Ne, zajčica (še) ni nagica

  • 08.12.2017

Razčistimo tole, fantje in dekleta, po dobrih devetih letih obstoja slovenskega Playboya – nagicam, ki jih lahko občudujete v reviji, pravimo playmates ali kar plejmejtke oziroma (lepo po slovensko) dekleta meseca. Ne, to niso zajčice!

(Foto: PB ZDA)

17 fotografij v galeriji

Zajčice so punce, ki vam v zajčjem kostumu postrežejo pijačico na kakšnem žuru ali predstavitvi, ki jih organizira Playboy. Ali uredništvu, kakor ste videli v prejšnji številki (če ste to zamudili, poglejte na www.playboy.si). Včasih se kakšna med njimi tudi sleče za revijo in takrat postane – zdaj že veste – plejmejtka. Bo šlo?

Govorili bomo namreč o Playboyevih klubih, ki jih, vsaj takšnih, kot so postali znani po vsem svetu, brez 'bunnies' ne bi bilo. Njih, zajčic, pa ne bi bilo, če ... Eh, začnimo tole od začetka. Obstaja svet pred decembrom 1953, ko je gospod oče naš Hugh Hefner ustanovil svojo revijo in jo poimenoval Playboy. Danes se nam zdi samoumevno, da je izbral to ime, saj, katero pa bi? No ja, lahko bi izbral Stag Party, kar v slovenščini zveni nekam okorno, in sicer Jelenja zabava ali Zabava za jelene, nekako tako. Resnici na ljubo je bil tik pred tem. Narisan je bil že tudi neke vrste prototipni logo z jelenom, ki uživa v fotelju s kozarcem konjaka ali podobne pijače, pa je Hefner prejel pismo odvetnika Stag magazine (že slišali zanjo?), ki ga je posvaril pred uporabo tega imena. In ker je že tudi sam dvomil, da bi bilo primerno, je še malo razmislil in nastal je Playboy. Recimo, da je bilo to prvi dan. Drugi dan je Hugh Hefner počival. Ovil se je v svileno spalno haljo in je razmišljal. In tretji dan ugotovil, da potrebuje še znak za svojo revijo. Kaj bomo? Jeleni so oddani, bulmastifi mu nikoli niso bili pretirano všeč ... Kaj pa, če bi zajca? Zajec je luštkan, mehek in puhast, lahko se ga nariše, precej laže kot kakšnega jelena z razvejenim rogovjem, predvsem pa je ta žival znana po prokreativnih sposobnostih. Iz enega razigranega zajčjega para namreč lahko dobiš neverjetno količino zajčkov in zajčic, ki … itn.

A čeprav je Hugh rad risal (in to še vedno rad počne), se je pri logotipu Playboya zanesel na strokovno pomoč oblikovalca Arthurja Paula, ki je sedel z njim pri pripravi prve številke Playboya. Tako sta torej postavljala revijo in razmišljala o nečem, kar bi tako lepo ponazorilo tisto, kar je Esquireju uspelo z njihovim Eskyjem, znakom The Esky Man ‒ starčkom z izbuljenimi očmi. In je nastal zajec, ki sta ga sprva uporabljala kot znak, znakec na koncu člankov, ne dolgo zatem pa je prerasel v prepoznavni znak Playboya. Kako zelo uspešen je bil, dokazuje pismo, ki je čez nekaj let prispelo na uredništvo revije v Chicagu. Poslano je bilo iz Kalifornije, in sicer brez imena naslovnika. Namesto njega je bil preprosto narisan zajec. Po neki raziskavi, ki so jo opravili v ZDA, naj bi bil Playboyev zajec eden najuspešnejših modernih simbolov. Znašel se je na četrtem mestu najbolj znanih v ZDA, na prvem je bila denimo ameriška zastava. Četrti dan je Hef spet malo posedel in razmišljal. Revija je bila tu, njen logotip tudi. Prijela se je in se spreminjala v legendo, čeprav je njena prva številka izšla brez časovnih oznak. Pač zato, da bi lahko ostala v prodaji čim dlje, če bi se pripetilo, da nadaljevanja ne bi bilo. A Marilynka, gola, golcata v njej, je prodala več kot 50 tisoč izvodov, kar je bilo dovolj za nadaljevanje zgodbe. In je torej razmišljal pred zakurjenim kaminom, v svileni halji in s konjakom ter cigaro v roki, na gramofonu mu je igral džez, ki ga Hef, kot veste, obožuje ... In je utonil v sen. Peti dan ga je spreletelo. Zakaj bi bil samo jaz deležen tega? Zakaj ne bi svoje sreče delil s somišljeniki. Tako je 29. februarja 1960 v Chicagu nastal prvi Playboyev klub.

Na Walton Streetu se je takoj zdelo, da se dogaja nekaj monumentalnega. Ali kot je znal povedati znani humorist Art Buchwald: »Tega se ne zaveda prav veliko ljudi, a Chicago je postal ameriška prestolnica seksa.« V klubu je začelo rojiti – v prvem mesecu po odprtju ga je obiskalo 17 tisoč gostov. V zadnjih treh mesecih leta 1961 pa se je v njem gnetlo skupno več kot 132 tisoč gostov. Vstop so imeli člani, opremljeni s posebnimi ključi, v njem pa jih je pričakalo hipermoderno okolje z dobro glasbo in nasploh zabavo, ki so jo prispevali popularni pevci moderatorji in drugi iz šovbiznisa. Pa dobra družba, dobra pijača, zajčji koktajli za dolar in pol (kar je bilo takrat ohoho za en drink), ki ste jih lahko odnesli v zajčjo sobo ali jih spili ob zajčjem bazenu z odskočno desko, potem ko ste oddali svoj plašč v zajčjo garderobo, pred odhodom pa nakupili še kakšno darilce v zajčji trgovini. Zveni otročje? Hja ... A vam citiramo Playboyev testament, ki na vprašanje o tem, kdo je pravi plejboj, med drugim odgovarja: »Življenja ne sme razumeti kot prehoda skozi solzno dolino, pač pa kot veselje in zabavo. Svoje delo mora opravljati z veseljem, pri tem pa nanj ne sme gledati kot na končni in edini cilj bitja in žitja. Mora biti buden, zavedajoč se moški, človek z okusom, dojemljiv za užitke, moški, ki lahko – ne da bi se ga pri tem prijela oznaka pohotnega ali diletantskega – izživi življenje do konca.« Eto, nikjer ne piše, da tak človek ne bi smel biti tudi malo otročji.

Hefnerju je tako uspelo podobo klasične moške seksualnosti popolnoma preoblikovati. Nič več ni bila odvisna od mišic, bogastva, moči in celo velikosti – prve tri je težko dobiti, zadnjo pač nemogoče – temveč je postala odvisna od sloga, ki je na voljo vsakemu moškemu, ki ima količkaj smisla, da ga razvije. Hef je lastnoročno odstranil vulgarnost iz seksa ter v tradicionalno zategnjeni ameriški koitus vpeljal zapeljevanje in skušnjavo. Playboyev klub je to spremembo tudi odražal in v kratkem času postal najbolj oblegana nočna točka na svetu, admiralska ladja nečesa, kar se je postopoma preoblikovalo v pravo gibanje s postojankami po vseh ZDA in tudi tako oddaljenih lokacijah, kot so Manila, Jamajka, London in Japonska. Na primer v Miamiju, kjer je na otvoritveno noč okoli dva tisoč gostov popolnoma zabasalo ulice. V New Yorku, kjer so se bili denimo Joan Collins, Tony Bennet in Ed Sullivan primorani boriti s temperaturami pod ničlo, preden so prišli noter, spet drugje, na primer v Cincinnatiju pa so otvoritve naletele na študentske demonstracije s sporočilom: »Playboy proti krščanstvu. Naj se odpovemo moralnim vrednotam v imenu biznisa?« Toda sporočilo ni padlo na plodna tla. Playboyevi klubi so pomenili stanje duha, svojim članom niso le preprosto ponujali možnost pobega iz vsakdana. V njih je bilo mogoče srkati koktajle, opisane v reviji, poslušati džez, ki mu je Playboy naklonjen od samega začetka, in videti dekleta, ki so rajcala z naslovnic. V več kot dveh desetletjih delovanja so Playboyevi klubi prodali približno dva milijona in pol članskih ključev ter postali ena najuspešnejših verig nočnih klubov v zgodovini. V njih so med drugim nastopali Ray Charles, Bill Cosby, Dizzy Gillespie, Steve Martin, Bette Midler, Muddy Waters ... In v teh klubih so stregle zajčice.

Zajčice torej, in ne plejmejtke, kar pomeni (zdaj to že vemo), da so med mizami postopale oblečene. V vseh teh letih se jih je zvrstilo 25 tisoč, prve med njimi odete v predelane enodelne kopalke. Pozneje je postal kostum prva registrirana uniforma pri ameriškem patentnem uradu (patentna številka: 762.844). Bog bi vedel, kaj je bilo takega na njih, navsezadnje so si moški dekleta v kopalkah pred tem že lahko ogledali na kakšni plaži (res pa ne med mizami), ampak zažgale so bolj kot vse drugo. Ljudje so stali v vrstah, da so se prebili v klube, tudi pozimi (ko v Chicagu ni prav toplo.) Tako zelo, da je njihov stvaritelj, Mr. Rabbit, dve leti po odprtju prvega kluba in njihovi predstavitvi zadovoljno ugotavljal: »Playboyeva dekleta z bombažnimi repki so postala najbolj znana dekleta šovbiznisa po slovitih Ziegfildovih dekletih iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. (Ne sprašujte nas, prosim, kdo so bila ta dekleta.) O 'bunnyjih' so pisali, jih parodirali, slavili, idealizirali, analizirali, prekleli, se norčevali iz njih in jih poskušali posnemati po vsem svetu.« A medtem ko so bila Ziegfridova dekleta bila nebeška – oddaljene, nedosegljive boginje, ki so poosebljala idealno seksualnost ameriških žensk –, so bile zajčice iz mesa in krvi, še vedno popolne, a na drugem koncu seksualnega spektruma. Ne glede na Hefnerjeve prvotne namene pa mu ne gre pripisati le neke vnovične postavitve starlet iz preteklosti v Ameriko v šestdesetih. Z žensko seksualnostjo je namreč storil isto kot z moško: ponovno je definiral pojem ženskosti, s tem da jo je ustvaril po podobi, ki bi bila všeč vsakemu Playboyevemu moškemu.

Dekleta, ki so hotela služiti denar kot zajčice, so morala ustrezati nekaterim merilom. Najprej tistim, ki so jih narekovali kostumi, izdelani v vsega dveh merah (in sicer v 34 D in 36 D, če komu to kaj pomeni). Morala so biti privlačna, z osebnostjo (navajam iz promocijskega materiala) in morala so biti dovolj stara, da so lahko stregla alkoholne pijače. Morala so na poseben tečaj, na katerem so jih naučili osnov ličenja in zajčjega obnašanja pri opravljanju dela. Mnogi mislijo, da so bile zajklje tam tudi za kaj drugega kot za streženje pijače, a jim je notranji kodeks prepovedoval kakršnokoli dodatno druženje z gosti, razen seveda z gospodom Hefnerjem, njegovim bratom in nekaterimi njegovimi najboljšimi prijatelji, soustanovitelji kluba. Originalni kostum, se pravi predelane enodelne kopalke, so doživele nekaj izboljšav. Tako so leta 1962 garderobi zajčic pod Hefnerjevim pazljivim očesom dodali ovratnik z metuljčkom, manšete, zmanjšali so ušesa in zožili pas. Tri leta po tistem, ob odprtju kluba na Jamajki, so zajčice dobile še bikini in leta 1969 rep iz bombaža, ki je nadomestil prejšnjega, najlonskega. Kostumi so bili različnih barv, sprva pa vsi enobarvni. Tako so temnopolte nosile rožnate ali katere druge svetlejše barve, rdečelase smaragdno zelene, tiste z modrimi očmi pa azurne. A tudi to se je spreminjalo in proti koncu norih šestdesetih so pod navodili italijanskega modnega kreatorja Emilia Puccija kostumi postali zelo pisani, poslikani so bili s psihedeličnimi vzorci, pa tudi kakšen posnetek leopardjega krzna ni manjkal.

Marsikomu so šle zajčice v nos. Oziroma marsikateri. Feministkam in njihovim organizacijam. Znana novinarka, feministka in aktivistka Gloria Steinem se je na skrivaj celo zaposlila kot zajčica, da je lahko pisala o tem. In, ja, lahko se strinjate z njo, da je streči pohotnim moškim v samih kopalkah ponižujoče. Lahko pa sprejmete argumente nekdanje zajčice Candy Humphries D'Amato, ki je po končani zajčji kariero nadaljevala kot uspešna trgovka z nepremičninami in je za Los Angeles Times povedala takole: »Mislim, da si vsaka ženska potihoma želi vsaj enkrat obleči ta kostum, toda večina ni dovolj osvobojena, da bi si to upala priznati. Ja, osvobojena. Niso zajčice tiste, ki bi jih izkoriščali, ne s plačami, kakršne smo dobivale. Pred tem sem delala za bančnim okencem in vam lahko povem, kaj je izkoriščanje. Izkoriščanje je delati za 250 dolarjev na mesec, kolikor je znašala takratna plača na tem delovnem mestu.« V zgodnjih šestdesetih je zajčica ta denar zaslužila v enem samem tednu in prav denar je bil tisti, ki je pritegnil največ kandidatk, pa tudi prilagodljiv delovni urnik, ki se ga je dalo uskladiti s študijem. Mnogim je tudi preprosto godilo, da so bile tam, postavljene na piedestal, glavna atrakcija. Ni se jim bilo treba truditi impresionirati gostov, oni so se trudili, da bi očarali njih. In niso vsi ostali samo pri kritičnih besedah. Leta 1963 je Hefner zaprosil člane združenja, ki je podeljevalo dovoljenja za točenje alkoholnih pijač v Bostonu, za licenco za svoj klub, ki ga je nameraval odpreti v tem mestu. Potem ko so si ogledali kostum bodočih natakaric tega kluba, so njegovo prošnjo gladko zavrnili, v zgodovino pa so šle besede nekega člana te komisije, ki je zgroženo izustil: »To pa gotovo ni klub, v katerega bi človek odpeljal svoje otroke.« (Hm?) Številne zajčice so tudi po končani strežbi v klubih nadaljevale kariero pri Playboyu. Ena prvih zajčic v klubu v Chicagu je pozneje pri reviji delala kot fotourednica, neka druga v njenem oglaševalskem oddelku. Druge zajčice so uporabile službo v Playboyevih klubih kot odskočno desko za različne kariere: Susan Sullivan in Lauren Hutton sta postali uspešni igralki, nekaj jih je našlo zaposlitev v modni industriji, na primer Towanna, modna kreatorka pri Oprah. Vse od njihove pojave pa skozi vsa sedemdeseta so bila dekleta na udaru, ne samo od desničarjev, temveč tudi od omenjenih feministk, ki so jih videle kot žrtve. Ampak feminizem ni uničil zajčic. Ravno nasprotno, zajčice nemara ironično predstavljajo neko zgodnjo manifestacijo feminizma. Tudi Steinemova je svoje prvotne izjave omilila in naposled priznala: »Vse ženske so zajčice, a ni treba, da je tako.« Zajčice so pokazale ženskam pot k seksualni svobodi, in čeprav ni bilo treba, da je tako, so bile mnoge ženske, še posebno mlajše, srečne, da se je to zgodilo.

Klubi so cveteli skozi šestdeseta in globoko v sedemdeseta, vse skozi dolgo tranzicijo Eisenhowerjih do vratu zapetih ZDA pa do Kennedyjevih odpetih. Hej, pri tej preobrazbi domovine so celo prispevali svoj delež. Do takrat, ko so v sedemdesetih klubi praznovali deseto obletnico obstoja, so njih podelili 22,5 milijona članskih ključev in z repki okrasili štiri tisoč zajčic. Število klubov je na domačih tleh zraslo na 24, tem pa prištejte še deset mednarodnih. Med njimi so bili Playboyevi hoteli v Chicagu in Miamiju, imperij pa je vseboval še Hefnerjevo zasebno letalo, črni DC-9 oziroma leteči klub ter osem Playboyevih letovišč. Prvim na Jamajki sta sledili masivni koči v Wisconsinu in New Jerseyju. A vsake luštne reči je enkrat konec. Svet se je konec sedemdesetih in osemdesetih spremenil, na oblast so prišli tipi, kot je bil Ronald Reagan, in ženske, kot je Margaret Thatcher. Začel se je dobro voden lov na čarovnice, med katerimi se je znašel tudi Playboy kot institucija, s tem pa seveda tudi njegovi klubi. Odvzemali so jim dovoljenja za igralniške dejavnosti in drug za drugim so počasi usahnili. Res pa je tudi, da je na koncu ravno ta integracija, ta uspeh pri osvobajanju seksualnosti, uničil klube. Zasnovani so bili namreč tako, da so bili odcepljeni od konformistične Amerike. Kot kul postojanke za posebne ljudi. Ko je Amerika enkrat sprejela liberalnejše stališče do spolnosti (k temu je zagotovo prispeval tudi razmah pornografske industrije) in je ta posebna lastnost klubov izpuhtela, so klubi doživeli še zadnji udarec.

Zadnji izvirni Playboyev klub je zaprl svoja vrata leta 1988 v Lansingu v zvezni državi Michigan. Hefner je takrat vodenje ustanove prepustil svoji hčeri Christie, ki je bila glavna do 30. januarja 2009, nato pa je na vrhu spet zavladal moški. Hef, ki je še vedno siva eminenca podjetja in skrbno bdi nad vsem, se je medtem ukvarjal s svojim 'blond' obdobjem, v katerem je na svojem domovanju za dlje časa nudil zavetišče manjšemu tropu svetlolask, ki mu je lajšal breme staranja. No, saj mu še vedno. In to tako uspešno, da ko so na vrata potrkali ljudje iz lepega turističnega mesta Las Vegas, ni imel srca reči ne. Preporod Playboyevih klubov spremlja veličastnost. Medtem ko so bili originalni klubi majhni in elegantni, klub v Vegasu predstavlja visoko razvit okus na steroidih. Po skoraj dvajsetih letih se je tako spet rodil Playboyev klub z novimi zajčicami v novih kostumih. So malenkost spremenjeni, zasnoval jih je Italijan (kdo drug) Roberto Cavalli, a brez skrbi, še vedno imajo ušesa in repek.

TEKST Tadej Golob
FOTO Stan Malinowski, Don Bronstein, Pompeo Posar, Alexas Urba, Arnold Zann, Sam Bauman, Nicholas Desciose, Frank Eck, Bill Frantz, Carl Iri, Bill Sumner, Jerry Yulsman, Donald Zolan, Hedrich-Blessing, Dwight Hooker, J. O\'Rourke, ar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri