25 vprašanj za športnega komentatorja Gabra Keržišnika

  • 06.11.2015

»Pri nas je vedno panika. Ko je dirkaška sezona, je napeto in naš vikend traja od četrtka do ponedeljka,« na vprašanje, kako se ima, odgovori eden najbolj izvirnih športnih komentatorjev na svetovni motošportni sceni.

(Foto: osebni arhiv)

6 fotografij v galeriji

Multitalent z obširnim znanjem motoroznanstva je novinarsko pot, kot se za genija spodobi, začel že v osnovni šoli. Pot do komentatorske kabine se je zanj odprla logično in natančno po črki zakona privlačnosti. Princip 'kar hočeš, hoče tebe' za Gabra Keržišnika, ki se po svetu potika z neomajno radovednostjo in s svojo gumijasto raco, velja kot pribit, z eno samo izjemo: šefom ni nikoli uspelo, da bi ga navdušili za komentiranje formule ena.

Gaber, ki ga Valentino Rossi kliče Gabor, je upornik z razlogom: v življenju dela samo in izključno tisto, kar ga veseli in v čemer je najboljši. Če že kaj, bi ga iz komentatorske kabine spravil le mega dobitek na lotu, pa še v tem primeru bi najverjetneje ustanovil dirkaško moštvo in osebni koledar bi se mu 18-krat na leto znova prekril s koledarjem dirk motoGP.

1. Veliko pišete, veliko govorite in veliko ste tudi dirkali.

Saj še sam ne vem čisto točno, koliko let sem dirkal, je pa res, da sem hotel poskusiti čisto vse: karting, dirke s skuterji, z motorji sem dirkal, z avti tudi, tekmoval sem na gorskohitrostnih dirkah, reli sem se šel, sovoznik sem bil ... Pa še bi kaj počel. Nisem pa bil nikoli resen dirkač. Predvsem me je zanimalo vse te stvari izkusiti na last­ni koži. Najraje sem dirkal z motorji, a če človek pogleda mene in te vedno manjše motorje, mu je hitro jasno, da nekaj ne štima. Poleg tega nisem bil tako nor, da bi se bil pripravljen polomiti. V petek sem naložil motor na prikolico in šel na Grobnik z načrtom, da se v ponedeljek vrnem na radio v oddajo ali v službo, ne pa bolnišnico. Hitro sem razčistil, da so dirke zame samo hobi. Kot na primer ribolov ali balinanje. Nisem si delal nobenih utvar, da bom kdaj svetovni prvak. Na Grobniku smo se tiste čase potem ob vikendih zabavali pozno v noč, scena je bila takrat bolj sproščena. To so bili časi, ko so ljudje svoje motorje še vozili na prikolicah za drva, v dobi pokroviteljsko polepljenih avtodomov in kombinezonov pa se je to precej spremenilo.

2. Kako se je zgodila ta zasvojenost z bencinom?

To je bilo kar malo v familiji. Foter sicer ni nikoli dirkal, je pa odličen mehanik. Vsa leta je delal v muzeju v Bistri in je bil potem tam ves čas do penzije, bil vodja delavnice za restavriranje starih avtomobilov in motorjev. Skrbno jih je obnavljajal, vzdrževal, vozil na snemanja različnih filmov, skratka skrbel, da so bili stroji v dobrem stanju, jaz pa sem že kot mulček rad hodil z njim. Mogoče iz tega ne izvira moja strast do dirkanja, strast do tehnike in starih mašin, ki jih imam cel kup, pa zagotovo.

3. Kakšna pa je bila vaša pot do komentarske kabine v motoGP-ju?

Šlo je step by step, kot zelo logično nadaljevanje vsega, kar sem počel. Nekje konec osnovne šole, kjer sicer nisem bil najbolj priden, so mi pa šli dovolj dobro prosti spisi, sem poklical na Delo v uredništvo revije Ž takratnega urednika Jonasa Žnidaršiča in ga vprašal, ali potrebuje koga, ki bi napisal kaj o motorjih in avtih. »Pridi!« mi je rekel in tako sem takoj postal del precej zanimivega uredništva. Tam so bili Matjaž Ambrožič, Dražen Štader, Sonja Javornik in drugi zanimivi liki, in dokler ni šlo tam na Delu vse v maloro, smo dobro delali. Eno tako zanimivo mladinsko revijo. Ko ni šlo več, sem se takoj začel ozirati za alternativo pa sem od dobrega frenda, katerega babica je delala kot pomočnica v kuhiniji v Pen clubu pri Mikiju, izvedel za tamkajšnjo predstavitev nove revije Grand Prix. Spet sem dvignil telefon in vprašal, ali lahko kako prispevam. Takrat sem že veliko po dirkah hodil, večinoma s Karimom Babićem, nekaj sem vedel o sceni in kar veliko o motorjih in dirkah. Prišel sem na uredništvo, kjer so bili Drozg, Ališič, Lukič, Dobrin in Golob in tako sem globlje in glob­lje rinil v to nesrečno motociklistično novinarsko zgodbo. Drozg je svoj imperij širil z dodatnimi revijami, kot to počne še danes, in jaz sem pri večini edicij tudi sodeloval. Najprej sem hodil samo na dirke kot reporter, potem pa začel tudi pisati teste moto­ciklov, pozneje celo avtomobilov.

4. Testi motorjev? Našli ste sanjsko službo.

Takrat sploh ni bilo tako težko priti zraven kot danes. Če si imel za sabo pravi medij, si lahko dobil testni motor, je pa res, moram potrkati, vsaj kar se motorjev tiče, nisem razbil niti enega. Takrat smo bili mulci in smo jih kar dobro tiščali. In tudi avte. Enkrat samkrat mi je šla ena luč na enem Kangooju, to pa je bila v moji več kot desetletni testni karieri edina škoda, ki sem jo naredil. Še danes mi je smešno, ko poslušam Bora ali Mirana, kako sta na streho obrnila kar nekaj testnih avtomobilov, kako se vedno spomnita mojega udrtega blatnika in razbite luči na testnem Renaultu Kangooju. Po toliko in toliko letih dela za revijo sem namesto plačila za oglase v reviji skompenziral še dirkalno hondo v AS Domžale in šel na dirkališče.

Za Grand Prixom je prišel Playboy pa nato Avto magazin, Men's Health, pisal pa sem celo za ženski Cosmopolitan, sestavljal sem nekakšne kvize in pisal različne kolumne na temo moškega pogleda na ženske zadeve, romantiko, zveze, seks. Vse živo.

5. Delali ste pa tudi na radiu.

Res je, vmes sem ves čas delal tudi na radiu. Pole position je bila ena zelo stara radijska oddaja s konca osemdesetih, ki jo je na takratnem RGL začel Igor Pance, oče danes znanega hokejista Žige. Tudi tam se je zgodila ista zgodba: enkrat smo prišli skupaj in sem ga vprašal, ali potrebuje koga, ki ve kaj o motorjih. V glavnem je bila večina vseh revij in vseh oddaj, ki so obravnavale motošporte, švoh pri motociklih in tu je bila moja priložnost. V glavnem so vse te stvari funkcionirale, ker se je bilo fino voziti s testimi avtomobili ali motocikli. No, Igor me je takrat vzel in sem mu pomagal. Vsak teden ob ponedeljkih sem bil zadolžen za motociklistični del oddaje, dokler me zaradi preokupacije s hokejem ni enkrat pustil samega. Vmes se je oddaja preselila z RGL-a na radio Gama MM, denarja ni bilo, jaz pa delal sem pro bono, nekaj časa pa sem moral radijski prostor celo kupovati in sam tržiti svoje oglase. Prideloval sem minus v denarnici, ampak vztrajal. Meni je bilo oddajo težko pustiti, čeprav so mi vsi govorili, da sem nor, ker sem kar naprej delal zastonj, potem pa sem zato, da bi lahko delal, še plačeval. Itak stroškov nisem pokril z oglasi, fural sem malo v minus, menjali so se lastniki radia, jaz pa z oddajo ostajal tam in vsak ponedeljek smo šli v eter. Ljud­je so radi poslušali, ker je bila edina tovrstna oddaj na radijskih postajah takrat.

6. Kako ste potem prišli na televizijo? Ste spet komu povedali, da potrebuje strokovnjaka za motorje?

Tokrat ne. Takrat je bil Miran Ališič ne­kakšen šef vsega tega avto-moto ferajna na POP TV-ju in jaz sem ga ves čas žlajfal, da bi morali poleg formule na Popu imeti še motoGP. Da je to bolje bolj zanimivo. Ko je končno res prišlo tako daleč, so me enkrat poklicali na avdicijo. Pred mikrofonom sem imel sicer lepo kilometrino, o komentiranju pa nisem vedel nič. Dali so nam tri dirke, na blef, posnete na kaseto, mi pa smo jih morali odkomentirati. No, in zdaj sem, kjer sem, že skoraj deseto leto, David Stropnik, ki je bil tudi na avdiciji, pa je redaktor programa MotoGP, torej moj sodelavec v studiu v Ljubljani.

7. Je motošport globalno v vzponu?

V bistvu žal ni, celotni trend gledanja vseh športov v svetu blazno upada. Ljudi ne zanimajo več toliko športni dogodki: jih je namreč preveč, poleg tega pa je drugih vsebin danes toliko več. Na TV-ju imaš 300 kanalov in jaz priznam, da najraje gledam Discovery in Travel Channel. Z motošporti pa je tako kot z vsemi drugimi športi. Včasih je na reli Saturnus prišlo 120 tisoč ljudi, to je bil največji športni dogodek v Jugoslaviji, vzporedno s skoki v Planici, danes pa je to po številu obiskovalcev žal drugorazredna prireditev, ki ji je od nekdanje slave ostalo samo slavno ime. Na dirko v Brnu ali Jerezu pride 150 tisoč ljudi, pa se to šteje za svetovni dogodek. Ko se je še dirkalo po ulicah starega Brna, je ob cesti stalo najmanj 300 tisoč ljudi! Toda takrat ni bilo računalnika, ni bilo vse te zabave, ki jo imamo danes ljudje, pa so na velike športne dogodke čakali vse leto. In so potem tja množično tudi šli.

8. Spremenilo se je tudi samo dirkanje, strogi varnostni ukrepi, zgodila se je neka sterilnost, ki je dirke oropala žmohta.

Formula je že tak primer, za moje pojme so jo čisto uničili. Prvič je dirka predolga, dve uri ene in iste akcije je preveč, drugič je postala videoigrica, ki se odloči pri menjavah gum in dolivanju goriva v boksih, tretjič dirkalniki ne zvenijo več tako, kot bi morali, ne nazadnje pa je tu še nekaj smole s tem, da sta mercedesa trenutno toliko boljša od drugih, da resnega obračuna na stezi skoraj ni. V športnem smislu je to s preobilico pravil postala beda od bede, zato je v veliki meri samo še dogodek, na katerem ljudi bolj zanima, kdo je tam od slavnih osebnosti in kaj se je zgodilo na zabavi dan pred dirko.

9. Se bo motoGP po vašem ognil takšni usodi?

Težko rečem, je pa v dosti nevarnem položaju, da bo šel po isti poti prezakompliciranih pravil. Za zdaj je na srečo vsaj zame še vedno bolj zanimiv od formule ena, je pa treba upoštevati, da so vsi ti dogodki v živo precej drugačni kot na televiziji. Sicer vidiš bistveno manj, zato pa veliko slišiš in občutiš. Na teveju imaš fino oddajo in komentatorja, ni pa vzdušja, ni ljudi, ne slišiš pa realnega zvoka in definitivno ne doživiš dirkaške atmosfere. Prednost spremljanja tekme s kavča je, da je ležerno, po tekmi samo ugasneš TV in ne stojiš v gneči na poti z dirkališča ali potem ne potuješ dva dni nazaj domov.

10. Dirkaški adrenalin vam ni tuj –kako pa je s komentatorskim? Vas v kabini kaj stiska, ker govorite milijonu ljudi?

Pravzaprav mi je bilo težje delati radio, če sem iskren. Tukaj je lažje, ker sva v komentatorski kabini dva, z Boštjanom se pravzaprav pogovarjava, zato ni tako težko. Nekje v podzavesti sicer veš, da ne smeš preklinjati, uporabljati slenga ali dialekta, vse drugo pa je mala malica. Od začetka je bilo treba vaditi izgovarjavo in pri tem mi je veliko pomagal Jure Longyka. Še zdaj nisem perfekten, nikoli ne bom in občasno z Juretom zanalizirava kakšno tekmo, da poiščeva napake, ki jih še nisem odpravil.

11. Koga vse ste že gostili v svoji komentatorski kabini?

Seznam je dolg, se mi pa z gosti tudi ni vedno izšlo, kot bi si želel. Marsikdaj sem že hotel koga povabiti, ampak prenekateri slovenski dirkač je za šankom zelo zgovoren, ko ga pripeljaš pred mikrofon, pa ni več nič od njega. Težava nastane tudi, ko nekdo misli, da je velik govorec, in te sploh ne pusti do besede, tako da ga moraš na silo prekiniti in mu vskočiti v besedo, ker sta se na stezi na primer pravkar zapletla Marquez in Rossi. Najbolj hvaležni so tisti, ki jih nekaj vprašaš in ti odgovorijo v treh stavkih. Letos smo imeli Katanca v Katarju, ampak ni hotel nič povedati, v Valencii smo imeli enkrat Kevina Schwantza, svetovnega prvaka iz leta '93, v Misanu smo gostili Walterja Wolfa, ki je zdaj spet aktualen z vsemi svojimi aferami, Paul Dennig, nekdanji šef Suzukijeve ekipe, je bil pri nas, Igor Akrapovič nas je obiskal ... Kar nekaj odličnih gostov smo že imeli.

12. Kdo pa bi bil idealen gost v kabini? Rossi?

V kabino sem si zelo želel povabiti Colina Edwardsa, ki je blazno duhovit in sproščen, čisti zajebant, a so ga pobasali Američani in Angleži in zdaj dela za njihovo tele­­vi­zijo. Zagotovo bi bil Rossi eden boljših: je inteligenten, drugič, govori to svojo italijansko angleščino, ki je sama po sebi smešna, tretjič pa je dedec zares duhovit. To je za zdaj želja, saj je v tem trenutku to skoraj nemogoče: ko je dirka, je dirka, ko sta na vrsti šibkejša dva razreda, pa se Rossi na dirko pripravlja.

13. Imate po vseh teh letih z dirkači že prijateljske odnose?

To ravno ne, se pa dobro poznamo. Od začetka smo blazno težko prišli zraven, jaz sem bil takrat na dirkah še sam, one man band, tem velikim firmam, kot sta Honda in Yamaha, pa kot Slovenec v smislu velikosti trga ne pomeniš nič. Potem pa so nas sko­zi vsa leta toliko spoznali, da dobro vedo, da delamo zares in da naredimo produkt, ki je veliki meri celo boljši od tistih, ki jih spravijo skupaj največje televizije. Takšno avtorsko oddajo, kot jo mi pripravimo pred dirko, spravijo skupaj samo še Španci in Italijani, s tem, da so to ekipe 30 ljudi, ki tam v mobilnem studiu v kamionu delajo prenos. Ko daš tujcem DVD z našo posneto oddajo, ne morejo verjeti, da jo z eno kamero naredijo štirje ljudje na terenu. Mi smo že pred štirimi leti na motor s selotejpom zalepili snemalnik za zvok, s katerim je Boštjan naredil predstavit­veni krog, bili smo prvi, danes pa to delajo vse večje televizije. Naša zgodba se je začela s hudimi boji v boksih, danes pa povsem enakovredno velikim TV-hišam pridemo že do vseh dirkačev. Ker so se nas navadili.

Veliko odtehta tudi to, ko vidijo, da pridemo tudi na dogodke zunaj sezone. Tu imamo pa srečo, ker večina motoGP dirkanja bazira na območju Italije in Španije, to je pa za nas razmeroma blizu. Če le lahko, gremo pozimi na predstavitev novih ekip, pa na Rossijeve dobrodelne prireditve, Marquezov Superprestigio v Barceloni in še kam. Tudi ko se je tragično ponesrečil Marco Simoncelli, smo bili s kamero na pogrebu.

14. Rossi vas torej pozna po imenu?

Pozna me, čeprav me kliče Gabor, in v tem ni edini. V garažah me bolj ali manj vsi kličejo tako, domnevam, da zaradi Gaborja Tamacsija, svetovnega prvaka v kategoriji 125 kubičnih centimetrov, ki je odvozil tudi nekaj dirk za motoGP. Pa jim je ime Gabor bolj znano kot Gaber.

15. Do konca sezone je še sedem dirk. Kako komentirate trenutni vrstni red dirkačev? Vas je kaj posebej presenetilo?

Če pogledam Marca Marqueza, sem seveda presenečen, da se mu sezona enostavno ni sestavila tako kot lani, ko je zmagal prvih deset dirk in je že kazalo, da bo mogoče zmagal kar vse dirke v sezoni. Letos se lahko na koncu tako čisto realno izide, da bo Rossi še desetič v karieri postal svetovni prvak. Prvič se dobro vozi, malo pa mu je pomagala Marquezova smola in ne najboljši Hondin motor v prvi polovici sezone. Ampak z Lorenzom bo težka. Padel je v zmagoviti ritem in težko ga bo ustaviti.

16. Letos je torej, milo rečeno, zelo zanimivo.

Zelo pestro je. Marquez bo težko postal prvak. Preveč zaostaja. Ni pa še povsem odpisan. Je izjemen talent, a veliko bo še moral doseči, da po številu naslovov ujame Rossija. Marc ima pa brez dvoma izjemen filing za motor, je na vsak način superioren in se bo zagotovo vpisal v zgodovino kot eden najboljših dirkačev vseh časov. Dani Pedrosa je verjetno že nekoliko odpisan. Jorge Lorenzo se je resno vmešal v tekmo za naslov prvaka, a pri njem manjka zanesljivosti, je dirkač, ki se blazno psihira. Mislim, da ima pogodbo samo še za drugo leto, denarja pa ima dovolj za več življenj, zato se lahko zgodi, da bo konec sezone 2016 tudi rekel: Hvala, lepo se imejte. Psihično se je veliko teže pobrati kot fizično, Marquez ga je precej dotolkel s svojimi rezultati, še največji problem pa je, da sta oba Španca. Ti se pa se itak tolčejo pred svojimi navijači in mediji. Če se vrneva deset let v preteklost, so bili pa Američani velesila, vmes neko obdobje Italijani, to se skratka spreminja. Lani pa so Španci absolutno dominirali. Španci so sploh zgodba zase s svojim španskim prvenstvom, ki je odskočna deska za svetovno prvenstvo, velikim številom dirkališč in posledično z ogromnim številom mladih dirkačev, ki imajo tako vrhunske pogoje, da ni vrag, da se med njimi vsake toliko ne bi našel kakšen Marquez.

17. Mislite, da vsaj malo šteje tudi španski temperament?

Zagotovo, ker so že po naravi osvajalci in vojščaki, a obenem ne dvomim, da se tudi v Sloveniji ne skriva dirkač Marquezovega kalibra, le da ga mi ne bomo odkrili prav kmalu. Če hočeš postati Marquez, moraš začeti pri treh letih, to pa pomeni, da te mora nekdo postaviti na motor. Starši Caseyja Stonerja so v Avstraliji prodali vso imovino in so se zavestno podal v Evropo, da je mali lahko vozil v španskem prvenstvu. Niso vedeli, da bo postal svetovni prvak, so bili pa hazarderji. Verjeli so vanj in bili pripravljeni tvegati vse.

18. Kaj vas je v motociklizmu zadnje čase najbolj navdušilo?

Zadnje čase so moja največja strast cafe racerji . Če bi me takrat, ko sem še dirkal, kdo vprašal, ali bom imel kdaj tak motor s 70 'konji' in kolesi na špice, ki bo za nameček šel samo 150 kilometrov na uro, bi mu rekel, da je zmešan. Nekoč so me zanimali izključno samo športni dirkalniki, zdaj pa sem presrečen, ko vidim vse te scramblerje na cesti. Doma imam kar štiri in so edini tip motorja, ki me danes poleg potovalnega motocikla zares zanima.

19. Okej, pa pojdimo v garažo Gabra Keržišnika. Kaj vse najdemo v njej?

Zdaj sem veliko stvari razprodal, ker sem v nekem momentu imel kar 22 motorjev. Je že res, da so bili to motorji za jurja ali dva kos, a vseeno. Imam nekaj starih cafe racerjev, ki še čakajo na obnovo. Zadnja pridobitev je honda CB 550 four. Lani mi je Dušan Slak obnovil enega starega dirkalnega kawasakija, dva triumpha bonneville pa še čakata v kosih, da se jih lotimo. Tu je še en star MZ, ena stara dvotaktna yamaha DS 7, enega triumpha scramblerja pa sem pustil kar pri Labi v trgovini v izložbi. Veliko teh klumpov sem pripeljal iz Amerike že pred leti, zdaj bo namreč že 20 let, kar sem šel prvič na Daytono s Karimom Babićem. Takrat sem ugotovil, da od tam lahko prepeljem domov en kup razbitin. Nekaj časa sem to počel bolj na veliko, potem pa so me ustavile previsoke dajatve. Še vedno imam v svojih treh najetih hangarjih tudi po skoraj sto let stare avte, ki jih dam kar težko od sebe. Zdi se jih veliko, a vse skupaj ni vredno enega novega avta srednjega razreda. Zadnja leta so mi porscheji pri srcu, 911 je moj traumwagen, lahko pa se kam zapeljem tudi s cadillacom letnik 59 ali fordom model T iz leta 1926. Pa še kaj bi se našlo: alfa spider, rolls-royce, mercedes tip 123, ford thunderbird, volkswagen hrošč cabriolet. Skratka, veliko avtomobilov, ki pa nimajo kakšne divje vrednosti.

20. Ko sva že spet pri plehu, kako pa gre letos proizvajalcem?

Honda bo vedno znamka številka ena, je tako velika kot Yamaha, Ducati, Suzuki skupaj. Yamaha se dobro upira, še posebno zadnja leta z Rossijem in Lorenzom, tako da je na sceni tudi to zanimivo rivalstvo. Ducati je letos z novim motorjem zopet odličen, a jim je šlo v prvi polovici sezone bolje, kot jim gre zdaj. Bo pa zanimivo v prihodnjih letih. Prihodnje leto bo imela bojda Aprilia konkurenčen motor pa potem prihaja KTM v letu 2017, Suzuki že zdaj kaže lepa znamenja napredka in bojda prihajata tudi Kawasaki in BMW. Zanimivo bo.

21. Bi se v prihodnosti lahko videli kot šef dirkaške ekipe? Je to vaša sanjska služba?

Vedno sem se videl v tem. Pa saj imamo svoj tim, Yamaha Inotherm je naše moštvo, za katerega dirka Boštjan Skubic. Tu sem jaz že vsa ta leta tim šef, čeprav sem zadnja leta bolj piarovec, novinar in snemalec, iščem pokrovitelje, menim se za projekte, pošiljam motorje okrog, potem ko pridemo na dirko Daytona, pa namesto da bi lahko gledal dirko in bil šef, pripravljam zajtrke in polnim hladilnik s pivom ter si sposojam orodje pri sosedih. Team šef je bolj častna funkcija, ker sem starosta tega projekta. Gre za skupino prijateljev, ki imamo ekipo skupaj in se tudi odločamo o vsem soglasno.

22. Kaj vam pomeni ta svet in kako je z občutkom svobode, o katerem tako radi govorijo motoristi?

Kakšen občutek svobode! Vedno mi je smešno, ko poslušam neke motoriste nakladati, da v hitrosti najdejo občutek svobode in podobne bedarije. Z motorjem se je pač luštno voziti. Fino piha veter in dobro motor dobro potegne. Zame je svoboda, da lahko v življenju delam, kar mi je všeč. Ker če bi me kdo vprašal, stari, kaj bi pa ti delal, če ne bi delal tega, bi mu rekel: Stari, jaz bi spet delal to, kar delam zdaj. Ja, to bi delal tudi zastonj. Svoboda je, da ne greš zjutraj zagrenjen na delo, ampak da delaš, kar ti je všeč. Potem dopusta sploh ne potrebuješ. Jaz vsak teden znova komaj čakam, da gremo na dirko.

23. Da se vam po tem intervju ne bo znižala plača ...

Upam, da ne. Moji šefi so že tako težko razumeli, ko nisem sprejel komentiranja formule ena. Tomaž Perovič je bil nekoč presenečen, ko sem se zahvalil za njegovo ponudbo komentiranja formule ena, ko so se na Popu razšli z Miranom Ališičem. Sem bil vesel, da so se spomnili name, ampak me ne zanima. Večina ljudi misli, da je formula ena absolutni vrh v karieri motošportnega novinarja. Sam sem bil počaščen, da so me takrat videli v vlogi komentatorja F1, ampak ker me formula ne veseli toliko kot motoGP, poleg tega pa je v tej državi že itak preveč ljudi, ki se imajo za strokovnjake. Danes je lahko nekdo kmetijski minister, v naslednji vladi bo pa notranji minister ... Čakaj, čakaj, halo! O motoroznanstvu mogoče vseeno nekaj malega vem, nikoli pa ne bom takšna enciklopedija zgodovine formule ena, kot je Miran Ališič. Če lahko ostanem pri projektu, ki ga zdaj delam, bom popolnoma zadovoljen. Toda ne, ljudje ne odnehajo in me pogosto sprašujejo, kdaj se bom prebil na vrh. Kdaj boš pa komentiral formulo ena? Hej, jaz sem že na svojem vrhu! Tolčemo vse možne rekorde gledanosti, tako da se Nemci sprašujejo, kako je to mogoče? Oni imajo rating gledanosti 0,5, mi pa povprečje 7,9. Včasih pridemo na devet ali celo 12, če je večerna dirka. Ko imamo dirko poleti ob dveh popoldne v nedeljo, so ljudje zunaj, okopavajo vrtičke in pečejo čevape na žaru, pa ti najdi veseljaka, ki bo pripravljen zafrkniti celo nedeljo in sedeti pred TV-jem od 11. ure dopoldan do 16. ure popoldan. Čez dan je težje imeti dobro gledanost kot ob osmih zvečer v tako imenovanem prime timu. Odkar so šli Italijani in Španci na plačljivo televizijo, imamo v svetu največjo gledanost izmed vseh televizij, ki prenašajo motoGP. Ob tem, da nimamo niti enega dirkača, niti enega dirkališča in ene same prireditve, je to pravi čudež. Navsezadnje niti nismo narod motoristov, ker imamo šest mesecev na leto sneg. Mislim, da je naša gledanost takšna, ker enostavno naredimo dober prenos, gledalci motoGP-ja pa so pravi ljubitelji dirk.

24. Kaj je pika na i te že tako sanjske službe?

Veš, ko sem bil mulc in sem hodil še v šolo, sem si večkrat zjutraj rekel, kaj bi dal, da mi en četrtek ne bi bilo treba it v šolo, ampak bi šel lahko nekam na dirko. Recimo v sončno Španijo. In tako spet prideva nazaj na tisto temo o svobodi.

Ko se v petek zvečer včasih usedem na tribuno, utrujen od celega dneva, ko smo s kamero letali za dirkači in snemali prispevke, se s kozarcem hladnega piva v roki zazrem proti garažam in tudi brez vetra v laseh občutim popolno svobodo. Dirkači pridejo ven iz bivalnikov, ljudi ni več in se dirkaški paddock tako lepo umiri v poletni večer. Takrat si rečem: Jebenti, Gaber, srečen človek si! Če bi kdaj trofnil kakšen resen dobitek kje na lotu, bi se morda lotil česa drugega. Morda bi imel svoje moštvo v motoGP-ju, a ob petkih zvečer bi še vedno sedel na tribuno in odprl pločevinko piva. Imel bi še vedno isti razgled, kot ga imam danes.

25. Upam, da kdaj vplačate kakšen loto listek.

Redko. V te stvari namreč ne verjamem preveč. Sam si moraš zgraditi svojo usodo. Imamo pa tradicijo v Daytoni in vsako leto za štos igramo Florida loto, kjer je v igri vsaj 40 milijonov dolarjev.

S prijateljem in fotografom Borom Dobrinom vsako leto vplačava vsak po tri srečke, eno skupno in eno vsak posebej. Imava deal, da bova nekoč dobitek delila. Pred leti sva res celo zadela. Avtomat za izplačilo nama je takrat izpisal srečko, na kateri piše winning ticket. [smeh] Ta listek še danes visi na žeblju nad mojo delovno mizo, pa čeprav je dobitek znašal le en ameriški dolar.

TEKST Tina Torelli
FOTO Bor Dobrin in osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri