Matic Zorman: Begunska kriza je Slovenijo postavila na fotografski zemljevid

  • 04.07.2016

Matic Zorman ni le fotograf, je zapisovalec zgodb, tudi tistih, ki jih sicer naše oko ne bi nikoli ugledalo. Večina njegovih fotografij namreč izvira s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda in zaobjema usode ljudi, katerih življenja so zaznamovali oboroženi spopadi in številne grozote vojnega sveta. S svojimi fotografijami Matic nastavlja zrcalo družbi in širi zgodbe, na katere je svetovna javnost skorajda že pozabila.

(Foto: Gaja Dolmark)

Pred šestimi leti se je po srečanju z otroki iz rehabilitacijskega centra Soča odločil za obisk Gaze in vse od takrat se je v to deželo, razpeto med Izraelom in Sredozemskim morjem, vrnil kar šestkrat. Vendar pa ne ustvarja le fotografij, več tisoč kilometrov stran od doma. Za svojo sliko begunske deklice, ki jo je posnel jeseni v Preševem, je kot prvi Slovenec prejel zmago­valno nagrado na prestižnem tekmovanju World Press Photo Award v kategoriji People, Ljudje. Vendar pa Matic kljub številnih nagradam in priznanjem ostaja trdno na tleh.. »Dober si toliko, kolikor je dobra tvoja zadnja fotografija ... No, moja zadnja je bolj sranje,« priznava Matic, čigar navdušenje nad fotografijo in zgodbami ljudi z vsega sveta sta hudo nalezljiva.

1. Začniva na začetku –zakaj ste se odločili, da posta­nete fotograf?

Hm, to vprašanje sem v zadnjem času kar pogosto slišal, vendar nisem povsem znal odgovoriti. Potem pa sem se spomnil prijatelja, irskega fotografa, s katerim sva slikala tudi v Gazi in ki mi je pred tremi leti ob kavi v Bejrutu tudi sam postavil to vprašanje. Ob tem fotografi po navadi začno razpredati na dolgo in široko, z globokimi zgodbami in mislimi, ki so kot nekakšen izgovor za njihov poklic. No, zakaj pa v resnici potrebujem odgovor na to vprašanje!? Ne potrebujem razlage o tem, zakaj sem odločil za ta poklic. V tem času sem dojel, da je to zame življenje, od katerega sem se ogromno naučil, svoje znanje in zgodbe pa lahko tako prenašam tudi na druge.

2. Očitno ste že dovolj zgodaj začutili, da želite skozi objektiv pripovedovati zgodbe. Vpisali ste se namreč na študij multimedije.

Seveda, vendar dvoletnega faksa nisem dokončal, še huje, nisem še naredil glavnega predmeta Fotografija. [smeh] Zdi se mi, da lahko več odneseš s prakso kot pa s predavanji profesorjev. Vržejo te v vodo in ti se naučiš plavati. Šele pred kratkim sem se poglobil v literaturo, povezano s fotografijo, in od takrat na slike gledam s popolnoma drugačnimi očmi. Spoznal sem, da sploh ničesar nisem vedel.

3. Tako kot številni mladi tudi fotografi v želji po delu zapuščajo Slovenijo. Kakšne so po vašem mnenju mož­nosti na sončni strani Alp?

No, praktično jih ni! Delo si moramo ustvariti sami, veliko pa je od­visno tudi od marketinga. Jaz odkrito priznam, da se ne znam tržiti, vendar pa je tu kljub temu veliko dobrih fotografov, ki imajo še manj dela kot jaz.

4. Kako priznani ste slovenski fotografi v tujini?

Slovenije pred začetkom begunske krize sploh ni bilo na fotografskem zemljevidu. Prav slednja je tudi na naše območje privabila številne svetovne fotografe, ki so območje obiskali prvič po vojni.

5. Z begunsko krizo so torej tudi slovenski fotografi dobili priložnosti, da svoje fotografije bolje predstavijo svetu?

Pa ne le to! V času krize si med skupinami beguncev lahko opazil tudi Jamesa Nachtweyja. Kar so na primer Rolling Stones v glasbi, je on v fotografiji in kadar opaziš njega, veš, da si na pravem mestu. Svetovna humanitarna kriza je prišla na naš prag in dokazali smo, da se lahko kosamo s fotografi, ki jih pošiljajo velike medijske hiše.

Begunska kriza, Matic Zorman

6. Kakšno pa je po vašem mnenju poslanstvo fotografov v času begunske krize?

Že večkrat sem se spraševal o tem. Med samimi fotografiranjem smo namreč imeli občasne težave z nekaterimi prostovoljci, ki jih je prevzel t. i. sindrom boga. Tudi mi imamo svoje poslanstvo, če fotografije ne bi pričale o dogajanju, se ljudje obsega krize sploh ne bi zavedali.

Po drugi strani pa ima kmalu skorajda vsak begunec nekaj fotografov, ki mu sledijo na vsakem koraku, slike pa se počasi začno ponavljati.

7. Kar nekaj tednov ste begunce spremljali na njihovi poti v boljši svet. Kakšen je po vsem tem času tvoj odnos do velike migracijske krize?

V samem začetku se mi je dogajanje zazdelo popolnoma ne­resnično. Kaj za vraga?! Take mase ljudi res nisem pričakoval. Z indonezijskim prijateljem sva v zgodnjih jutranjih urah pešačila nedaleč stran ob srbsko-hrvaške meje in opazila družino, ki je izstopila iz taksija. V njihovih očeh je bilo opaziti strah, zato sva jih spremila vse do meje, oni pa so z nama delili svojo zgodbo. Prav zaradi podobnih sprehodov sem krizo občutil še toliko bolj osebno.

8. Ste si v vsem tem času ustvarili lastno stališče o beguncih in krizi, ki je zajela Evropo?

Vojna na Bližnjem vzhodu divja že več deset let. Afganistan, Sirija, Irak ... Srečeval sem ljudi, ki so jih talibani izgnali iz domačih vasi, in lahko so bili srečni, da so preživeli. Seveda nekateri krizo močno izkoriščajo, kar je nepravično do tistih, ki so zbežali zaradi golega preživetja. Treba pa se je tudi vprašati, zakaj bežijo ekonomski migranti?! Za stanje v njihovih državah so krive tudi zahodne sile. Na koncu ni mogoče narediti enega samega zaključka, vem le, da nas je predvsem preveč strah.

9. Balkan pa ni bilo vaše prvo srečanje z migranti ...

Seveda, srečal sem jih že med svojimi potovanji v Gazo. Begunci, ki so se v času al nakbe [katastrofe] preselili na območje Gaze, so med vojno leta 2014 morali ozemlje vnovič zapustiti. No, vsaj poskušali so. Primerjava s Sirijo pa je dejansko nemogoča, saj je izhod iz Gaze dandanes skoraj nemogoč. Egipčani so pred leti sesuli vse predore, ki so vodili v lepšo prihodnost.

10. Zemlja obsega več sto milijonov kvadratnih metrov, vi pa ste se odločili, da se osredotočite na 356 kvadratnih metrov velik pas ob Sredozemlju. Zakaj Gaza?

Tam sem se ogromno naučil, ne le o fotografiji, temveč tudi o življenju. Med drugim tudi to, da Zahodnjaki premalo cenimo stvari, ki so nam dane. Na teh nekaj sto kvadratnih metrih živita skoraj dva milijona ljudi in vsak izmed njih nosi v sebi svojo neverjetno zgodbo. Že v mladosti sem želel obiskati območje, kot je Gaza, in želja se mi je le uresničila. Vse se je začelo v rehabilitacijskem centru Soča, kjer sem spoznal številne otroke iz Gaze. Njihovi skrbniki so mi povedali, da bi se o življenju moral prepričati na lastne oči. Poskrbeli so za moje prenočišče, tudi prvič, ko sem se tja odpravil leta 2010.

11. Številni novinarji in fotografi so enkrat obiskali Gazo, vi ste se tja podali kar šestkrat.

Ja, saj zaradi tega! Postal sem zasvojen z ljudmi in drugačnim svetom, ki leži znotraj meja Gaze. Vsak dan se rojevajo zgodbe in z veseljem bi se vnovič vrnil, da bi jih zabeležil. Včasih sem se počutil še bolj doma kot tu na Gorenjskem. Marsikoga v Sloveniji ne zanima njihova situacija, saj se jim zdi predaleč, da bi se s tem obremenjevali. To se mi zdi grozljivo, zato sem se lotil projekta Faces of war, Obrazi vojne, saj menim, da o situaciji v Gazi vemo premalo.

Gaza, Matic Zorman

12. Zahodni mediji Hamas označujejo kot teroristično gibanje, ekstremno fundamentalistično organizacijo, delujočo na območjih, ki spadajo pod izraelski nadzor. V Gazi ste se o tem lahko prepričali na lastne oči. Kakšno je torej vaše mnenje?

Nisem se ravno poglabljal v politiko, saj je zelo zapletena, bolj me je namreč zanimala človeška plat konflikta. Hamas je sistem, ki vlada Gazi. No, seveda je tudi v Gazi podružnica Fataha, vendar nima močne vloge. Na istem območju tako sobivajo ljudje, ki podpirajo Fatah, in tisti, ki podpirajo Hamas. Tako kot pri nas, rdeči in beli. Dogajanje je zelo podobno. Pred volitvami so potekali izgredi in državljanska vojna, med pripadniki Hamasa in Fataha. Prav zato je Hamas zmagal na volitvah, saj je ponujal varnost in za tem je resnično zavladal mir. Po vojni je sicer v ljudeh začelo naraščati nasprotovanje Hamasu, saj zaradi vojne trpi civilno prebivalstvo, poslabšale pa so se tudi razmere za živ­ljenje. Podpora jim je zato padla, ljudje pa priznavajo, da so pod vodstvom Hamasa v boju precej napredovali.

13. Ob besedi Gaza pomislimo na porušene hiše in opustošena mesta. Kakšen je resničen utrip na mestnih ulicah?

Lahko je lepo, lahko pa tudi ne. Ljudje so se privadili na stanje in živijo življenje, kot ga živimo mi. Hodijo v šole, službe ... na prvi pogled povsem normalno življenje. Pa vendar ga spremljajo pomanjkanje elektrike, nabiranje kamenja za obnovo hiš ... Vsak dan je zanje prilagajanje in načrtovanje preživetja za naslednji dan. Živijo za danes, ker seveda drugače ne gre. Med napadi pa se situacija spremeni, promet obstane, električni tok izgine. Ljudje se zbirajo v bolniš­nicah in šolah, ki veljajo za varna območja, vendar ni vedno tako.

14. Kako varno pa se je sprehajati po tamkajšnjih ulicah, če si Evropejec?

Tako kot za vse druge. [smeh] Na meji med Gazo in Izraelom je varneje, če si Evropejec, saj si izraelska vojska ne želi privoščiti novih incidentov. Med samimi napadi pa za nikogar ni preveč varno. V nekaterih situacijah je tvoje življenje ogroženo, za kar si kriv povsem sam, v drugih pa seveda ne. Moraš biti previden in pameten, saj si na kočljivem območju. Sicer ni tako nevarno, kot je morda prikazano v zahodnih medijih. Izraelski vojaki občasno streljajo na ribiče in kmete, nič hudega sluteče civiliste. Vojna v Gazi traja na različnih nivojih, četudi zahodni mediji o tem ne poročajo. Kadar sumijo, da se pod zemljo skriva Hamasova zaloga orožja, bombardirajo polja. Napetost je mogoče čutiti v zraku, vendar pa obstreljevanja niso del vsakdana. Vojna pa je vendarle poskrbela, da se ljudje v Gazi nenehno dušijo in skušajo preživeti.

15. Je bilo v vsem tem času kdaj ogroženo tudi vaše življenje?

No, le dvakrat. Drugič je bilo napeto, ko sva se z Erikom Valenčičem vračala v Egipt, prvič pa sem imel veliko srečo. Takrat je bilo noro! Prvi dan napadov leta 2012, dan po tem, ko so ubili priljub­ljenega visokega poveljnika gibanja Hamas, se je na ulicah zbrala velika množica ljudi. Zbrani smo bili na trgu in v nekem trenutku so začele padati bombe. Nisva vedela, kaj narediti. Odločila sva se, da odideva do bolnišnice, kjer bi lahko preučila obseg napadov. Ustavila sva avto, ki naju bi zapeljal do cilja, nakar je pritekel kamerman, ki se je želel odpeljati z nami. Med vožnjo je ugotovil, da mora vzeti še nekaj stvari v stanovanju, ki je bilo stran od glavne ceste. Kakšna sreča! V nasprotnem primeru bi se ravno v času največje eksplozije znašli na glavni mestni prometni žili. Nisem vedel, kaj naj rečem. Hvala!

Gaza, Matic Zorman

16. Zahod se je postavil na stran Izraela, medtem ko so se nekatere države vsaj fiktivno zavzele za Palestince. Kakšen pa je odnos prebivalstva do Izraela?

Palestinci ne sovražijo Izraelcev, vsaj navadnim civilistom ne želijo nič slabega. Moti jih zgolj odnos politikov do Gaze, ki se ga predob­ro zavedajo. Zanje se, po pravici povedano, ne zanima nihče. Svet jih je pozabil, oni so še edini, ki se zanimajo zase. S tem so se sicer prisiljeni sprijazniti, kar pa je seveda nemogoče. Nekateri izmed njih so kritični do obeh strani, saj so ukleščeni na sredini in tudi Hamas primerjajo z Izraelom.

17. Ste se v tem času tudi sami opredelili?

Ne moreš, da se ne bi! Ljudem se godi ogromna krivica, saj politiki na vseh straneh igrajo svoje umazane igre na račun Gaze. Vojna je pri nas slabo pokrita, naše medijske hiše objavljajo le prevode tujih poročevalnih agencij. Veliko pa je odvisno od agende, ki se skriva za medijem, zato sam raje spremljam poročanje neodvisnih hiš. Pri nas poročajo večinoma o statistiki, koliko ljudi je umrlo tisti dan in koliko bomb je razneslo na ulicah. Tega smo se navadili in nas ne gane več. Prav v času svetovnega prvenstva v nogometu me je to hudo razjezilo. Ljudje so šteli gole, v Gazi pa mrtve otroke.

18. Meja med Egiptom in Gazo je danes domala neprehodna. Kako se vam je uspelo izmuzniti na drugo stran?

Takrat teh težav še ni bilo, vedno sem lahko legalno prečkal južno mejo. Seveda sem moral ob tem izpolniti številne formularje, pri tem pa mi je pomagala slovenska ambasada, ki je zaprosila za dovoljenje. Kar malo jih pohvali, saj so mi nadvse pomagali. Ob vstopu v Gazo te pričaka formular, na katerem se tudi versko opredeliš, vendar to ne igra nikakršne vloge. Vera pa sicer igra zelo pomembno vlogo v življenju tamkajšnjih ljudi in že kmalu ti zastavijo vprašanje, katere vere si. Sam sem proti religijam, vendar spoštujem drugačna mnenja. Nisem kristjan, pa vendar sem to obkljukal v formularju.

19. Kako prisotna pa so verska pravila v življenju Palestincev?

No, ženska ne sme obiskati moškega, če le nista sorodstveno povezana. Najprej poroka, potem pa se bomo naprej pogovarjali! Zelo so striktni, kar se tega tiče. Če bi me v času mojega bivanja v Gazi obiskalo dekle, bi tudi družini, pri kateri sem stanoval, oskrunil čast.

20. Dejali ste, da ste v Gazi dobili drugo družino. Torej v vsem tem času niste doživeli neprijaznih pogledov ali imeli slabih izkušenj?

Številni ljudje te povabijo k sebi domov, čeprav nimajo niti zase. Dobiš kavo, čeprav nimajo ničesar, ki jo nato popiješ med razvalinami hiše. Najboljši del mojega dela je prav spoznavanje ljudi in beleženje njihovih zgodb. V Gazi imam resnično veliko prijateljev, ki so me povezali s številnimi ljudmi. Veliko časa sem preživel s prijateljem, ki dela pri humanitarni organizaciji. Ta me je predstavil številnim ljudem, ki imajo za seboj zanimive zgodbe.

21. Tako ste stopili v stik s številnimi posamezniki, ki so jim zaradi posledic vojne morali amputirati del telesa.

Seveda in vse to prav zaradi zgodb, ki sem jih slišal v rehabilitacijskem centru Soča. Spoznal sem fanta, ki se je zatekel v šolo, kjer mu je eksplozija uničila obraz. Ko sem ga spoznal, mi je veselo razlagal, da bo postal učitelj matematike, vesel, da mu je v življenju ostalo še nekaj, neko upanje. V sebi nosijo ogenj, so pravi vir inspiracije. Kljub vsemu se veselijo življenja. Treba je vedeti, da se kar tretjina poškodb, ki so posredno ali neposredno povezane z eksplozijami, konča z amputacijo.

Gaza, Matic Zorman

22. Njihove zgodbe ste zabeležili v projektih Faces of war, Obrazi vojne, in Give me liberty or give me death, Dajte mi svobodo ali smrt. Katera izmed njih se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Uf, težko je izbrati le eno. Pa dajmo. Prijatelj Amar se je leta 2012 zdravil v rehabilitacijskem centru Soča, kjer sva se spoznala. Skupaj sva tistega leta odšla v Gazo. V vojni je izgubil obe nogi. V Gazi vedno obiščem prijatelje in znance tudi iz Soče. Leta 2014, ob vnovični vrnitvi v Gazo, sem obiskal tudi Amarja, ki se je ravno vrnil nazaj, saj je pred tem že skorajda prebegnil v Evropo. S seboj je vzel le voziček, nožni protezi, oblačila in potni list s ponarejenimi vizumi. Resnično ni mogel več živeti, izgubil je obe nogi, poleg tega pa je raketa priletela v njegovo hišo in jo poškodovala. Dvakratna sreča, da je preživel, torej. Ko je pobegnil iz države skozi rove v Egipt, je vplačal potovanje za Evropo. Ob tem so mu tihotapci dodatno zaračunali še obe protezi. Dan pred vkrcanjem v čoln ga je prijela policija v Libiji. Imel je veliko srečo, saj je prav tisti čoln tihotapska družba potopila, umrlo je okrog 200 ljudi. Na tem čolnu je bil drugi fant, 16-letnik, iz rehabilitacijskega centra, ki je življenje izgubil v Sredozemskem morju. No, zvečer me je Amar klical, da se poslovi, saj naj bi še v drugo poskusil pobegniti. Prijatelj ga je po nekajminutnem prepričevanju na srečo prepričal v nasprot­no. »Jaz bom poskušal, dokler ne umrem. Ali umrem ali poskušam še nekaj časa,« je mi je takrat zaupal Amar.

Nika Arsovski

Foto: Matic Zorman in Gaja Dolmark (portret)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri