20V: Sašo Filipovski

  • 30.08.2011

Kot ljubljenec javnosti se je vrnil v klub, v katerem se je vse začelo. Brez omadeževane pretek­losti in s svetlo prihodnostjo. Prihodnost, ki se je začela pod Zmagom Sagadinom, nadaljevala na Poljskem, pri ruskem velikanu CSKA in rimski Lottomatici, bo zdaj pisal v domači Olimpiji.

(Foto: Urška Košir)

Kot trener se zaveda vseh pasti svojega poklica in pravi, da je košarka cirkus. Če sprejmeš pravila, ki niso vedno prijet­na, lahko svojo vlogo dobro odigraš, ­sicer pogoriš. Vse slabo izvira iz posa­mez­nikov, zato je treba napake odprav­ljati pri njih. Zase ne zahteva drugega kot dolžno spoštovanje. Do svojega dela in igralcev ima izredno profesionalen odnos. To je zagotovilo za uspeh. Olimpija bo tudi letos močno odvisna od dobrega kadrovanja med poletjem. Predvsem zato, ker so se pri ljubljanskem evroligašu – kot drugod v slovenski košarki – občutno premalo ukvarjali z mladimi košarkarji. Pri vzgoji igralcev namreč vse preveč prevladuje kapitalistična logika, ki dolgoročno ne daje rezultatov. Če mu bo uspelo ekipi vcepiti zakon dajanja in prejemanja, bo letošnja Olimpija lahko krenila na pota stare slave.

1. Zasledil sem izjavo, da ste si zagotovili, da ne boste padli v kolesje pregovorno navzkrižnih interesov pri Olimpiji. Kako?

Moj moto je, da delam veliko na sebi. Tako na mentalnem kot psihičnem nivoju. Človek mora težiti k temu, da je dober, pošten. Vsakdo mora težiti k temu, da je strokoven. S poštenostjo in strokovnostjo se lahko izogneš mnogim pastem. Jaz živim skromno. Ni mi pomembna moč. Nimam potrebe po tem, da bi se mi ljudje klanjali, da bi bil pomemben. Zahtevam le primerno spoštovanje. Ne težim k bogastvu. Želim le biti srečen. Ti principi, ki se jih držim, so mi v pretek­losti mogoče zaprli vrata v kakšen klub, mogoče pa mi je ravno zaradi tega nekje uspelo.

2. Lahko od letošnje Olimpije pričakujemo, da se forma po prvem delu sezone ne bo porušila?

To je odvisno od pripravljalnega obdob­ja. Želim si, da bi imel čim več igralcev tukaj celotno pripravljalno obdobje. Da bi se pripravili tako s taktičnega, tehničnega, psi­hološkega kot tudi z vseh drugih vidikov. ­Težava je, da ekipo vsako leto sestavljamo na novo. Tudi letos se bo moralo veliko stvari poklopiti, saj se bodo najboljši igralci z EP vrnili šele sredi septembra, prve tekme pa so že na začetku oktobra. Olimpija moštvo šele sestavlja. Znano je, da bodo cene igralcem sčasoma padale, na drugi strani pa obstaja nevarnost, da jih drugi kupijo pred teboj. Torej svoje naredi tudi sreča. Upam, da bomo čim prej imeli vsaj ogrodje ekipe, da se bomo lahko začeli pripravljati, vsaj na papirju. Zdržati pa bomo morali vse do konca sezone in naslov vrniti v Ljubljano.

 

3. Je v današnjih časih še možno, da Olimpija s svojim proračunom, čeprav nekoliko večjim, še ujame ­final four?

Kako naj mlademu igralcu na treningu rečem, da kaj takšnega ni možno? S tem ubijem sanje vseh nas in izgubimo vse. Vero, gledalce, podpornike, vse. Jaz verjamem v to. Četudi je nekaj morda nerealno, ne pomeni, da ni mogoče. Meje so zato, da jih premikamo. Partizan se je pred dvema letoma uvrstil na zaključni turnir z manjšim proračunom, kot je trenutno Olimpijin, toda ekipo je gradil več let.

4. Olimpija je dolga leta zanemarjala lastni razvoj igralcev, zdaj naj bi se to krepko spremenilo. Kaj vse bo treba narediti?

Ključnega pomena so starši. Otroka se namreč ne sme iztrgati iz družine. Še posebno, če gre za tujca. V takšnem primeru je treba poskrbeti tudi za službe staršev. Pogoj za vse mlade igralce je uspešno zaključeno šolanje. Klub jim mora pri tem pomagati. Predvsem je pomembna natan­čna in dosledna organizacija, na dnevni, mesečni in letni ravni. Mlade igralce se na neki način vzgaja in osebnostno razvija, na koncu pa lahko takšnega igralca pri 18 letih spelje velik klub. Vedeti je tudi treba, da vsem ne uspe. Tako zgodbo sta se v pretek­losti šla tudi Olimpija in Benetton in oba skorajda propadla, ker je za vse to potrebno veliko denarja. Tega Olimpija trenut­no nima. Vendar se vseeno začenja vzpostavljati podoben sistem, ki edini na dolgi rok prinaša rezultate.

5. Kako pravilo, da morajo vsi igralci pri 18 letih podpisati novo pogodbo, tudi v primeru že prej sklenjene, vpliva na evropski košarkarski trg?

Za manjše klube je to pravilo zelo prob­lematično. Klubi bi morali investirati v mlade igralce in pozneje z njimi skleniti profesi­onalne pogodbe. Zdaj lahko igralci zaradi omenjenega pravila klub zapustijo pri 18 letih praktično brez prave oziroma tržne odškodnine, klub dobi samo nadomestilo za igralčev razvoj. Velikih klubov, katerih mladi igralci si želijo igrati v svojem klubu in ki si lahko privoščijo sklepati bogatejše pogodbe, takšno pravilo skoraj ne prizadene. Manjši klubi torej ostanejo brez talentiranega igralca in brez prave odškodnine. Vse skupaj favorizira velike, bogate klube.

6. Koliko na vaše delo vplivajo agenti? Koliko lahko to omejite?

Sam pravim, da je košarka en velik cirkus. Trenerji smo v tem cirkusu sprejeli vlogo klovnov. Vsepovsod so stvari, ki niso tak­šne, kot bi morale biti. Trener vidi in na svoji koži občuti veliko stvari. Kaj lahko naredi trener, ki se želi preživljati s treniranjem košarke, ko mu denimo lastnik kluba naroči, da morajo določeni igralci igrati najmanj 25 minut? Danes obstaja malo klubov, v katerih lahko trener neodvisno opravlja svoje delo, ker je preveč vmešavanja in preveč 'trenerjev' brez odgovornosti. Plavati proti toku pa ni mogoče. Sicer pa imajo v tem cirkusu svoje vloge tudi drugi, agentje, ­direktorji klubov, predsedniki, vodstva zvez. Že zdavnaj je tudi v košarki glavni igralec denar, žal. Saj tudi vodstvo neke lige ne bo dovolilo, da neki majhen klub z majhnega trga v pomembni tekmi premaga evropskega velikana. To ni v njihovem interesu, pa bi ravno z vidika športa moralo biti. Sicer pa je šport, tudi košarka, ki nikakor ni imuna za dogajanje okoli nje, ogledalo družbe.

7. Jure Zdovc je kot Olimpijin trener nenehno poudarjal, da se pri Olimpiji nihče ne ukvarja s sodniki. Bo v prihod­nje drugače?

Pravo vprašanje je, s kom se je sploh treba ukvarjati: s sodniki ali tistimi, ki sodnike delegirajo? Če namreč sodnik dobi neko nalogo, ki ni poštena, se bo moral odločiti med tem, ali želi sploh še kdaj soditi in se tako preživljati, ali pa bo izpolnil navodila. Mogoče je to za nekoga nujno zlo, da lahko preživi. Trenutno ne vidim sistema, kako to početi. Izhajam iz tega, da se ljudje delimo na dobre in slabe oziroma da imamo v sebi vse potenciale dobrega in slabega. Torej se je treba v tem kontekstu vprašati, kako iz slabih narediti dobre ljudi in kako delati na sebi. Ker ne sprejemam teorije, da je treba tekmovati v tem, da se slabe ljudi podpira s slabimi dejanji. Mogoče je to malce čistunsko, ampak tak sem. Brez dvoma se je s sodniki treba ukvarjati, ampak to naj počne kdo drug.

8. Letos je bilo kar nekaj govora, da bo zahtevana kvota domačih igralcev v slovenskih klubih zmanjšana s sedem na pet, vendar se to ni zgodilo. So te kvote dobre za slovensko košarko?

Umetni protekciji domačih igralcev nisem naklonjen. Podobno imajo to področje urejeno tudi na Poljskem, v Rusiji in Italiji, kjer sem deloval, vendar se nikjer ne obnese. Ruski CSKA je denimo v desetih letih proizvedel enega dobrega košarkarja. Še več, Rusija kot nekajdesetmilijonski narod za igranje v državni reprezentanci podeljuje državljanstva Američanom, na primer Holdnu, McCartyju, na Poljskem sta denimo Kelati, Logan. V Italiji je zaradi takšnega pravila veliko povprečnih domačih igralcev z visokimi plačami, ki so povsem nemotivirani za delo. Zavedajo se namreč, da imajo mesto v ekipi zagotovljeno. To z vidika napredka in dela z mladimi ni dobro, saj talentirani mladi fantje delajo prevelike preskoke in se pokvarijo. ­Tudi Italijani imajo težave s sestavo reprezentance. Seveda, slovenske igralce je treba zaščititi, vendar drugače. Za začetek se je treba z mladimi začeti ukvarjati, sicer bomo imeli v ekipah preveč 40-letnikov. Za domače igralce monopol ni dober. Zdrava mera konkurence v obliki tujih igralcev je zelo dob­rodošla in sili k napredku. Ne nazadnje dobri domači košarkarji vedno najdejo mesto v prvih ekipah. Olimpiji takšno pravilo trenutno škodi, saj nimamo sedmih domačih igralcev – ne tistih, ki igrajo v tujini in so predragi –, ki bi lahko igrali v evroligi. Obstoječega sistema ni mogoče spremeniti čez noč, potrebna je sprememba skozi čas.

9. Slovenske košarkarske vode je na začetku poletja razburkal prehod Emirja Preldžića iz slovenske v turško reprezentanco. Kakšno je vaše mnenje o takšnem prehajanju igralcev?

Takšne primere je treba obravnavati individualno. Ko je Preldžić prišel v Slovenijo, je bila v BiH vojna. Škoda, da ne zastopa Slovenije, ki mu je brez dvoma pomagala na košarkarski in življenjski poti. Zakaj se ne počuti dobro ob igranju v slovenskem dresu, pa bi bilo treba vprašati njega. Trenutno v Evropi vlada kaos, čez noč se podeljujejo potni listi in zaradi pritiska po dosegu rezultata igra v reprezentancah veliko naturaliziranih Američanov. Za državno reprezentanco se igra s srcem in očitno je Emirjevo srce nekje drugje. Zakaj bi mu onemogočili igrati za tisto državo, za katero si želi? Osebno ne verjamem, da ne mara Slovenije in ji ni hvaležen, le v drugi reprezentanci se vidi. Za Slovenijo je to škoda, vendar je v tem primeru treba gledati širše, v dobro košarke. Za nas je vse skupaj dobra reklama, saj se je Prel­džić košarkarsko razvil v Sloveniji.

 

10. Vi ste delali že v sila različnih okoljih. V čem se razlikujejo med seboj?

Na Poljskem mi je bilo všeč, da sem deloval v majhnem mestu, ki je dihalo s košarko. Dvorana je bila vedno polna. V takem okolju je vedno prijetno delati. Slaba izkušnja pa so bila potovanja na tekme, saj so trajala od 10 do 12 ur. V eno stran. In po tekmi nazaj. S povprečno hitrostjo 60 km/h. Povezave so slabe. Katastrofa. To me je v teh treh sezonah najbolj izčrpalo. V Rusiji brez čarterjev ne moreš funkcionirati. In spet so tu dolge poti, denimo v Španijo. Je bil pa pravi užitek delati v vrhunsko organiziranem klubu in z resničnimi profesionalci, Smodišem, Šiš­kauskasom, Langdonom, spoznal sem košarkarske messije. Med drugim imajo zaposlena dva profesionalna voznika – pokličeš ju in te vozita po mestu. To tudi potrebuješ, saj porabiš šest ur prostega časa, da lahko greš v kino. Negativno presenečenje je bilo, da CSKA nima svoje dvorane in trenira v majhni telovadnici. Rim pa je bil ena sama poezija. [smeh] Način življenja je bistveno bolj sproščen. Polno je glasbe, barv, pogovarjanja, pitja kave. Šport je v Italiji šov, prednjači sicer nogomet, vendar je tudi košarka lepo zapisana. V Rimu spoznaš, da ima tudi kaos svoj red.

11. In kaj loči odlične košarkarje od vrhunskih?

Na podlagi dosedanjih izkušenj bi ­lahko rekel, da je glavna skupna lastnost vseh vrhunskih košarkarjev skromnost. Ne razsipavajo z denarjem, čeprav bi lahko. Ne obdajajo se le z lepimi dekleti, ne žura­jo in podobno. Živijo družinsko življenje. Povprečni zasijejo in ugasnejo, vrhunski pa dolgo časa svetijo. Enostavno vedo, kaj je njihova prioriteta. Vrhunski profesionalci. Oddelajo svoje. Zato lahko takšni igralci dolgo časa igrajo na najvišji ravni in imajo dolgo kariero.

 

12. Lani ste bili pri CSKA nekaj mesecev pomočnik trenerja Duška Vujoševića,  s katerim sta potem konec lanskega leta moskovski klub zapustila. Je bila glavna težava jezikovna ovira, ker Vujošević ne govori angleško?

Ne, nikakor. Jasno, da je laže, če govoriš angleško, vendar to ni bil razlog. Glavni razlog je bil, da so Duleta pripeljali zato, da vzpostavi sistem dela z mladimi. Enako, kot je delal v Partizanu. Zato je to ponudbo tudi sprejel. Problem je bil, da je bila ta želja pri CSKA prisotna, vendar se niso zavedali posledic. Predvsem porazov. CSKA je klub, ki osvaja lovorike. Enostavno niso mogli sprejeti, da ne morejo biti obenem velesila in vzgajati mladih. Poleg tega smo imeli veliko nesrečo s poškodbami nosilcev igre, da ne ­govorim o slabem časovnem planiranju NBA-turneje; sam se nisem uspel naspati do prve evroligaške tekme. Vsi omenjeni razlogi so se nakopičili in zgodba se ni izšla. Škoda, ker ni bilo potrpežljivosti. Dule je s Partizanom jasno pokazal, da se da, le potrpežljivost je potrebna. Spomnite se Partizana, ki se tri, štiri leta ni mogel uvrstiti med 16. ­Takrat so vsi pljuvali čez Partizanov koncept, pozneje pa so ga ti isti ljudje hvalili.

13. Sloviti italijanski košarkarski trener Ettore Messina je postal pomočnik trenerja pri Lakersih. Ali je kot Divac pri košarkarjih in prebija led za evropske trenerje? Bi vi sprejeli izziv NBA?

Košarka čez lužo je povsem drug svet. Od samega šova okoli tekme pa do ko­šarkarskih pravil. Lahko bi rekel, da je to ­skoraj drug šport. Ko smo lani poleti s CSKA-jem imeli turnejo po ZDA, nismo točno vedeli, kdaj lahko vzamemo minuto odmora, v obrambi mora biti raketa prazna in podobno. Verjetno se Messina pripravlja na vlogo trenerja v NBA. Pomočnik trenerja v NBA je zelo pomemben status. Tam imajo vsi točno določene naloge. Če opraviš svojo nalogo, si car. Messinova dodana vrednost je predvsem ta, da bo lahko vnesel malce evropske obrambe in ne nazadnje tudi organizacije v napadu. Obenem pa bo tudi sam spoznal njihov način dela. Kar pa se mojega angažmaja v NBA tiče, lahko rečem le, da bi tudi tak izziv sprejel. Ni pa to moj cilj.

14. Kako bo lockout oziroma prenehanje dejavnosti v NBA vplival na trg v Evropi? Bi raje videli, da traja čim dlje ali da se čim prej konča?

Realno gledano bi cena ob nerešitvi težave z lockoutom povprečnim igralcem morala pasti. Vendar je vprašanje, kdaj. Olimpija si ne more privoščiti igralcev iz NBA. Vpraš­ljiv je tudi njihov angažma, saj se ne ve, ­koliko časa bo lockout trajal. Možno je, da se bodo igralci vračali v NBA po dveh, treh, štirih mesecih. To pomeni, da glavni igralci ekipo zapustijo sredi sezone. Jaz želim imeti igralce, ki bodo tu z glavo. Težko je napovedati, kako bo to vplivalo na sestavo moštev, saj je ta situacija nova. Vprašljiva je tudi prilagoditev Američanov na evropski model igranja košarke.

15. Kateri evropski trener pa vam je najbližji po košarkarski filozofiji?

Cenim ogromno trenerjev. David Blatt je vrhunski strokovnjak, posebno za delo z Američani. Tu sta tudi legendarni Željko Obradović in njegov pomočnik Dimitris Itudis, za katera je videti, da se bosta na vsaki tekmi stepla, a fantastično vodita ekipo. Potem so tukaj še Ettore Messina, Duško Ivanović, Duško Vujošević in Bosa Tanjević. Nikakor ne morem mimo Zmaga Sagadina, ki je bil moj mentor. Pod njegovim vodstvom se je trdo delalo. Njegovo znanje in strokovnost zelo cenijo v Evropi. Od vseh teh poskušam nekaj pobrati.

16. Kakšne možnosti sploh ima slovenski košarkarski trener za preboj v evropski vrh?

Največja težava je, da je v Sloveniji premalo klubov, ki bi trenerja lahko profesionalno plačevali. Brez profesionalnega pristopa in popolne predanosti pa je težko pričakovati pravi trenerjev razvoj. Iz osebne izkušnje lahko povem, da sem se pred leti znašel v situ­aciji, ko sem moral odplačevati stanovanjski kredit, pričakoval drugega otroka, se usedel v avtomobil in odpeljal v najodročnejši kraj na Poljskem in poskusil svojo srečo. Situacija ni bila rožnata. Kot najmlajši trener v evroligi sem moral sprejeti ekipo, ki je bila na sedmem mestu poljskega prvenstva. Včasih je treba tvegati. Kdaj se je treba tudi odreči ugodju domačega okolja in sprejeti izziv delati kot tujec ter si v tem poslu izboriti svoje mesto. Imeti je treba tudi veliko poznanstev. Brez poznanstev, lobijev je težko. Trenutno slovenski lobi ni močen, nimamo močnih agentov, pa tudi sami smo karakterno bolj zaprti in nismo najbolj naklonjeni povezovanju.

17. Kako bi opisali stanje slovenske košarke?

Rak rana slovenske košarke je, da se želi za čim manj denarja v najkrajšem času doseči največji rezultat oziroma uspeh. ­Tako se zanemari ogromno pomembnih dejavnikov, in tudi če pride do uspeha, je ta kratkotrajen. Za kakovostni preskok slovenske košarke se moramo, kot sem že dejal, bistveno bolj posvečati mladim. Za to pa najprej potrebujemo dobre profesionalne pedagoge, ki jih bodo klubi angažirali in ­tudi ustrezno plačali. Ni dobro, da prek študentskega servisa delajo nešolani trenerji samo zato, ker delajo skoraj zastonj. Vsakemu, ki se ukvarja s košarko v mladih letih, bi to morala biti lepa, pozitivna izkušnja. Marsikdo bo odpadel iz najrazličnejših vzrokov, vendar pa bodo to bodoči menedžerji, pravniki, zdravniki, ki bodo podpirali košarko in soustvarjali skupnost. Trenutno tega ni. Koliko imamo košarkarskih pedagogov z dolgoročnimi, profesionalnimi pogodbami? Bistveno premalo!

18. Konec avgusta bomo napeto spremljali evropsko košarkarsko prvenstvo. Kakšna je na prvenstvu vloga selektorja, v čem se razlikuje od trenerja?

Gre za drugačni vlogi, drugačen način dela. Tudi igralci v reprezentanci pogosto igrajo povsem drugače kot v klubih. Lahko so povsem prerojeni ali pa se ne znajdejo najbolje. Vloga psihologa je pri selektorju izrazitejša. V reprezentanci namreč bistveno bolj pridejo do izraza karakterji. Medtem ko se lahko v klubu karakterji dlje usklajujejo, v reprezentanci časa za to skoraj ni. Zato je v reprezentanci toliko pomembnejše tisto pravo vzdušje. Še posebno je to videti na turnirjih, kjer si tekme sledijo v zelo kratkih razmikih. Ravno ohranjanje ravnovesja je glavna naloga selektorja, saj mora ekipo sestaviti iz najboljših igralcev. Pogosto gre za popolnoma različne, tudi nekompatibilne karakterje, ki mogoče sploh ne morejo igrati skupaj. Kot kajmak in marmelada. Nekaterim je to všeč in jim odgovarja, drugim ne.

19. Slovenija bo leta 2013 gostila evropsko košarkarsko prvenstvo. Kaj bi morala iz tega iztržiti?

Kot košarkarskega trenerja me izredno veseli, da smo dobili organizacijo evropskega prvenstva. Poleg promocije Slovenije v svetu bi morali to izkoristiti za razvoj košarke. To je idealna priložnost, da porast mladih, ki se bodo začeli ukvarjati s košarko, izkoris­timo tako, kot sem že opisal. Lepo in pravilno bi bilo, da bi se del sredstev od EP-ja investiral v mlade in v samo profesionalizacijo dela, kot se to počne v nogometu. To je tudi prilož­nost, da našim mladim ponudimo nove vzornike med košarkarji. Moj idol je bil na primer Dražen Petrović.

20. Za konec se vrniva na začetek pogovora. Zaupajte nam, kdaj ste srečni?

Ko lahko v miru spijem čaj in sem v dob­ri družbi. Srečen sem, ko vidim, da moji igralci napredujejo tako košarkarsko kakor tudi osebnostno in da sem k temu pripomogel tudi sam. Čudovit je občutek, ko vidiš svojo ekipo, kako sodeluje na igrišču, igra ekipno, ko posamezniki podredijo svoje cilje ekipnim.

Blaž Bolcar, foto Urška Košir

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri