Gorazd Potočnik: Čokoladni kralj

  • 17.03.2019

Predstavljam vam danes najbolj znanega slovenskega slaščičarja. Spoznala sem ga pred sedmimi leti, ko se je še kot kuštrav mladenič pripravljal na skok v samostojne podjetniške vode, poln idej, od katerih so nekatere že zagledale luč sveta. A takrat je v njem šele začenjalo dobro vreti ...

Snemanje kuharske oddaje Pregreha brez greha (Foto: Helena Kermelj)

27 fotografij v galeriji

No, saj Gorazd je mladenič še danes in del njega je še vedno kuštrav in sanjav, a odkar sem z njim prvič čvekala o njem, njegovem delu in Amy Winehouse, ki je ravno tistega leta tistega meseca vzela slovo [julija 2011], se je zgodilo ogromno stvari. Pravzaprav nič preveč, ravno toliko, kot se je moralo, da se je danes najbolj znani slovenski slaščičar iz anonimnosti s svojo neizmerno kreativnostjo prebil v ospredje, kjer neomajno vztraja. Vendar kot reka ponikalnica – ko ima kaj povedati in pokazati, to podeli z javnostjo, sicer pa svojo zasebnost rad ohrani zase, ker ne mara medijskega pompa.

A če bi kdo pogledal v zvezde, ko je Gorazd začenjal svojo kuharsko pot, bi videl, da se bo njegova zvezda še kako močno zasvetila, čeprav v mladosti ni bil ravno prepričan, da si bo kruh služil z vrtenjem kuhalnice. »Oče je bil pravzaprav tisti, ki me je navdušil za kuharijo, ker je bil tudi sam malce zaljubljen vanjo, čeprav je skuhal le ob nedeljah. A takrat tako, kot se šika, pravo nedeljsko kosilo z govejo juho in vsem, kar sodi zraven. Sam je šel izbrat meso in vedno je skuhal vsaj tako okusno kot mama, če ne včasih celo bolje, pri njem je bilo vse tip top. Pa upam, da mama ne zameri.«

Tako se je Gorazd odločil za kuharsko šolo, se izobrazil za kuharja, a je nekje na prelomu tisočletja ugotovil, da ima klasične kuharije dovolj: »Sit se bil tega, da sem domov prihajal z vonjem po praženi čebuli. Ko delaš v kuhinji, se ti zdi, da se včasih sploh ne moreš znebiti njenih vonjav. To mi je začelo presedati in začel sem razmišljati o sladicah. Poleg tega je delo v kuhinji res zelo zelo stresno in fizično zelo naporno. Gre za velik psihofizični napor. Zahteva te celega, zato je po moje žensk v profesionalni kuhariji tako malo. Zato pa vse čestitke Ani [Roš], ki se že 20 let hudičevo bori, in sploh vsem kuharicam. Meni je všeč tudi Gordon Ramsay, ker je tak egocentrik, rad ga gledam. Uživam, ko nori po kuhinji, tip ima res karizmo in on kar dobro pokaže, kako so stvari videti, prava legenda!«

Gorazdu počasi ni preostalo drugega, kot da se sprijazni z dejstvom, da je čokoholik v vseh najbolj žlahtnih pomenih besede, in odločil se je, da bo zaživel svoje poslanstvo in dal sladicam, predvsem pa tako ljubi čokoladi pravo mesto v svojem življenju. In je profesionalno presedlal k slaščičarstvu. Za začetek si je našel službo v Rustiki, hišo čokolade, in se ponudil za slaščičarja, čeprav, kot zdaj pošteno prizna, do takrat zares ni spekel nobene torte. A tistega dne so bile zvezde očitno poravnane tako, kot je treba, saj je Gorazd na razgovoru za delo na lastnike naredil strašno dober vtis in je pri njih naslednjih devet let delal kot vodja proizvodnje. »Imel sem čisto nor tempo, in čeprav sem bil precej adrenalinski človek, je bilo zame vseeno stresno. Delo je bilo naporno. Začeli smo ob šestih in do pol osmih so morale biti slaščice za tisti dan pripravljene. Hudo! Zraven sem se še dodatno izobraževal in nič čudnega, da mi je včasih počil živec. [smeh] Kaj hočemo, ko se mi nabere, sem lahko tudi kolerik. A mislim, da je to zato, ker sem perfekcionist in želim, da bi vsi delali enako dobro, ljudem pa to ni vedno všeč.«

Kdor Gorazda vsaj malo pozna, ve, da ogromno daje in da je zato njegova kritika na mestu, čeprav to še ne pomeni, da ima kožo debelo kot slon. Tudi Gox, kot ga kličejo prijatelji, ima svoj brlog, svojo moško votlino, delavnico namesto garaže, kot sam pravi, kamor se zateče, da lahko v miru posluša glasbo, kajti poleg čokolade je kitara oziroma glasba ena njegovih večjih ljubezni. »Muzika je bila pred čokolado, ja, to zagotovo,« se spominja. »Na očetovih ramenih sem spremljal Andreja Šifrerja na Živ Žavu v Kranju, tako se je začela moja rokerska pot. Ko sem bil nekoliko starejši, sem nenehno nosil walkman, poslušal glasbo in dirjal s kolesom po Kranju, strašno sem užival.« Tudi igrati ga je zamikalo, posluh ima, rezultata, s katerim bi bil zadovoljen, pa ni bilo.

»Vse živo sem poskusil, kitaro, didžeridu, orglice ... Bil sem vztrajen, ampak verjetno imam premalo talenta, pa sem ostal pri brenkanju na strune, ko mi čas to dopušča. Zadnje čase niti ne,« pomežikne mladi očka. »Pa tudi ta moj brlog ni več tako temačen in mračen, kot je bil, ko sem bil mlajši, in smo ga notri veliko žurali s prijatelji. Zdaj nočem več zaprtega prostora, biti undercover, ampak imam razgled na hribe. Tako, kot sem se včasih sem zapiral, se zdaj svetu odpiram. Trenutno kupujem novo akustično kitaro, nič drastičnega, stara je šla v cvet ...« Tudi svoja dva otroka sem ter tja uvaja v svet glasbe, a priznava, da se vse bolj oddaljuje od klasik, kot je na primer Kuža pazi. »Ne gre to kar naprej, je treba poslušati tudi kaj bolj ostrega. Tako sin kot hči imata rada muziko, ampak ta mala je bolj notri, ima fantastičen občutek za ritem in včasih kar eksplodira,« se namuzne. Da sta ljubezen do glasbe in čokolade močno prepleteni, pove tudi podatek, da ima Gorazd svoje podjetje Sladkozvočje, ker se vedno trudi, da so njegove sladice »uglašene v zveneč akord«.

Od Rustike do Lolite po ovinkih do sebe

V času, ko je Gorazd delal v Rustiki, se je, kot je dejal, nenehno dodatno izobraževal, največ v Italiji in Franciji, kjer so sladice tudi najbolj doma, in medtem presedlal k novemu delodajalcu, h Kaval Groupu, ki je v centru Ljubljane odpiral slaščičarno Lolita. V njej je intenzivno delal tudi Gorazd, saj je ustvaril serijo slaščic samo za Lolito, sočasno pa je odprl tudi svojo Facebook stran Sweets and Sounds, da bi bolje povezoval sladice in glasbo, ampak je prej ko ne za to zmanjkovalo časa.

»Pri Dadi [Jerovšek, lastnici Kaval Groupa] sem dobil res veliko fantastičnih priložnosti za svoj razvoj, hkrati pa je bil tempo ubijalski. Nič nisem imel časa zase, res bore malo, in to me je začelo utesnjevati. Imel sem tudi vedno več svojih idej in čutil sem, da moram razpreti krila in poleteti novim izzivom naproti.«

In teh izzivov bilo malo. Gorazd je domala čez noč postal slovenska slaščičarska zvezda in z njim je veliko televizij imelo svoje načrte. Tako so ga slovenski plačniki elektrine energije, pardon, gledalci televizije lahko spoznali v oddaji TV Slovenije Pregreha brez greha, pa v avtorski oddaji Gorazdova slaščičarna na POP TV in v oddaji Skriti šef. Največji preboj v tujini je doživel s kuharskimi oddajami na bosanski televiziji Hayat TV z oddajo Slatki recept sa Goxom Potočnikom, s čimer je tudi v Bosni takoj pridobil zveste občudovalce. Največjo oboževalko med njimi, s katero sta v prvem trenutku vedela, da sta si usojena, je tudi oženil. »Pri nama z Rubino se je vse odbijalo s svetlobno hitrostjo, zatreskala sva se v sekundi. Midva, poroka, otroci, nič nisva komplicirala, šla sva s tokom in super nama je. Zaradi nje in družine sem v zadnjih dveh letih nekoliko izpregel, se malce umaknil, če hočem, da ima družina kaj od mene in da me otroci poznajo. [smeh]

Na koncu meseca se res lahko nabere manj denarja, a mi smo srečni in jaz sem srečen. Družina je zdaj prioriteta in moram stati vsem trem ob strani, ne pa samo letati naokoli in delati. Za to bo še čas in načrtov je veliko. Saj je včasih težko, ker sva z Rubino sama za vse, nimava babica servisa. Za vse svoje delo sem sam, torej ne samo za peko tort in pripravo mojih izdelkov po naročilu, ampak tudi vse sestavine kupujem sam, organiziram, telefoniram, pišem mejle, da sem včasih več na računalniku kot za štedilnikom. Pravzaprav sem zelo neprespan kreativec. Ampak ne morem si privoščiti, da bi pregorel, čeprav sem včasih kar malce nestrpen, ker imam toliko idej, ki bi jih rad še uresničil, samo počakati moram na pravi trenutek,« pomenca med smehom.

In ko sva že pri Bosni in pri ženi Rubini ter pri bosanskih slaščicah, ne morem mimo vprašanja, kateri od njiju naredi boljšo baklavo. Gorazd malce skloni glavo, kot bi mu bilo nerodno, in potem brez pomisleka ustreli: »Jaz! Ko smo delali oddaje za Hayat TV, so mi naročili, naj naredim baklavo. Najprej sem vse ženske, od čistilke do producentke, vprašal, katera baklava je najtežja, prav najbolj zajebana, in so rekle, da zarolana. To je prav en tak poseben način polnjenja in tako naprej. Pa sem se lotil prav te, če je že tako zaribana, kajne. Za nadev sem uporabil pistacije, zalival pa nisem samo z vodo, ampak sem ji dodal malo pomarančnega soka. Vse se je poklopilo, bila je vrhunska. Še Bosanci so me pohvalili, da je božanska, kar je zame največja pohvala, da sem njihovo sladico kot Slovenec naredil odlično. In to je ta razlika, kako jaz naredim baklavo in kako moja Rubina, če hočete ‒ nadgradim jo s pomarančo in pistacijo, ker tako razmišljam, ker me to potegne vase. Kdor se s tem ne ukvarja profesionalno, zagotovo to počne drugače, ker tudi ne razmišlja tako.«

Prihodnost je čokoladna

Čeprav je Gorazd vedno bolj skromen, kot se sploh spodobi, pa o njem govorijo njegovi izdelki in njegove storitve, o katerih bolj redko slišimo. »Sem reden gost v zakulisju kuharskih oddaj, številnim podjetjem svetujem, tečajev pa nimam več, ker sem dobil občutek, da gre za razprodajo znanja. Jaz ne neham govoriti, povem vse in še več, na tem področju sem se malce izčrpal.« Zato pa še vedno peče najboljše in tudi najbolj posebne torte v Sloveniji, ki so vrhunske kakovosti, ker so iz vrhunskih sestavin, večina pa jih je videti drugače, kot so klasične okrogle torte, lepše, že kar umetniško. Najlepše pa mu je pustiti proste roke, da lahko s svojo domišljijo naredi torto, ob kateri je mislil na slavljenca, kar se tudi čuti. Oziroma okusi.

Skratka, vse njegove slaščice so nekaj (p)osebnega že na prvi pogled. Pa še izjemno dobre so, za prste obliznit, pa naj gre za čokoladne lizike, sladke burgerje, ki so malce bolj dodelani makroni, čokoladne mini tortice, razne čokoladne skulpture, sladko rižoto, pomarančni kolač ... Potem je tu še čokoladno-lešnikov namaz Goxella, pa čokoladno mandljev namaz, ki hrusta v ustih kot pokalice, kakršne smo nekoč jedli kot otroci, Gorazdovi čokolatini ... V omejeni količini je zvaril tudi svoje čokoladno pivo, ki je bilo pri sladokuscih hit minulega poletja. Sicer pa vam Gorazd pripravi tudi sladki katering.

Vse kar kliče po tem, da bi odprl svojo slaščičarno, a ostaja na trdnih tleh in ima prioritete. »To je velika želja, seveda, ampak tudi strošek, za katerega sedaj ni ne časa ne prostora. Zdaj ima prednost družina, potem pa pridejo novi izzivi. Vsekakor si želim tudi linijo svojih izdelkov s svojim podpisom. Nekaj že je, nekaj pa še bo,« se spet hudomušno, a skromno nasmehne in v očeh se mu zaiskri, kar pomeni, da v njem brbota lava, ki bo enkrat spet izbruhnila. Takole med nami – vulkan nikoli zares ne počiva. Se spomnite Proustovih magdalenic? Nepozabnih in nepozabljenih. »Magdalenice, ki sem jih naredil za Žito, so tako 'čiste', osnovne, brez dodatkov, popolnoma klasične, francoske, okusne in lepe. Izbor sestavin je izboren; sem bil izbirčen, kajti tukaj je pomembno, kakšno je maslo, da so jajca sosedova in da je moka preverjena.

Pa se bo zagotovo našel kdo, ki bo hotel veganske, polnjene in ne vem, kaj še vse. Prava magdalenica je samo ena, in ko sestavine v slaščici spremenijo njen osnovni okus, to ni več to ‒ a to je zdaj moderno povsod. Pa ne gre vse presno in vegansko, veste, kandirana višnja je kandirana višnja, jaz je ne morem kandirati v eritrolu,« malce ponerga. Mimogrede, eritrol je tako imenovano skrito sladilo, ki je tako učinkovito, da ga zdravstvena industrija uporablja kot glavno sestavino v proizvodnji odvajal.

Kakorkoli, komaj čakam, da bodo magdalenice na policah v trgovini in nato pomočene v mojem čaju klicale pred oči lepe spomine. Če pa to ne bo dovolj, da si potolažim nostalgijo, si pa lahko privoščim Goxov namaz, ki hrusta, in ga pojem z žlico. Za zdravje in dobro počutje. Ha!

TEKST Katja Golob FOTO Primož Predalič, Helena Kermelj, arhiv Gorazda Potočnika

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri