Potapljaški raj: Raja Ampat

  • 12.05.2010

Kar je za ljubitelje tenisa Wimbledon, za formulo 1 Monte Carlo ali za filmske navdušence Hollywood – to je za tropske potapljače in raziskovalce koralnih grebenov Raja Ampat.

(Foto: Mišo Alkalaj)

18 fotografij v galeriji

Otočje Štirih kraljev – kar v indonezijskem jeziku pomeni Raja Ampat – obsega dobrih 40 tisoč kvadratnih kilometrov velik arhipelag na severovzhodnem delu indonezijske Zahodne Papue. Štirje večji otoki in več kot 1500 manjših veljajo danes za koralno okolje z največjo biološko raznolikostjo na vsem svetu.

Posebnost Raja Ampata je v devetdesetih letih prvi odkril nizozemski potap­ljač Max Ammer, ki je v teh krajih iskal ostanke bojnih letal iz druge svetovne vojne. Začel je organizirati potapljaške
izlete, najprej le za bolj avanturistične potap­ljače, ki so bili pripravljeni živeti v šotorih. Leta 2004 je postavil prvo (in še danes edino) letovišče v zalivu Sorido na otoku Kri, ki je prilagojeno predvsem potrebam potapljačev.

Med Maxovimi rednimi gosti, med katere sodita tudi slavna podvodna fotografa Gerald Allen in Roger Steene, je bilo precej časa priljubljeno tekmovanje: koliko različnih vrst je mogoče opaziti v enem potopu? Septembra 2008 je bil rekord 283 – in brez dvoma je že presežen.

Na območju Raja Ampata so do sedaj odkrili 1074 vrst rib, 537 koral, 699 vrst mehkužcev in vsako leto najdejo še povsem nove. Za primerjavo: v celotnih Karibih je 'le' 70 različnih vrst koral.

Od kod tolikšna raznolikost? Prva hipoteza je bogastvo morskega življenja pripisovala morskim tokovom iz Indijskega oceana in južnega Pacifika, ki se tu srečujejo in naj bi prinašali vzorce iz različnih koralnih okolij.

Podrobnejše raziskave so pokazale na drugačen vzrok: to je kraški teren. V daljni preteklosti so bili prelivi med današnjimi otoki kraške jame. Ko so se svodi podrli, so ostali otoki s strmimi skalnimi stenami. Med zadnjo ledeno dobo se je morska gladina spustila za več kot 70 metrov. Številne koralne tvorbe drugod po svetu so takrat ostale na suhem in odmrle, z njimi pa tudi druge živali in rast­line, ki jih naseljujejo.

A območje Raja Ampata se je pretvorilo v velikansko jezero, v katerem so korale in živali preživele, in ko se je morje spet dvignilo, so se razselile v Pacifiški in Indijski ocean. Raja Ampat torej najverjetneje ni posledica biološke raznolikosti teh južnih morij, ampak v veliki meri njen izvor.

Plamenke (družina Pterois) so oborožene z živobarvnimi, ostrimi in strupenimi plavut­nicami, ki lahko povzročijo boleče vbode. Zato se pogosto kar obrnejo proti vsiljivcu in vanj naperijo svoje živobarvne podaljšane plavuti.

V naravi je živahen vzorec običajno ­opozorilo, da je žival strupena in nevarna. Pri plamenkah je to res, a nekatera ­povsem nenevarna bitja to načelo s ­pridom izkoriščajo.

Odrasli baramundi (tudi grbava kirnja) v Avstraliji velja za posebno kulinarično specialiteto, mlade primerke pa redkeje ­vidimo in so za potapljače vedno posebna atrakcija. Mladič C. altivelis je prav kričeče obarvan: s črnimi pikami na beli osnovi. Če ga presenetimo, se divje zvija in tako morebitnega napadalca poskuša prepričati, da je dejansko strupeni gološkrgar.

Zeve (družina Tridacna) sodijo med naj­več­je morske lupinarje. T. gigas doseže premer 1,5 metra in težo 300 kilogramov, živi pa več kot 100 let.

T. gigas naj bi bila celo nevarna: krožijo zgodbe o potapljačih, ki naj bi po nesreči stopili v školjko, ta se je zaprla in tako trdno držala nogo, da se je nesrečnik utopil.

Vendar ni res: T. gigas ima ob robu lupine tako debelo meso, da se sploh ne more trdno zapreti. Max Ammer svojim gostom rad pokaže, kako neutemeljena je legenda: celo pest porine v školjko in jo z lahkoto izvleče ter povabi druge, naj poskusijo.

Nekoč je Max spremljal potapljača, ki bi raje najprej poskusil s čim manjšim – in je vtaknil prst v bistveno manjšo vrsto T. crocea. A ta ni tako mesnata in krepko prime, zato je moral Max školjko razbiti, da je rešil okrvavljeni prst. Če je v zgodbi kakšna morala, je ta prav gotovo: Ne bodi malenkosten!

Napihovalke veljajo za prijazne, potap­ljača pogosto kar gledajo z velikimi izrazitimi očmi, nekatere pa se celo oglašajo. Če jih kaj zares prestraši (kar se redko zgodi), se napihnejo (od tod ime) in poskušajo z navidezno velikostjo vsiljivca odgnati. Zaupljivost si lahko privoščijo, saj imajo vsi primerki tega rodu strupene vsaj dele telesa; v japonski kuhinji so nekatere vrste znane kot specialiteta fugu.

Koralne kardinalke so zaradi živih barv in mirne narave postale priljubljene ribice v morskih akvarijih. V naravi jih največ vrst živi prav na območju Raja Ampata, kjer redno odkrivajo še nove. Nekatere na videz povsem različne vrste se lahko med seboj plodijo in tvorijo nove variacije.

S. nematoptera je znana tudi kot 'kardinalka v pižami' – na prvi pogled se zdi, da je njena živobarvna pižama bolj slaba kamuflaža, vendar ribe ne vidijo barv.

Trnova krona je vrsta morske zvezde z 12 do 19 kraki, zraste pa do premera 40 centimetrov. A. planci pokrivajo ostre, strupene bodice, skozi katere izloča tudi tetrodotoksin, enega najnevarnejših naravnih strupov, za katerega ne poznamo protiseruma.

A. planci se hrani s koralnimi polipi. Zvezda na koralo izvrne svoj želodec, s prebavnimi sokovi razgradi organske snovi in jih nato posrka. Odrasla trnova krona lahko v enem letu povsem 'očisti' do 20 kvadrat­nih metrov koral, zato danes pomeni eno najresnejših groženj koralnim grebenom. Vrsta se je tako razširila tudi zato, ker se je preveč zmanjšalo število njenih naravnih sovražnikov, morskih polžev C. tritonis. Velike tritonove lupine so namreč postale priljubljen turistični spominek.

Netopirnice poskušajo plenilce zavesti s posebno ukano: proti vsiljivcu vedno kažejo veliko stransko ploskev. Od spredaj je riba dejansko povsem ozka. Mladice imajo še posebno izražene plavuti, kar jih naredi na videz še večje.

Mušketirji se v tropskih vodah pojav­ljajo v velikih jatah, ki se najraje zadržujejo v senci. Morski zajec z lisičjim obrazom se je v tem kadru pojavil ravno pravi čas, da je posnetku zagotovil dramatično nasprotje.

Murene so si nezasluženo pridobile sloves, da so napadalne in nevarne, a dejansko so predvsem zaupljive, saj nimajo veliko naravnih sovražnikov. Murena snežinka (E. nebulosa) je ena lepših tropskih vrst in običajno zraste največ do enega metra dolžine.

Morske lilije so bližnje sorodnice morskih zvezd in se hranijo s planktonom ter drugimi majhnimi delci, ki plavajo v toku. Mnoge razprejo svoje pernate lovke šele po sončnem zahodu. Kjer močan tok prinaša veliko hrane, so lahko morske lilije odprte tudi čez dan, vendar se vedno skrivajo v senci, denimo na stebrih pomola.

Koralnice in podobne vrste anemonskih rib so postale še posebno priljubljene po uspehu risanega filma Reševanje malega Nema (Finding Nemo). A vedno so bile priljubljena tarča podvodnih fotografov, saj dolgo ostanejo v kadru, v svojih morskih anemonah. Pogosto se celo odločno zaganjajo proti vsiljivcu in ga poskušajo tako odgnati.

Anemonske ribe niso naravno imune proti strupu morskih anemon. Od rojstva se ves čas smukajo ob lovkah in si tako med luske natrejo sluz anemone, zato jih ta ne prepozna kot tujek in vanje ne sproži strupenih izstrelkov.

Anemonske ribe lahko tudi zamenjajo spol. V eni morski anemoni živi le en ­dominantni samec s haremom samic ter nedoraslimi mladiči. Ko samec umre, največja samica spremeni spol in prev­zame harem.

Barakuda je še ena izmed rib, ki se je povsem po krivem drži sloves, da je nasilna in nevarna. Dejansko je dokaj plašna, vendar se ji ni težko približati, ker precej slabo vidi. Velika barakuda lahko zraste do dolžine 1,8 metra in se požene tudi s hit­rostjo več kot 40 kilometrov na uro.

Mišo Alkalaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri