Jonty Skrufff: 'Slovenska dekleta so neverjetno lepa!'

  • 22.10.2010

Sredino konferenčo dogajanje na Amsterdam Dance Eventu je bilo v znamenju instituta “MUSIC and BITS”, ki mnogo časa posveča razvoju digitalnih platform, s pomočjo katerih nam bo glasba kmalu na voljo drugače.

(Foto: www.amsterdam-dance-event.nl)

Njihov predstavnik in soustanovitelj, Brian Whitman, je nazorno pojasnil zgodovino posredovanja glasbe preko spleta, začenši z klasičnimi glasbenimi založbami tipa Sony BMG, na kratko omenil Myspace, Youtube in Last.Fm ter zaključil z distribucijskim kanalom SoundCloud kot skupkom orodji, ki so po njegovem že zgodovinska.

Platforma prihodnosti naj bi tako postal The Echo Nest, ki omogoča celostno seciranje različnih glasbenih zvrsti. V izogib izkrivljanja podrobnosti vam toplo priporočam obisk njihove spletne strani.

V nadaljevanju nam je Farid Benmbarek z nizozemske založbe Top Notch razkril sijajnost direktnega stika z oboževalci preko družabnih omrežij, z uporabo katerih so prestopili prag undergrounda. S svojim pristopom je malodane očaral in seveda vlil upanje tistim, ki hrepenijo po uresničitvi “profesionalizacije” lastne ustvarjalnosti.

Glavne zvezde ne samo večera, temvec tudi dneva, so (p)ostali predstavniki Detroit techna. Razlog ni zgolj to, da v sklopu festivala praznjujejo 25. obletnico njihove glasbene vizije, temveč tudi emocionalni značaj, ki je krasil razkrivanje spominov iz osnovne šole, o stremljenju po drugačnem življenju, o nestrinjanju s starši ter ljubezni do mame ...

Dobili smo priložnost, da se Derrick May, Kenny Larkin, Kevin Saunderson, Juan Atkins, Monty Luke, Al Ester, Carl Craig ter Stacey Pullen predstavijo nekoliko drugače. Po Mayevem ugotavljanju smo bili prvič priča prizoru, da so v tolikšni zasedbi, kar priča o posebnosti dogodka.

Ker so med njimi pripadniki kar treh generacij zgodbe iz Detroita, je iz njihovih izjav silno enostavno detektirati visoko mero spoštovanja, odobravanja in enotnosti, brez ozira na dejstvo, da tehnološko-tradicionalno usmerjena Derrick May in Al Ester trdita, da je v svetu elektronske plesne glasbe čedalje več “lapjay-ev” in malodane bentita nad pohodom digitalizacije, kar debato se dodatno začini, saj na drugi strani Saunderson in Craig gojita pozitivno mnenje o tehnološkem razvoju.

“Seveda, glasba nas je združila, a poleg tega je obstajala močna intelektualna povezava, saj sva z Atkinsom že kot otroka igrala šah”, dodaja May.

Skratka, poslušalcem so se predstavili s totalno iskrivostjo in kot super kolektiv, ki ga imamo lahko za zgled.

Ko se je dan prelomil v večer, in ta v jutro, je Melkweg še vedno vibriral od podna do stropa, prav tako sosednja “Cukrarna” (Sugar Factory) ob nastopu nemškega live-act banda, Wareika ter Paradiso, kjer so podeljevali glasbene oskarje, oziroma palčke za naj-vsemogoče-kategorije.

Sprehod do četrte lokacije, Studia 80 na Rembrandtovem trgu, je ob vsem tem pomenil le soočenje s parimi skladbami Ellen Allien ter Sasha Funkom. Ne, to ni bilo podoživljanje filma iz leta 1995 z naslovom Štiri sobe. To je bil prvi sprehod po ADE svetu ...

Da je bila to resnično posebna sredina tedna, je poskrbel Jonty Skrufff, didžej in moderator nekaterih debat, ki je že večkrat nastopal v ljubljanskem klubu K4, katerega naravnost obožuje.

Namreč, kmalu za tem, ko sva začela najin pogovor, je (brez mojega poizvedovanja) izkazal osuplost nad edinstveno lepoto ženskega dela slovenske populacije.

In ne, njegova resnicoljubnost ni posledica dejstva, da je ob njem navzoč Playboy ... revija.

Sašo Stojanov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri