Mož za zajčjo glavo

  • 02.07.2018

Neustrašni revolucionar Art Paul je na straneh Playboya obudil v življenje Hefovo vizijo sofisticiranega urbanega življenjskega sloga.

(Foto: Arhiv playboy)

Pred skoraj 40 leti se je takratni vodja Playboyevega uredništva Arthur Kretchmer peljal z letališča v taksiju, ki si ga je delil z neznanko. Klepet z njo, mednarodno svetovalko, je bil kar zanimiv. Ko je Kretchmer omenil, da dela za Playboy, podjetje, katerega simbol, se je pohvalil, je drugi najslavnejši na svetu ‒ zaostaja samo za Coca-Colo ‒ se je nasmehnila in rekla, da se ne strinja. Precej časa je preživela v Aziji in pravkar se je vrnila iz Afrike. Vaš logo, je povedala Kretchmerju, je nedvomno najbolj prepoznavna znamka na svetu. Ko Kretchmer pove to zgodbo, se zahahlja. Ženska je morda mislila, da je pohvalila njega ali Playboy ali pa morda Hugha Hefnerja.

V resnici pa je pohvalila Arta Paula. Paul je bil prvi, ki ga je Hefner zaposlil ‒ kot ustanovitvenega umetniškega direktorja nastajajočega Playboya, in kmalu je dokazal svojo vrednost, ko je v manj kot eni uri skiciral zdaj domala vseprisotno zajčjo glavo. Ta simbol, ki je vsekakor njegova najslavnejša stvaritev, je le eden od njegovih številnih prispevkov k Playboyu. Kot se je Hef izrazil v svojem risanem dnevniku, Paulova temeljna misija je bila, da »reviji nadene resnično eleganten videz«. Paul, ki je bil odgovoren za oblikovanje splošne vizualne estetike revije, je imel višje cilje. »Namenil sem se spremeniti ilustracijo kot tako, tako da sem spodbujal umetnike in ilustratorje, naj bodo bolj osebni, ekspresivni in inovativni,« mi Paul pove med dolgim dopisovanjem po elektronski pošti, preden se srečava osebno. S svojim oblikovanjem je, kot pravi, še dodatno okrepil napredni značaj in glas revije. »Vodila sta me Playboyev revolucionarni duh in ideja, da umetnost ne bi smela biti visoka ali nizka ‒ karkoli je mogoče vrhunsko oblikovati.« Iz vsake številke je želel narediti grafično umetnino. Brati Playboy, pravi Kretchmer, je pomenilo »pustolovščino, izkušnjo, ki je prav toliko vizualna kot bralna.« In res je Playboy v oblikovalski skupnosti kmalu postal meka, v kateri so razkazovali talent najbolj vroči svetovni umetniki in ilustratorji. Andy Warhol, Salvador Dali, James Rosenquist in Ed Paschke so le nekateri izmed znanih umetnikov, katerih delo je bilo po Paulovi zaslugi predstavljeno na Playboyevih straneh.

• • •

V otvoritveni številki revije je Hefner pisal o Playboyevem moškem, ki ima v življenju rad vse, kar je fino: »mešanje koktajlov in kakšno predjed, malo glasbe za razpoloženje na gramofonu, žensko družbo za umirjen pogovor o Picassu, Nietzscheju, džezu, seksu.« Paul je bil tisti, ki je to idejo pretvoril v vizualno obliko. »Ideja, da je Playboy sofisticiran izdelek, je prišla od Arta Paula,« pravi Robert Newman, nekdanji vodja oblikovanja tudi pri revijah New York in Details. »On je tisti, ki je dal Playboyu prestiž, sofisticiran in čuten odtenek.« Dokaz je bil na Playboyevih straneh, kjer je bilo pogosto mogoče najti prefinjeno umetnost, ki je bila videti, kot da prihaja naravnost iz galerije. Paul pa se za spremljavo k člankom ni omejil na tradicionalne možnosti slikanja in ilustracije, naročal je tudi dela na zelo različnih medijih, od večmedijskih stvaritev do skulptur iz mavca in smole do kamna in akrilnih kolažev. Paulov pristop k umetnosti ‒ to, da je umetnike osvobodil strogega uredniškega nadzora ‒ je bil za tiste čase radikalen. »V petdesetih letih so ilustracije navadno diktirali uredniki, umetniški vodje pa so sledili ukazom,« pravi Paul. »Nekdo je pač izbral sceno iz zgodbe in jo dobesedno predstavil, s podnapisom, če slučajno ni bila dovolj dobesedna ‒ kar je umetniško dela izjemno omejevalo. Jaz pa sem,« pravi, »od ilustratorja želel, da interpretira občutek, ki ga zgodba zbuja ‒ to, kar ji daje moč.« Paul je od ilustratorjev pričakoval, da bodo ustvarili metaforična dela in celo takšna, ki zbujajo nelagodje ‒ karkoli se je pač najbolje podalo k članku. »Pustil jim je, da so si dali duška,« v smehu pove neki umetniški vodja. Poglejte na primer sliko Jerryja Podwilla, ki spremlja članek Getting off (Zrajcanost) v decembrski številki leta 1974: otrok v plenicah na tleh zraven polomljene ropotulje in z roko, potisnjeno globoko v plenico, kot da masturbira. Takšna svoboda je bila za umetnike privlačna. »Nihče, ki sem ga poklical, naj pride delat k nam, ni rekel ne, ne zanima me,« pravi Tom Staebler, ki je leta 1968 ustanovil Playboyev umetniški oddelek in postal najprej Paulov učenec, potem pa naslednik. Ni važno, kdo je bil ali kako znano ime je imel ‒ vsi so želeli delati za Playboy. Če Paulu poveste, da je bilo njegovo delo zelo vplivno, bo skromni Paul samo skomignil z rameni. Pa saj mu ni treba hvaliti samega sebe, to delajo drugi. »Bil je briljanten vizionar in pravi mojster postavitve revije,« pravi Newman. »Pri Playboyu so ilustracijo uporabljali popolnoma drugače,« pravi Bart Crosby, oblikovalec iz Chicaga in Paulov nekdanji kolega. »Uporabljali so jo metaforično, reprezentativno. Uporabljali so dramatične ilustracije, ki so bile včasih šokantne. Art je skrbel za to. To je spodbujal in to je spremenilo svet ilustracije. Celo konservativne revije so začele biti drznejše v tem, kar so počele.«

• • •

Nekega toplega jesenskega jutra me Paul pozdravi v svojem stanovanju v visokem nebotičniku, ki si ga več kot štiri desetletja deli z umetnico Suzanne Seed, s katero sta poročena 40 let. Nosi razmršeno belo brado in karirasto srajco s črnimi hlačami; ko vstane z vozička, se nasmehne, pograbi leseno palico in me potreplja po hrbtu. Januarja bo dopolnil 93 let; v preteklem desetletju je doživel več infarktov in zaradi makularne degeneracije je skoraj oslepel. Kljub temu se po stanovanju se vedno giblje z živahno radovednostjo. Prostor s panoramskim pogledom na mesto ter tu in tam tudi na kakšnega zablodelega sokola jemlje dih, zlasti zato, ker je lep poklon ustvarjalnemu in sodelovalnemu načinu življenja. Skoraj vsak centimeter stanovanja je prekrit z umetninami, fotografijami in okraski, od katerih so jih veliko ustvarili Paul, Suzanne ter njuni prijatelji in vrstniki. Suzanne je to popoldne moja vodička, Paul pa nama sledi in odobravajoče prikimava, ko mi pokaže eno svojih najljubših in najbolj cenjenih del: igrivo zbirko risb, za katere se zdi, da se med seboj dopolnjujejo (sam jih imenuje Pogovori); raznobarvni kolaž koncentričnih krogov, ki kričijo z mladostniško igrivostjo; skice obrazov in glav, ki obkrožajo vhod in vodijo v bližnji studio. Kljub težavam z vidom Paul pogosto skicira. Igra tudi klaviature: ko dobi idejo, naroči enemu izmed svojih skladateljev, da jo pretvori v dovršeno skladbo. Danes zame zaigra eno svojih novejših stvaritev, glasno doni iz zvočnikov, ki jih ima v stanovanju. Pesem, valček, zaveje po prostoru. Paul zapre oči in dovoli, da ga vsega prevzame.

• • •

Art Paul se je rodil v Chicagu 18. januarja 1925 judovskim staršem, ki so emigrirali iz Ukrajine z dvema starejšima otrokoma. Ko je bil Paul star le eno leto, mu je umrl oče. »Veliko let smo se borili, tudi med veliko depresijo, a je bila moja mati odločena, da bo družino obdržala skupaj,« pravi. Svojemu bratu Normanu, ki si je želel postati kipar, a je raje delal, da je preživljal družino, pripisuje zasluge za to, da ga je začelo zanimati življenje umetnika. K njegovemu razvoju je pripomogla tudi mati, ki je podpirala sinove umetniške ambicije; spominja se, kako mu je dovolila slikati sredi hiše, ker je »bila tam najboljša svetloba«. Paul je ob koncih tedna spremljal brata na izletih na umetniški inštitut, kar je v Paulu sprožilo dosmrtno navdušenje nad ustvarjalnostjo v nešteto oblikah. Začel je občudovati Michelangelovo delo, a je zelo cenil tudi ilustracije, ki jih je videl v priljubljenih knjigah iz zbirke Moderna knjižnica in v revijah iz tridesetih let, na primer delo Normana Rockwella v reviji The Saturday Evening Post. Visoka umetnost, nizka umetnost ‒ zanj je bilo vse to preprosto umetnost. Paul je začel gledati na svet z očmi umetnika. Še posebej so ga navduševali obrazi. Rad jih je slikal po spominu, kot pravi, »toda ko sem pogledal vsak obraz, ko so ljudje hiteli mimo mene na ulici, kjer sem prodajal časopise, ali obraze, ki so prihajali z vlaka, ko sem šel pričakat brata, ko je prihajal z dela, sem videl obraze, ki so bili prav tako neverjetni kot tisti, ki sem jih prisanjal.« Dobil je šolnino za umetniški inštitut v Čikagu, a je študij prekinil zaradi služenja vojske med drugo svetovno vojno. Ko se je leta 1945 vrnil v Čikago, se je vpisal na inštitut za oblikovanje, pogosto imenovan tudi 'novi bauhaus', ker so se zgledovali po načelih slavne nemške umetnostne šole. »Oblikovanje se mi je zdelo bolj povezano s svetom kot slikanje,« pravi Paul. Ko je diplomiral, je v centru mesta odprl svoj studio za oblikovanje in ilustracijo, kjer je ustvarjal oglase in druga dela za ugledne stranke, kot sta trgovina Marshall Field's in založba Scott Foresman. Ko ga je skupni prijatelj povezal s Hefom, je Paul po zaslugi svojega oblikovalskega podjetja že užival udobno življenje.

Srečala sta se spomladi leta 1953, ko je Hef pustil službo tekstopisca pri reviji Esquire. Hef je prišel na prvi sestanek »neurejen, kosmat, utrujen, skoraj kot kakšen divji mož, z velikanskim svežnjem pomečkanih papirjev pod pazduho,« pravi Paul. Hef je Paulu odkril svojo idejo za novo moško revijo ‒ njen naslov je bil Stag Party (Fantovščina). Zelo se je potrudil, da bi prepričal Paula, naj se mu pridruži. »Omahoval sem, ker sem imel odlične stranke, ki jih nikakor nisem želel zapustiti,« pravi Paul, a se je na koncu odločil, da sprejme službo umetniškega vodje pri reviji, ki so jo kmalu preimenovali v Playboy. Paul pravi, da ga je prepričala Hefova obljuba, »da mi bo dal popolno svobodo, da bom lahko od umetnikov in ilustratorjev naročal eksperimentalna in osebna dela, s kakršnimi sem se trudil prepričati svoje stranke«.

Prvi dnevi Playboya so bili naporni. Večinoma je bilo tako, da sta Hef in Paul sama sestavljala revijo, in delala tako tesno skupaj, da sta se kregala tudi o tem, kdo je na vrsti, da izprazni koš za smeti. »Prve številke so bile kot skicirka, v kateri sva s Hefom preizkušala teren,« pravi Paul. »Jasno pa nama je bilo, s tem sva se oba strinjala, da želiva narediti nekaj novega in eksperimentalnega.« Njun odnos je bil ena sama simbiotična rast: Hef je pokazal Paulu, kako urednik zgradi številko s privlačno vsebino, Paul pa je pokazal, kako lahko solidno oblikovanje to vsebino dopolni. »Drug drugega sva zelo spoštovala in dobro sodelovala,« pravi Paul, »to je bil izjemen delovni odnos.« Prva številka, ki sta jo postavila ‒ prelomni decembrski Playboy iz leta 1953 ‒ je za Paula še vedno zelo pomembna. Potem ko je obiskal nekaj kioskov, da bi videl, kakšna mora biti naslovnica, da izstopa, se je zavedel, da bi belo ozadje lepo padlo v oči ‒ drugi oblikovalci so se izogibali sijoče belim ali črnim naslovnicam, ker distributerjem niso bile najbolj všeč. »Hef je kupil črno-belo časopisno sliko Marilyn Monroe, ki na neki paradi sedi na avtu in maha,« se spominja. »Odstranil sem vse razen nje in ob strani dodal nekaj pravokotnikov, da so spominjali na konfete, vanje pa vstavil le nekaj promocijskih napisov.« Vse to je postavil vrh morja beline in poudaril z nekaj rdečega besedila. »Med poplavo barv in nereda reklamnih napisov na drugih naslovnicah je bila videti osvežilno ‒ tako kot Marilynin nasmeh.« Veliko Paulovih zgodnjih naslovnic je drznih in nenavadnih, včasih neverjetno minimalističnih. Junijska naslovnica iz leta 1957 je na primer popolnoma bela, z izjemo dveh manšetnih gumbov z zajčjo glavo; notri ta dizajn odslikava izmišljena zgodba s skoraj popolno belino na dveh straneh, razen osamljene muhe v zgornjem levem kotu. Paul je najel tehničnega umetnika, da je žuželko narisal nadrealistično. »Vsi oblikovalci jo obožujejo,« pove o tej postavitvi. »Všeč jim je, da sem si drznil zasnovati skoraj popolnoma bel prostor, kot da je muha dejansko pravkar pristala na strani revije.« Playboy je bil poln inovativnih dizajnov, Paul pa je v svoje postavitve pogosto vključeval izrezane motive in prepognjene strani ‒ to imenuje participativna grafika. Playboyev umetniški oddelek je bil izjemen kraj za delo. Umetniški vodje so imeli na voljo scenske oblikovalce in izdelovalce modelov, zato niso poznali ustvarjalnih meja. »Če si je bilo mogoče nekaj zamisliti, je bilo to mogoče tudi realizirati,« pravi Staebler. Umetniška skupnost je to opazila: v prvih 15 letih delovanja je Playboy prejel več kot 150 nagrad, priznanja pa so mu izrekala tudi prestižna društva, kot sta Klub umetniških vodij New Yorka in Združenje ilustratorjev. Paul je za svoje delo dobil več sto nagrad, njegova razstava Beyond Illustration (Onkraj ilustracije), v okviru katere je v muzejih in galerijah od Evrope do Azije predstavljal najslavnejše umetnine iz revije, pa je obkrožila svet. Pomagal je oblikovati celo uredniško vsebino: pripisujejo mu zasnovo letnega prispevka Year in Sex (Leto v seksu), ki je bil prvič objavljen leta 1977 ‒ čeprav, kot v smehu pove Kretchmer, je na sestanku, na katerem je Paul predstavil idejo, Hef v šali rekel: »Odlično delo opravljaš. Res sem vesel, da sem ti ga predlagal.« Malo umetniških vodij je postalo tako nerazdružljivo povezanih z revijo, za katero so delali, kot je postal Paul, pravi Mark Maltais, umetniški vodja revije Rolling Stone.

Toda po skoraj treh desetletjih na čelu Playboyevega umetniškega oddelka je Paul začutil, da je pri Playboyu ustvaril vse, kar je lahko. Konec leta 1982 je revijo zapustil. Paul je v desetletjih, ki so sledila, delal iz domačega studia (od časa do časa je prispeval ilustracije za Playboy) in prirejal razstave od Japonske do domačega Čikaga. Leta 1986 je bil sprejet v dvorano slavnih Kluba umetniških vodij, prejel pa je tudi nagrade za življenjsko delo Društva oblikovalcev v založništvu, Ameriškega inštituta za grafične umetnosti in Inštituta za oblikovanje, ki deluje v okviru Inštituta za tehnologijo v Illinoisu. Še naprej je živel življenje umetnika in bil aktiven je bil vse do svojih devetdesetih let. Leta 2016 je Paul v sodelovanju z Muzejem za oblikovanje v Čikagu ustvaril ročno napisan izdelek za Threadless, spletno skupnost umetnikov. »Jutri je čudovit izum ‒ je najboljša definicija upanja,« pravi napis. Leta 2015 so mu ustvarjalci priljubljene igre cards against humanity (karte proti človeštvu) naročili, naj prispeva izdelek za njihovo posebno izdajo dizajnerskega kompleta, ki je vseboval ilustrirane interpretacije neslavnega monologa Georgea Carlina iz leta 1972, »Sedem besed, ki jih ne smeš nikoli izreči na televiziji.« Paul se je odločil, da bo ilustriral besedo fuck.

• • •

Doma v stanovanju Paul sedi na kavču in lista po zbirki svojih del. Ne govori, a je osredotočen in z očmi sledi stranem, ki drsijo mimo. Ustavi se in pokaže na februarsko naslovnico iz leta 1967, na kateri čudovita rjavolaska leži pod zmečkano belo rjuho, njeno telo pa je v obliki zajčje glave, medtem ko gleda navzgor in se skrivnostno smehlja. Paul s prsti drsi po naslovnici, ki jo je oblikoval pred toliko leti. »Ta je bila kar dobra,« zašepeta.

TEKST Dan Hyman 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri