Gibanje #Metoo ali lov na čarovnice?

  • 21.10.2018

V začetku lanskega oktobra je New York Times objavil zgodbo o dveh desetletjih spolnega nadlegovanja igralk enega največjih hollywoodskih producentov, Harveyja Weinsteina in tako odprl Pandorino skrinjico seksualnih obtožb, ki letijo na največja imena ameriške zabavne industrije in širše, epidemija pa je do danes kot gibanje #metoo zavzela ves svet.

Asia Argento and as Jury member Ava DuVernay (R) watches on stage during the Closing Ceremony at the 71st annual Cannes Film Festival at Palais des Festivals on May 19, 2018 in Cannes, France.//NIVIERE_231222/Credit:NIVIERE/VILLARD/SIPA/1805192350, Image: 372325471, License: Rights-managed, Restrictions:, Model Release: no, Credit line: Profimedia, TEMP Sipa Press (Foto: Profimedia)

Če morda ne veste, kdo je Harvey Weinstein, naj ga na kratko predstavimo ‒ skupaj z bratom Bobom je ustanovitelj družbe Miramax, ki stoji za velikimi filmski uspešnicami, med katerimi sta tudi z oskarjem nagrajeni Zaljubljeni Shakespeare in kultni Pulp Fiction, zato ni čudno, da je imel v Hollywoodu vedno veliko besede, tudi pri tem, katera igralka bo zaigrala v filmih njegove (in verjetno še kakšne druge) produkcije. Stvar se je zapletla že takoj na začetku, saj je pot do malih in velikih vlog vodila prek njegovega kavča, na katerem je bil očitno več kot nenasiten, seznam igralk, ki so ga obdolžile, da jih je tako ali drugače spolno zlorabil, je impozanten in dolg. Na njem najdemo Rose McGowan, ki ga odkrito obtožuje prisile v oralni seks, Ashley Judd, ki ga krivi, da ji je uničil kariero, ker zaradi njega ni dobila vloge v Igri prestolov, Angelino Jolie, ki ga je omenila kot neprijetno izkušnjo iz mladosti, pa Gwyneth Paltrow, ki jo je napadel staro 22 let, Miro Sorvino, Caro Delevingne, Umo Thurman, Salmo Hayek in še številne druge bolj ali manj svetovno znane igralske zvezde, s katerimi je prišel v stik in jih zlorabil.

Weinsteina so po hitrem postopku odstranili iz upravnega odbora njegovega lastnega podjetja, ga vrgli iz BAFTE (British Academy of Film and Television Arts, Britanska akademija za filmsko in televizijsko umetnost), kmalu zatem ga je zapustila še žena, ki je za medije povedala, da jo trenutno skrbi edino vzgoja otrok, posledice svojih dejanj bo čutil na vseh področjih svojega življenja, bodisi na prostosti bodisi v zaporu. Obtožbe proti Weinsteinu so sprožile plaz spolnih obtožb proti drugim zvezdnikom in ustvarjalcem v Hollywoodu, kasneje pa tudi proti preostali moški populaciji po ZDA in svetu, ki so zlorabljali in se zdaj medlo branijo, medtem ko jim kariere tonejo. Upravičeno in neupravičeno.

Zdi se, da ni moškega v ZDA, kmalu pa ga tudi ne bo več na svetu, ki bi bil 'čist', pa naj gre za lastnike radijskih in televizijskih postaj, odvetnike, voditelje, člane nadzornih odborov, profesorje, urednike, politike, novinarje ... Zdi se, da je vsak moški, ki je imel v rokah vsaj nekaj moči in vpliva, to izkoriščal in na različne načine zlorabljal ženske, no, nekateri pa tudi moške. Dogajanje, za katero se je prvi hip zdelo, da bo morda še ostalo lokalni trend, je čez noč postalo globalni trend in upor. Zgodbe o spolnih zlorabah ter nadlegovanju (večinoma) žensk na različnih področjih njihovega delovanja in bivanja so se na družbenih omrežjih usule pod oznako #metoo (#jaztudi). V Sloveniji se je kampanja Jaz tudi, namenjena zgodbam o spolnem nadlegovanju, začela letošnjega februarja z Inštitutom 8. marec in do zdaj so na spletni strani jaztudi.si objavili več kot 50 pričevanj, cilj vseh žrtev pa je popolna odprava zlorabljanja v zasebnem in javnem življenju. Lahko rečemo, da je to tisti del gibanja, ki je ima absolutno upravičeno, plemenito in odrešujoče. Toda opažamo, da več kot pol leta po začetku razkritij uhaja izpod nadzora in gonja proti moškim je začela presegati vse okvire.

Tako kot eni zagovarjajo zgolj žrtve in si želijo linč vseh pokvarjenih moških na svetu, tako jih je vedno več, ki menijo, da gre za puritansko vojno proti moškim oziroma kar lov na čarovnice. Na začetku letošnjega januarja je skoraj sto francoskih igralk, pisateljic, novinark in znanstvenic pod vodstvom Catherine Deneuve obsodilo preganjanje moških v odprtem pismu in opozorilo na načeto spolno svobodo. V pismu so zapisale, da zapeljevanje, čeprav je lahko vztrajno ali neprimerno, še ne pomeni spolnega zlorabe ali posilstva, ki je zločin. Zelo prizanesljive so bile tudi do poskusa poljubovanja in dotikanja nekaterih delov telesa, prav tako pa menijo, da so ženske v svoje roke vzele preveč pravice, saj »kdor ni z njimi, je proti njim«, kar vsekakor ne predstavlja strpnosti. Še več, to pomeni grožnjo za vse dosežke spolne revolucije, kamor na primer spada tudi pravica do splava, ne samo tolerance do tega, kdo in kako s kom spi.

Pod plazom kritik, ki se je usul na njihovo odprto pismo ‒ med drugim je pismo kot žaljivo označila tudi francoska ministrica za enakopravnost Marlène Schiappa ‒, se je nekaj dni zatem delno posipala s pepelom tudi prvopodpisana Catherine Deneuve in izjavila, da se opravičuje žrtvam spolnih zlorab, a zgolj njim, sicer pa ne namerava spremeniti svojega mnenja. Aktivistično gibanje sta prav tako glasno kritizirali nekdanja igralka Brigitte Bardot, ki meni, da gre za absurd in hinavščino, čeprav ne zanika zlorab, in manekenka Laetitia Casta, ki je izjavila, da je proti gibanju, saj ženske spreminja v žrtve, s čimer se popolnoma ne strinja. Feministke so ob teh izjavah dobesedno ponorele, po njihovem prepričanju imajo te ženske tako sprane možgane, da so ponotranjile in sprejele mačistično vedenje okolice, zato so njihova stališča popolnoma nesprejemljiva.

Eden izmed zadnjih ostrih in glasnih kritikov gibanja #metoo je tudi evropski režiser Michael Haneke, ki je gibanje označil za lov na čarovnice, zaradi katerega režejo obtožene igralce iz filmov, saj se studii preveč bojijo izgube dobička, kar je po njegovem vrnitev v srednji vek. Pri tem je tudi sam ostro obsodil vsakršno spolno nasilje, vseeno pa v to množično histerijo ne verjame in meni, da prinaša več škode kot koristi. V ZDA so se plaho oglasili nekateri zvezdniki, kot je Matt Damon, in opozorili, da niso vsi moški enaki in da je treba na stvari pogledati širše.

Če pogledamo širše, seveda ne smemo gledati le zabavne industrije ali političnega življenja, saj gibanje #metoo podpira na tisoče neznanih in nerazvitih (ne)zlorabljenih žensk ‒ pa tudi moških ‒ s to izkušnjo, ki si morda v življenju niso želeli vloge na filmu, ampak samo plačo, s katero bi lahko preživeli. Morda se lahko skoraj vsak od nas podpiše pod oznako #jaztudi in niti malo ne smemo podcenjevati žrtev, vendar pa je dejstvo, da obstajajo ljudje obeh spolov, ki so za svoj interes pripravljeni iti prek trupel, ne da bi bili pri tem ekonomsko ogroženi. Kdo to spodbuja, če ne družba, v kateri živimo? Oziroma sistem, v katerem živimo. Vprašajmo se, kdo vzgaja ljudi z narcistično motnjo, ki ne poznajo zavrnitve in nadlegujejo druge, morda v določenem trenutku šibkejše posameznike? Kdo, zakaj in s čim nagrajuje neukročene egotripe (ne samo moške, ampak tudi ženske)?

Da makiavelistično vladajo na vseh področjih, ne samo v svetu filma in množične zabave, in si za to izplačujejo nepredstavljive dobičke in nagrade? Vprašajmo se, kaj vse je človek ‒ torej tako moški kot ženska ‒ pripravljen storiti za to, da se povzpne na vrh, na njem ostane in nato z njega vlada? In pri tem tudi zlorablja tiste, ki se upirajo takšni sprijeni igri, ki se je nočejo iti. Od nekdaj je na svetu troje, kar vse prerade spelje človeka na oblasti, pa naj vlada politično ali ekonomsko, na kriva pota: sla po seksu, denarju in moči. Retorično se vprašajmo, kako lahko 'največjo demokracijo na svetu' vodi moški, kot je Donald Trump? Človek, ki je več kot očitno egocentričen narcisoiden primerek neotesanega weinsteinovskega arogantneža par excellence.

Gibanje #Metoo je osvojilo Hollywood, ZDA in domala ves svet in zagotovo prineslo nekaj pozitivnih, celo revolucionarnih sprememb. A prineslo je tudi kar nekaj negativnih, o katerih se komaj govori zaradi javnega strahu pred linčanjem, kakršnemu so ljudje izpostavljeni, če to gibanje kritizirajo. Kajti vsakič, ko ženska oziroma, še bolje, žrtev pove svojo #jaztudi zgodbo, o tem nihče ne dvomi, ampak ji vsi brez posebnih dokazov na družabnih omrežjih to všečkajo, pošiljajo smeške, dvignjene palce in druge simbole podpore, ne da bi pomislili, da je z vsako takšno zgodbo (lahko) prizadet še kdo drug, verjetno moški, ki ne bo dobil všečkov, ampak ga bodo vsi zasovražili in izobčili. Številni moški so kljub pomanjkanju dokazov in nedokazanim obtožbam obtoženi po krivem, izgubili so službo in ugled, poslovne priložnosti, finance, nekateri pa tudi družino.

A trenutno ni njihov čas, da bi jamrali, trenutno morajo pač potrpeti, da so moški in krivi, da živimo v patriarhatu. Dejstvo je, da je kar nekaj moških tam zunaj pravično obtoženih, in dejstvo je, da imamo žrtve zlorabe, ki jih moramo jemati resno, zato je treba tudi vsako obtožbo jemati resno in dosledno preučiti, ker ima daljnosežne, lahko tudi uničujoče posledice, pri čemer je izguba službe, ki ji sledi družbena stigma, le vrh ledene gore. Če to ni storjeno premišljeno, potem smo kot v času inkvizicije, ko so nedolžni ljudje utrpeli grozodejstva zaradi priznanj, izsiljenih z mučenjem, ko se niso mogli ali smeli braniti pred obtožbami, ampak so bili le kruto kaznovani. Vprašajmo se, kje je meja med maščevalnostjo in učinkovitostjo gibanja #metoo, kajti videti je zelo zabrisana, jeziček na tehtnici pa sunkovito niha sem ter tja.

In kje smo? Na dan, ko mi praznujemo mladost, so v policijskem spremstvu na sodišče v New Yorku privedli Harveyja Weinsteina; obtožen je v dveh primerih, čeprav se je obtožb zaradi spolnega nadlegovanja proti njemu nabralo več kot 70. Weinstein se ni upiral aretaciji, soj žarometov, ki je spremljal njegov zagovor na sodišču, pa je bil skoraj tako bleščeč, kot je bil takrat, ko so se mu igralke zahvaljevale na podelitvah nagrad, le da ga tokrat Weinstein ni bil vesel. Izrekel se je za nedolžnega in plačal milijon dolarjev varščine, za enega od primerov, to je za oralni seks, v katerega je prisili igralko Lucie Evans, mu grozi tudi do 25 let zapora, čeprav njegov odvetnik trdi, da Weinstein ni izumil kavča za dodeljevanje vlog igralkam, kar pa potrjuje že očitno – da so takšni kavči obstajali in verjetno še obstajajo, zato je treba tovrstnemu nasilju odločno treba narediti konec.

In Weinsteinov se nezadržno bliža, gotovo tudi zato, ker ga spolnega napada ni obtožila anonimna ženska brez veljave, ampak so to storila sama velika ženska imena Hollywooda, kar ima, žal, večjo težo in, na srečo, resnejše posledice, kajti tem ženskam v nasprotju z neznankami in mali ljudmi verjamejo, če lahko tako rečemo, vsi. Na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu pa je Asia Argento, italijanska igralka in režiserka, ena prvih žensk, ki so Harveyja Weinsteina obtožile posilstva, v svojem govoru s prstom pokazala na preostalo hollywoodsko elito, ki se še vedno prosto sprehaja: »Saj veste, kdo ste, še pomembneje pa je, da mi vemo, kdo ste, in da vam več ne bomo dovolili, da bi ušli kazni.«

TEKST Katja Golob 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri