Miša Alkalaja razmišljanje: Gotofi smo?

  • 23.07.2015

Opozorilo: Vzporednica ni nikakršen dokaz. Niti indic. Lahko je le poljudno pojasnilo, na primer, da električna energija teče samo z višjega potenciala na nižji, kot voda. A da je pojasnilo res smiselno, morata biti obe trditvi ločeno dokazani – to, da se ju da podobno opisati, ni dokaz. V tem duhu naj bralec razume pričujoči spis: je le vzporednica, špekulacija, v izziv razmišljanju.

(Foto: Shutterstock (fotomontaža Gojko Zrimšek))

Evolucijsko stabilno ravnotežje: peščene ose

Koncept evolucijsko stabilnega ravnotežja bom poskušal pojasniti s primerom peščenih os, ki je pomenil osnovo za razvoj te teze. Prvi resno razdelan znanstveni članek na to temo je bil objavljen leta 1979.

Peščene ose ulovijo črička, ga s svojim pikom omrtvičijo (a ne ubijejo), ga zanesejo v luknjico v pesku, v črička odložijo jajčece in vhod luknjice zasujejo. Tako ima ličinka ose živo hrano, ob kateri se razvije do bube, odrasla osa potem odkoplje vhod luknjice in odleti.

Ampak kako pride osa do luknjice?

Lahko jo naprej izkoplje, potem gre po­iskat črička itd. To prinaša tveganje, da ji bo druga osa zasedla luknjico, preden se vrne. Lahko pa najprej ulovi črička, potem pa leti ob peščenem bregu, ki ga te ose naseljujejo, dokler ne najde prazne luknjice, in vanjo doloži črička itd. Očitno si lahko druga osa, denimo z izkoriščevalskim obnašanjem, pri tem prisvoji luknjico, ki jo je ravno izkopala delavna osa. Ali pa najde luknjico, iz katere se je osa že izlegla: taka gnezdišča so pa precej bolj tvegana, saj v istih peščenih brežinah živijo tudi mravlje, ki zaznajo prisot­nost črička ter larve in kopljejo proti lokaciji. V sveže izkopani luknjici je larva še dokaj varna, v stari pa obstaja resno tveganje, da jo bodo mravlje odkrile ter pojedle črička in larvo. Pri tem moram poudariti – da ne bi kdo vlekel paralele z delodajalci in delavci – da ne obstajajo delavne in izkoriščevalske ose, vsaka se obnaša na oba načina.

Temeljna značilnost evolucijskih razmerij je, da vrsta doseže največji obseg, ki je ravno v ravnotežju med največjim razmnoževanjem in omejitvami okolja (razpoložljiva hrana, plenilci ipd.) Vrsta je stabilna, dokler lahko vzdržuje ta obseg – če se začne njeno število iz kakršnihkoli razlogov zmanjševati, je pač v evolucijski tekmi izgubila in ji sledi izumrtje. Zato bi pričakovali, da mora biti pri stabilnih populacijah peščenih os razmerje med izkoriščevalskim in delavnim obnašanjem natančno tako, da zagotavlja največji možen obseg potomstva. Da torej obstaja precej natančno določeno evolucijsko stabilno ravnotežje med izkoriščevalstvom in delavnostjo.

Toda prve raziskave so kazale, da morda ni tako. Namreč, peščene ose, ki so jih opazovali v celinskih ZDA, so res imele vse enako razmerje med izkoriščevalstvom in delavnostjo, kot ga je bilo mogoče teoretično izračunati. A odkrili so populacijo os v Kanadi, ki je živela z drugačnim razmerjem. Vendar je kanadska populacija v petih letih izumrla!

Kaj se dejansko dogaja? Izkoriščevalstvo prinaša prednost: izkoriščevalska osa bo zapustila več živih potomcev kot delavna, ker ne troši časa za kopanje luknjice, ampak lahko samo lovi čričke in odlaga jajca. To ji toliko poveča število jajc, ki jih lahko odloži, da njenega primata ne pokvari niti manjša verjetnost za preživetje larve, če jajčece odloži v staro luknjico (in ga požrejo mravlje). Ampak ta prednost obstaja le, dokler je celotna populacija os na evolucijsko stabilnem ravnotežju med izkoriščevalstvom in delavnostjo. Potomci ose imajo namreč genetsko predispozicijo svojih staršev, torej tudi za razmerje med izkoriščevalstvom in delavnostjo. Če se bo torej populacija os premaknila od evolucijsko stabilnega ravnotežja v smer večjega deleža izkoriščevalstva, bo narastla verjetnost, da larvo pojedo mravlje, saj bo manj delavnih os in s tem tudi manj sveže izkopanih luknjic, v katerih je preživetje larve bolj verjetno. S tem raven razmnoževanja celotne populacije pade pod tisto, ki je potrebna za vzdrževanje njenega obsega in obvladovanje njene ekološke niše. Razmerje se ne more vrniti nazaj na evolucijsko stabilno: preostale zdaj nadpovprečno delavne ose bodo namreč zapustile še manj potomcev, ker jim bodo izkoriščevalske zasedle večino izkopanih luknjic.

Ose so genetsko precej enostavna bitja, ne morejo spremeniti svojega obnašanja glede na izkušnje (ne tvorijo pogojnih reflek­sov), imajo zelo malo vzorcev obnašanja, zato jih je razmeroma enostavno dovolj natančno opazovati, kot teoretično izračunati verjetnost uspeha posameznih strategij.

To je najbrž glavni razlog, da so evolucijski biologi koncept evolucijsko stabilnega ravnotežja najprej razvili prav pri osah.

Evolucijsko stabilno ravnotežje pri sesalcih

Vendar vse več raziskav kaže, da evolucijsko stabilno ravnotežje obstaja tudi pri družbenih sesalcih. Ljudje pa smo družbeni sesalci in nekatere raziskave kažejo, da tudi za nas obstaja evolucijsko stabilno ravnotežje (oziroma več ravnotežij za različne načine konfliktnega obnašanja).

Kako bi si torej enostavno obrazložili nujnost obstoja nekakšnega evolucijsko stabilnega ravnotežja med izkoriščevalstvom in delavnostjo v stabilnih človeških družbah?

Začnemo lahko z ugotovitvijo, da mora velika večina ljudi nekaj minimalnega prispevati, da družba obstaja. Kot tudi, da obstaja neki minimum dobrin, ki jih posamezni član družbe mora imeti, da lahko sploh zagotav­lja svoj prispevek k stabilnosti družbe.

Pri tem sprejemamo dejstvo, da v nobenem družbenem sistemu posamezniki niso bili povsem enakopravni. Celo v kameni dobi si je vodja plemena prisvojil najboljše kose hrane, najbolj udobno lokacijo v jami in najbolj seksapilne ženske. Vendar bi sklepali, da so bile te socialne neenakosti v pradružbi vendarle nekako znotraj evolucijsko stabilnega ravnotežja, saj so paleolitske socialne enote stabilno preživele zelo dolga obdobja. Na primer: v paleolitski jami Magdalena v Nemčiji najdemo sledi stalne naseljenosti skozi 30 tisoč let! Analogno bi lahko sklepali, da je bila tudi stopnja socialne neenakosti v (nekaterih) fevdalnih družbah evolucijsko vzdržna, saj so denimo Kitajci v takem družbenem sistemu živeli skoraj 4000 let.

Ne moremo pa tega več reči za kapitalizem in predvsem za njegovo današnjo izvedenko neoliberalizem. Temeljna značilnost neoliberalizma – in verjetno tudi pogoj za njegov obstoj – je namreč neizogibna rast socialnih razlik, kar je posledica zahteve po eksponentni rasti prihodkov iz kapitala, ki presega rast globalnega BDP in torej mora iti na račun zmanjševanja prihodkov ter lastnine večine v prid prihodkom in last­nini gospodarske elite. V takem sistemu sploh ni pomembno, kje je evolucijsko stabilno ravnotežje socialnih razlik – kjerkoli že je, ob nujni nenehni rasti razlik ga bomo prej ali slej presegli.

Gotofi smo? Vrnimo se na začetek tega članka ...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri