Potovanje divjega rokerja

  • 21.07.2010

Leta 2008 je v filmu Pozabi Saro britanski zabavljač Russell Brand, ki ga je filmski kritik James Parker opisal kot 'Chewbaccino dekle', zaigral v vlogi rokerja Aldousa Snowa, ekscentričnega in podivjanega ženskarja, ki na Havajih orje po seksi blondinki Kristen Bell.

(Foto: Promocijski material)

Režiserja Nicholasa Stollerja je ta lik očitno tako prevzel, da ga je za film Superžur (Get Him To The Greek) iz stranske nadgradil v glavno vlogo, upajoč, da bo Russell kot Aldous ob uveljavljenem Jonahu Hillu avtomatično bruhal neskončne količine straniščnega humorja. Imel je prav.

Zdi se namreč, da je bil že skoraj skrajni čas za novo komedijo, ki stavi izključno na derivacijo humorja iz sorazmerno naraščajoče stopnje sprevrženosti in ogabnosti. Superžur je medij, v katerem se lahko končno izrazijo vse šale na račun seksa, drog in rokenrola, kolikor jih pač še ni bilo povedanih, odkar smo se potihoma hahljali Keithu Richardsu, ko je snifal pepel svojega kremiranega očeta.

In točno te pojave, Rolling Stones in Led Zeppelin recimo, so dokaz, da je rokerska scena neizkoriščeno polje skečev, ravno prav zavrženih, da bo v njih uživalo občinstvo tega tisočletja. Občinstvo, ki se ob divjaštvu humorja v Superžuru ne bo zgražalo, temveč ga bo prej malikovalo kot material z odlično sporočilno vrednostjo. In kakovostnimi puhlicami, kot je: »Trojček je tako, kot če ti seksaš s svojo punco. Medtem ko z njo seksa še nekdo drug.«

Pri Superžuru je sinopsis sledeč: neka ameriška glasbena založba se sooča s krizo in iščejo naslednji potencialni finančni priliv. Med predlogi, kot so mehiški Jonas Brothers in kostumizirana zvonjenja za pisoarje, debelušni asistent predlaga rokerski koncert famoznega Aldousa Snowa v Greek Theatru v Los Angelesu (od tod originalni naslov). Bogatemu menedžerju – ki ga poskuša odigrati P. Diddy, pa mu to komajda uspe – se zdi zamisel odlična in sledi naloga, da pričujoči debelušni asistent (Johan Hill) poišče Aldousa v domači Britaniji in ga pripelje v Ameriko.

To je temelj te komične fabule, zgolj kot ogrodje, na katero so potem avtorji filma lahko lepili neskočne skeče iz življenja odštekanega rokerja. Nič ni lažjega od nizanja smešnic na račun hedonističnih nečednosti, ki poskušajo v Superžuru na vsak način doseči svoj absolutni maksimum. Celoten film je po nujnem uvodu usmerjen v iskanje vedno novih konfliktov med asistentovo nerodnostjo in tem kičastim svetom, v katerem se je znašel, pri čemer imajo kot po naključju večkrat glavno vlogo spolni organi ali naključne ilegalne dejavnosti, ki vključujejo spolne organe.

Kaj nas film nauči? Denimo to, da je seks v javnem stranišču lahko nevaren, če te pobesnela nimfa ob naskakovanju z glavo tolče ob stenske ploščice. In da si lahko vrečko z drogo zarineš v anus kar sredi letališča – stoje in brez lubrikanta, lepo prosim.

»Pohiti, ta proces ni mišljen kot hobi,« ubogega asistenta med tlačenjem nezakonitih substanc v senčne predele telesa vzpodbudi Aldous, ki nestrpno čaka v vrsti za check-in. Šale na račun papeža in adrenalinski športi kot droga modernih prevzetnežev so tu le obstranski ritual, obveznost, ki namigne, da so moderne komedije pravzaprav le katalog skečev.

Superžur je okej. Nasmejal vas bo, pa čeprav zna biti zaradi dobesednega bombardiranja ne nujno vedno smešnih potez tu in tam utrujajoč. Humor ni več prikrit in bister, je zunaj, na prostem, smrdeč, zmačkan, prepit, zadrogiran in okužen. Nauči nas, da so rokerji packi in asistenti le zlorabljeni novodobni sužnji. Nam, ki nismo ne eno ne drugo, je lahko v poletnih dneh ta socialni fenomen čisto osvežujoča zabava.

Darjo Hrib

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri