Od krize do krize ...

  • 17.11.2008

Na kratko vam predstavljamo nekaj dogodkov iz zadnjega stoletja, ki so tudi neusmiljeno polnili medijski prostor, praznili denarnice ljudi in povzročili kresanje mnenj strokovnjakov:

(Foto: Shutterstock)

Velika depresija

Finančna kriza je ZDA prizadela že leta 1907, ko je v recesiji vrednost finančnega premoženja v primerjavi z letom poprej padla za skoraj 50 odstotkov. Panika je ob zmanjšanju tržne likvidnosti povzročila propad številnih državnih in lokalnih bank. Toda pravi uničujoč tornado je svetovno gospodarstvo zajel čez dobri dve desetletji.

Pisalo se je leto 1929. Cene nepremičnin in finančnega premoženja so dosegale rekord za rekordom, indeks Dow Jones Industrial Average (DJI) je v petih letih zaradi 'navideznega obilja' dosegel večkratnik svoje vrednosti, inflacija je bila nizka, takrat vodilni ameriški ekonomist Irving Fisher pa je bil prepričan, da so uspešno odpravili cikličnost kapitalističnega gospodarstva – žal le do usodnih črnih dni pozno v oktobru (24., četrtek, 28., ponedeljek, in 29., torek), ko je globalna finančna panika z obrestmi začela žeti sadove neracionalnega ameriškega blagostanja, počila napihnjen finančni balon in hkrati sporočila: »Kapitalistična (tržna) gospodarstva so podvržena poslovnim ciklom.«

Čeprav se je ugledni The Economist čez slab mesec spraševal, ali »lahko kolaps na delniškem trgu ohromi realni sektor navzlic v povprečju njegovi relativni stabilnosti in dobremu zdravju«, je bila usoda ameriškega in svetovnega gospodarstva (takrat še ni bilo tolikšne mnogopolarnosti) v tistem trenutku že zapečatena. Indeks DJI si je po padcu za skoraj 50 odstotkov v dveh tednih kratkoročno sicer opomogel, a le do osmega julija 1932, ko je po daljšem drsenju izgubil kar 89 odstotkov v primerjavi z najvišjo vrednostjo.

Zmanjšala se je potrošnja, manjša so bila naročila, padla je proizvodnja, propadlo je precej poslovnih subjektov, veliko ljudi je ostalo brezposelnih, nekaj jih je zaradi apokaliptičnega dogajanja na borznem podestu in v realni ekonomiji storilo celo samomor …

Aktualni predsednik Zveznih rezerv dr. Ben Bernanke, ki je poleg svojega predhodnika dr. Alana Greenspana (ta je nedavno na zaslišanju v predstavniškem domu ameriškega kongresa priznal svojo zmoto o brezhibnem delovanju svobodnega trga) in finančnega ministra Henryja Paulsona, 'kreatorjev in ravnateljev' ameriškega finančnega sistema, domala vsak dan na udaru svetovne javnosti, je v študiji, ki jo ekonomisti pogosto citirajo, kot vzrok za dolgoletno depresijo navedel napačno politiko administracije 31. predsednika ZDA Herberta Hooverja, ki je med letoma 1929 in 1933 pustila propasti več kot tretjino ameriških bank.

Na njegovo tezo velja biti pozoren tudi v luči današnjih razmer, ko so hitre reakcije držav (po nastanku finančne krize) preprečile zlom finančnega sistema. Podobno mnenje glede leta 1929 sta v knjigi Monetarna zgodovina ZDA izrazila tudi pokojni nobelovec Milton Friedman in danes 92-letna soavtorica Anna Schwartz; slednja ocenjuje aktualno situacijo kot »trenutno motnjo na kreditnih trgih, izvirajočo iz pomanjkanja zaupanja, da bodo dolžniki lahko odplačali svoje dolgove«.

Ekonomisti, denimo Joseph Schumpeter in Nikolai Kondratieff, sta zlom pripisala predvsem kontinuiranemu procesu poslovnega cikla. Nezanemarljivo in poučno mnenje, ki nakazuje tudi vzporednice s trenutnimi svetovnimi razmerami, je tisto od ortodoksne avstrijske šole, po kateri gre vzroke '1929 Great Crasha' iskati v ekspanzivni monetarni politiki dvajsetih let, ki je omogočila s krediti podprto (nevzdržno) rast. Depresija je bila dolga in nekatere prizadete države so se iz nje izvlekle šele v zgodnjih štiridesetih letih 20. stoletja.

Dolžniška kriza osemdesetih

V obdobju po drugi svetovni vojni vse do osemdesetih let večjih pretresov na finančnih trgih (če odmislimo naftne šoke in podobne 'anomalije') ni bilo. Dolžniška (tudi fiskalna) kriza (Argentina, Čile, Mehika, Kolumbija) je izbruhnila avgusta 1982, ko je Mehika kot ena največjih dolžniških držav izjavila, da ni več sposobna redno servisirati obveznosti 80 milijard ameriških dolarjev visokega dolga do tujih kreditorjev.

Kot enega izmed glavnih vzrokov krize strokovna literatura (Mrak, Mednarodne finance, 2002) navaja v razmerah lastne povečane likvidnosti zaradi velikega priliva finančnih naftnih presežkov držav OPEC (1973, 1974) pri bankah pospešeno iskanje možnosti za plasiranje teh sredstev tudi v manj razvite države, pri čemer so zaradi percepcije o izboljšani boniteti teh držav podcenjevale s tem povezano tveganje.

Po mnenju ekonomista Paula Davidsona je prelomnica s propadom brettonwoodskega sistema (fiksnih deviznih tečajev) leta 1973 in prehodom na fleksibilne devizne tečaje izrecno kriva za »ekonomsko likvidnostne krize«. Drug pomemben dejavnik za dolžniške težave so bile države v razvoju same, saj so pridobljena sredstva uporabile predvsem za povečanje končne potrošnje in vlaganja v neproduktivne sektorje, ki teh sredstev niso mogli vrniti, kaj šele multiplicirati.

Če preskočimo druge (zunanje) vzroke: dolžniška kriza se je postopoma rešila s tako imenovanim Bradyjevim programom, ki je promoviral zmanjšanje zunanje zadolženosti držav v razvoju.

Kužna devetdeseta

Pogostejše krize v devetdesetih letih lahko pripišemo povečani mednarodni mobilnosti kapitala v tistem obdobju, ki je ob 'pomoči' izgube zaupanja tujih investitorjev v državo povzročila hipne odtoke kapitala iz države in onemogočenje dostopa do svežega financiranja.

Vse skupaj so začinili še slabo upravljanje dolga, odsotnost finančnih instrumentov za zavarovanje tveganj in takrat nov fenomen, imenovan okužba (contagion), ki je izgubo zaupanja v neki državi 'viralno' hitro širil na druge države. Mehiška, azijska, ruska in brazilska kriza so se reševale ob pomoči aranžmajev ekonomske stabilizacije Mednarodnega denarnega sklada (IMF).

Argentinska finančna kriza

Večino devetdesetih let 20. stoletja je bila Argentina model za uspešno vodenje ekonomske politike. Z valutnim odborom (fiksne vezave na dolar) je leta 1991 rešila perečo težavo hiperinflacije, z liberalizacijo pa je okrepila še bančni sistem. Večja ekonomska stabilnost je pritegnila pritok tujega kapitala, kar je še pospešilo ekonomsko rast – celo azijske težave niso 'preveč' ohromile tega trenda (tudi zaradi padca vrednosti dolarja, kar je povečalo argentinsko konkurenčnost).

Težave so se pojavile leta 1999, ko je devalvacija brazilske valute močno poslabšala konkurenčnost argentinskega izvoza. Temu je sledila triletna negativna ekonomska rast, kar pa finančnih trgov vse do leta 2001 ni preveč destabiliziralo. Takrat se je v očeh javnosti in investitorjev pojavila negotovost glede vzdržnosti naraščajočega javnega dolga, trajnosti in smotrnosti valutnega odbora (ki ni omogočal vodenja samostojne monetarne politike) ter sposobnosti finančnega sistema, da servisira dolarske obveznosti, ki so bile podprte z naložbami v pesu.

Investitorji v obveznice so zahtevali večje donosnosti, imetniki depozitov pa so panično umikali svoje premoženje iz argentinskega bančnega sistema. Argentina je decembra 2001 razglasila moratorij na plačevanje obveznosti iz naslova zunanjega dolga in uvedla omejitve dviga depozitov. Januarja 2002 je opustila še tog režim valutnega odbora ... Finančna kriza se je lahko začela!

Po dogovoru z IMF se je (predvsem po letu 2004) situacija izboljševala, čeprav smo ravno v zadnjih tednih priča polemikam o nameravani nacionalizaciji zasebnih pokojninskih skladov, ki jo imajo še posebno v zobeh kritiki, rekoč, »da Argentina s tem kratkoročno rešuje dolgoročni problem (vzdržnosti zadolženosti)« in »da bi s takšno akcijo še dodatno povečali negativne percepcije njihove institucionalne integritete (predvsem vodenja in spoštovanja pogodb)«. Argentinske krize se nekateri spominjajo tudi kot precedenčnega primera, saj je bila prva država, ki je šla v default odplačevanja obveznic.

Nekaj zanimivosti

Ste vedeli, da …

… so v Islandiji na pobudo finančnega ministrstva zaradi krize ustanovili poseben center za duševno zdravje, kjer pomagajo ljudem, ki se jih je kriza tako ali drugače dotaknila?

… je finančna kriza v ZDA že povzročila življenjske tragedije? Neki ameriški finančni svetovalec, ki je v boljših časih zaslužil tudi več kot milijon dolarjev letno, je zaradi krize najprej izgubil službo, nato pa še celotno premoženje, zaradi česar umoril svojo družino, taščo, na koncu pa je sodil še sebi. To seveda ni osamljen primer, saj se tragični stolpec dnevno dopolnjuje predvsem zaradi pretežkih hipotekarnih bremen na plečih plačilno nesposobnih ljudi.

… naj bi v Kremlju zaradi panike in splošnega malodušja državnim televizijam prepovedali uporabo izrazov finančna kriza in zlom? Namesto tega lahko poročajo o priložnostih in novih možnostih (za ruska podjetja in gospodarstvo).

… so v ZDA, odkar se je začela kriza, zaznali upad obiskov pri psihiatrih? Seveda ne zaradi pretiranega optimizma ali navdušenja nad razmerami, temveč zaradi racionalnejšega vedenja, se pravi varčevanja ljudi.

… so spletni goljufi že začeli izkoriščati finančno krizo? Po spletu krožijo elektronska sporočila s povezavami na različne nasvete o reševanju finančnih težav zaradi nastale situacije. Namesto nasveta vam na povezavi 'dobrodošlico' zaželi škodljiva programska koda, ki se skuša samodejno namestiti v računalnik in prevzeti nadzor nad njim.

… naj bi ravno finančna kriza spremenila mnenje obubožane Islandije? Ta je doslej zavračala vstop v EU, danes pa to možnost dopušča.

Matej Grošelj

Obsežen članek o svetovnih finančnih krizah vam je na voljo v novi številki Playboya!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri