meter približno ravnega prostora in začel.

Kdo je, kaj je že preplezal in kaj še bo … In čeprav je 'nalagal', kot bi rekli, je to počel s takim življenjskim ognjem, da ga je bilo prijetno poslušati. Čeprav se v steni vedno mudi in je kaj več od bežnega pozdrava luksuz, ki si ga ne smeš privoščiti, smo kar sedeli nekaj časa. Ko se je poslovil in odplezal po izpostavljeni prečnici do gladkih plošč, ključnega mesta Helbe, smo se razšli kot stari znanci. No, vsaj midva sva precej vedela o njem.

Nekaj let pozneje sem ga poklical, ko sem iskal soplezalca za severno steno Eigerja in mi je nekdo rekel, da se tudi on zanima zanjo. Odpeljala sva se tja z mojim yugom, se je lotila, se mučila s snežnim prahom, ki je povsem neuporaben pokrival skale, prebila noč v snežni luknji in se prihodnji dan spustila v dolino. To je bil pravzaprav moj edini vzpon z njim. Eiger sva pozneje oba preplezala, a z drugimi soplezalci.

Z njegovim načinom se nisem vedno strinjal. Ne s plezanjem, s tem nisem imel težav, z vsem drugim, kar ga je spremljalo. A vsakič, ko sem hotel napisati kaj o tem (in ker sem bil nekaj let urednik edine slovenske plezalske revije, bi skoraj moral), so me ustavili njegovi vzponi. V primerjavi z njimi je bilo to, kaj je rekel, 'naložil', ves cirkus okoli njegovih podvigov zelo zelo nepomembno. Kdor preživi enajst dni v južni steni Daulagirija, ima pač prav in si to lahko privošči.

Je bilo to, kar se je zgodilo na gori, za katero smo prvič slišali, nujno? Se je moralo zgoditi? Je res dobil to, kar je iskal? Ne vem. Vem, da je tvegal več kot večina, da pa se je na svoje vzpone tudi pripravil tako kot nihče drug in z njimi postavil merila, visoka merila za tiste, ki bi radi bili 'ta glavni'.

Tadej Golob

20V: Tomaž Humar

Leta 2005 je v Playboyu bil objavljen pogovor s Tomažem Humarjem, ki je nastal samo nekaj dni pred njegovim odhodom v Pakistan, kjer se je soočil z osemtisočakom Nanga Parbatom in njegovo rekordno visoko južno steno. Pogovor v rubriki 20V si lahko preberete tukaj.

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri