25V: Rafał Sonik, levjesrčni milijonar z dirkaško žilico

  • 27.06.2018

Kdo je kontroverzni dirkač z najhitrejšim imenom v motošportu, kako živi, s čim leti in v kaj verjame?

(Foto: Arhiv Rafał Sonik)

10 fotografij v galeriji

Koliko življenj je mogoče pospraviti v življenje enega človeka? Odvisno od števila (dobrih) idej, potrebe po izzivih, žeje po znanju, hlepenja po lepem in uporniške nuje. Vsega tega ima poslovnež z najhitrejšim imenom v motošportu na pretek. »Nisem businessman, temveč enterpreneur,« pojasni že na začetku, da ga ne bi zabrisala v napačen predal. V slovenščini za oboje uporabljamo isto besedo, poslovnež, a Rafał Sonik, Krakovčan po rodu, ni trgovec, pa čeprav gradi nakupovalna središča po vsej Poljski, ni prekupčevalec, čeprav kupuje in prodaja, in ni dobičkar, čeprav dejansko zna zaslužiti. Njegovi dobički se merijo v dobrih delih, zabavi in zadovoljstvu, ki jih omogočajo – večkrat povsem odštekani – projekti. Tako imenovani SuperSonik je edini milijonar, če ne milijarder, ki ga v domovini neuradno kličejo predsednik, in edini neuradni predsednik Poljske, ki je na reliju Dakar že stal na najvišji stopnički. Zmagati v Južni Ameriki, kot se je potrdilo tudi letos – ni lahko. Zmagati v okolju, kjer se ti v bistvu vsi posmehujejo, še toliko teže. Njegova življenjska zgodba, tako kot literarna dela največjih socialnih realistov, neprizanesljivo razkriva človeško naravo z vsemi pomanjkljivostmi, dobroto in občasnimi svetlikanji genija. Redni gost strani revije Forbes in prašnih dakarskih razpredelnic se na dirke vozi v limuzini ali s helikopterjem, a uporablja 17 let star telefon. V osnovnih življenjskih stvareh je voznik štirikolesnika, ki je letos na Dakarju nastopil že desetič, a si je na peti etapi poškodoval koleno in reli zaključil v bolnišnici v Limi, duhovito nedosleden. Skrivnost njegovega uspeha je nestremljenje po povrečnosti, ki ugaja, privlačna upornost, ki izziva sistem, ter neznosna lahkost bivanja, ki je ni mogoče kupiti. Počelo vsega je strast, orožje je um, orodje je kirurška analiza. Čustva so netivo, ki v nadaljem procesu izgubijo domovinsko pravico. In to je ves recept. Na Poljsko je Sonik pripeljal McDonald's in British Petroleum. Poveljniška ladja horoskopskega dvojčka je družba Gemini Holdings – družba, ki gradi in upravlja nakupovalna središča v Tarnowu in Bielsko-Białi. Nov Gemini Park v Tychyju bo odprt te dni. Že 20 let 51-letnik sodeluje z dobrodelno organizacijo Siemacha, je predsednik združenja Czysta Polska, ustanovil je neformalno skupino Kasprowy Wierch Friends, ki se vsako leto zbere na sveti pojski gori pri ekumenski maši za Babčo, staro gondolo v Zakopanah, ki je simbolj poljskega naroda – leta 2015 je bil tam kot del protokola tudi poljski pred­sednik Bronisław Komorowski. Dokler bo Rafał Sonik živel in dokler bo živa njegova zapuščina, bo poskrbljeno tudi za starejše na širšem območju Tater, a seznam njegovih ambasadorskih dolžnosti je enostavno predolg, da bi ga lahko odprli. A ker se je Sonik v slovenski Playboy zapeljal skozi startni obok motošporta, naj omenimo le, da je ambasador Zlatih pravil organizacije FIA s sloganom Vedno nosi čelado. Rafał Sonik, čelado dol! Za slovenski Playboy se je razgovoril na reliju Atakama v Čilu.

1. Kako vam uspe združiti toliko strasti in toliko različnih dejavnosti? Kako povežete posel in šport?

Prvič, če hočeš doseči uspeh na različnih področjih, to zahteva veliko umsko discip­lino. Najprej moraš vedeti, da nekaj zares hočeš. Drugič, vedeti moraš, zakaj to hočeš. Zelo dobro moraš vedeti, kaj je namen tvojega početja. In tretjič, vedeti moraš in pri tem ne zavajati samega sebe, kaj hočeš s svojimi dejanji doseči. Ko enkrat veš te osnove, si zapoveš strogo disciplino, izločiš vse dejavnike, ki bi ti kradli pozornost, in dovoliš le dobro nadzorovan tok iz ene dejavnosti v drugo. V športu sem se, na primer, naučil stvari, ki sem jih pres- likal v svoj posel, in obratno. V reliju sem uspešen, ker sem ga spremenil v svoje drugo podjetje, svojo ekipo sem formiral kot dobro strukturirano podjetje, le da se tu dobiček ne meri z denarjem, temveč z občutki. Če nam uspe, smo veseli, a ne pretirano čustveni. Ekipa mora biti učinkovita kot podjetje, bolj ali manj neodvisna od zunanjih vplivov, ker se 'zunaj' vedno zgodi kaj nepredvidljivega. Od drugih se učimo, a smo na koncu odvisni le od samih sebe ... in zato zmagujemo.

2. To je bilo moje naslednje vprašanje. Zakaj zmagujete?

Zmagujemo tudi zato, ker se stvari lotevamo analitično. Podobno kot v podjetju analiziramo napake, ki se zanesljivo vedno pojavijo, analiziramo probleme in pri tem ne pozabimo niti najbolj neznatnega. Vedno smo na sledi izvoru težav in dajemo velik poudarek navzkrižnemu učenju.

3. Videti je, da pri tem tudi zelo uživate.

To je bil drugi del mojega odgovora. [smeh] Veš, od začetka devetdesetih pa do leta 2001 sem imel družabnico, Američanko, zelo sposobno žensko, s katero sva skupaj ustanovila prvo večje podjetje. Začela sva z ničle in v desetih letih prišla na tri tisoč zaposlenih, bila sva solastnika družbe British Petrolium in bila skupaj vredna več kot milijardo. Po letih trdega dela se je odločila, da je prišel čas za družino, in mi mirno povedala, da bi rada, da jo izplačam. Prodala sva firmo in lani mi je k čestitki ob rojstvu mojega sina pripisala: »Rafał, vidim, da uživaš življenje in s svojim denarjem delaš lepe stvari. To je bistvo življenja.« Vesel sem bil njene čestitke in pripisa ter pomislil, da je to tisto, kar bi si želel, da bi pisalo na mojem grobu.

4. Kako bogati ste zares? Tukaj pijeva čaj in sediva v pesku, umazana kot dva tabornika. Monte Carlo ste zdi zelo daleč.

Po nekih običajnih merilih sem verjetno res precej bogat, a se še zdaleč ne morem primerjati z najbogateljšimi Poljaki. Verjetno sem v skupini sedemdesetih najbogatejših, uradno, seveda, medtem ko sem neuradno zagotovo precej nad številko sto. V nasprotju z mnogimi je moje premoženje transparentno, ničesar ne skrivam. To pa iz preprostega razloga. Ne zato, ker zdaj hočem izpasti poštenjak, temveč iz čiste energijske ekonomije. In skrivanje ne velja le za denar. Tako ko kaj skrivaš, za to trošiš več in več energije, da skrito ostane skrito, ter obenem trošiš energijo za stvari, ki jih manj in manj razumeš, a so nastale kot posledica prikrivanja. Če sklenem: neizmerno veliko ljudi je bogatejših in uspešnejših od mene, za začetek oče moje Karoline [Sołowowa], ki je nekdanji dirkač svetovnega prvenstva v reliju. Vsi, ki smo danes na vrhuncu, smo začeli v osemdesetih oziroma na koncu sedemdesetih, ko so bile razmere za to prave. Bil je pravi timing, kot bi lahko rekli. Kdor je ujel tisti val, so mu bila odprta marsikatera vrata.

5. Karolinin oče je bil nekajkrat podprvak v reliju, a je finančno uspešnejši od vas, vi pa ste stali na najvišji dakarski stopnički in osvojili Karolinino roko. Vesolje je perfektno urejeno.

Na nekem višjem nivoju zagotovo, na prvi pogled pa malo manj. Če si borec, pomaga. Če si zdravo tekmovalen in si si postavil visoke cilje, boš daleč prišel. Obstajajo osnovne zakonitosti, resnice, ki jih ni mogoče zanikati. Michał Sołowow ima manko iz relija, saj je bil večkrat podprvak, zato pa je vso svojo življenjsko silo usmeril v posel. Odlično delo je opravil tudi s svojo hčerko, ki ni niti približno tako razvajena, kot bi lahko bila.

6. Kaj vam pomeni zmaga na reliju Dakar?

Zmaga proti lokalcem res ni kar ena navadna zmaga. To ni ista igra. Prvič, lokalci poznajo progo, imajo pomoč v vsaki vasi, ne menijo se za pravila, dokler jih kdo ne dobi na delu, a to je druga zgodba. Brez tega dejavnika bi zmagal dvakrat ali trikrat, a tako je, lekcijo sem pospravil v žep. Res je v redu. Ne čutim deficita v ponosu, ta je z zmago evaporiral. Oni vejo in jaz vem, da nisem zmagal le enkrat. Vse sem naredil, v vsakem pogledu, manj­krat sem padel, bolj sem pazil na gume, bolje sem navigiral, skonskruiral sem boljši in zanesljivejši štirikolesnik. Vsakdo v ekipi se je šest let trudil, dal najboljše od sebe in po šestih letih se je to zpla- čalo. Vse smo naredili sami, v naši delavnici, na nikogar od zunaj se nismo zanašali. Uspeli smo kot podjetje.

7. Kaj vam daje šport? Kako Dakar obrusi človeka in predvsem, kaj ta dirka lahko nauči že prekaljenega podjetnika?

Če se zavedaš, da ni napake ali pomanj­kljivosti, ki je ne bi mogel obrniti sebi v prid, se nikoli ne predaš. Na Dakarju vedno prideš v situacijo, ki je sprva videti nerešljiva. Enako je v poslu, tudi tu ni situacije, iz katere se ne bi mogel izkopati tako, da bi bilo to zate plodno. Ne morem reči, da sem se tega naučil na Dakarju, zagotovo pa je to poligon, kjer daš sebe na test in svoje teorije preizkusiš v praksi. Primer: pred nekaj leti se je bil mladi partner znašel pred bankrotom in vprašanje je bilo, ali naj mu pustim, da potone, ali naj vanj še naprej verjamem in investiram v njegovo podjetje. Brez izkušnje iz športa bi mogoče rekel, pustimo, izgubili bomo nekaj milijonov, a življenje teče dalje. Namesto tega sem prevzel štafeto podjetja, vložil nekaj denarja in spremenil profil družbe. To je tiste vrste tveganje, ki ga poznajo tudi dakarski tekmovalci. Naj odneham, vklopim GPS, pokličem kontrolo, helikopter? Ni zagotovila, kako se bo izteklo in mogoče bom s trmo zabredel še globlje. Pomembno je, da najdeš kreativno rešitev in poskusiš. Ko si na Dakarju kompletno na tleh, te pokonci drži le notranja moč. Leta 2015 sem kot branilec naslova imel nemalo težav že prvi dan, v bivak sva se oba s štirikolesnikom vrnila uničena. Kazalo je tako slabo, da sem bil tik na tem, da se predam, a smo delali vso noč in nekako nam je uspelo, da sem bil naslednji dan pravočasno na startu. Dakar sem končal na četrtem mestu, kar je bilo za javnost razočaranje, zame pa uspeh. Svoj končni rezultat moraš namreč vedno primerjati z začetnim stanjem.

8. Včasih je že v vsakdanjem življenju težko ugotoviti, kdaj je čas za spremembo smeri. Vztrajanje za vsako ceno nima smisla – ali pač?

Ima, a le takrat, ko zvesto sledimo svoji viziji. Vztrajanje v nečem, kar ne prinaša za nas pozitivnih rezultatov, pa je kvečjemu neumno. A tu je govor o strasteh. Tu moraš do konca, in če si konstanten ter predan, rezultat pride tako gotovo, kot bo jutri spet vzšlo sonce.

9. Na vaši čeladi je kup imen, ki jih podpirate vi osebno ali pa vaša podjetja. To je v motošportu nekoliko obrnjena situacija ...

Res je, vpleten sem v številne družbene projekte, ki skrbijo za mlade in starejše. Samo v Shiemaho, s katero aktivno sodelujem že 20 let, je vključenih kar 4000 duš.

10. Iz česa izvira vaša potreba po dobrodelnosti?

Zelo preprosto je. Gospodarski vlak, na katerega sem stopil v osemdesetih, je bil do mene velikodušen. Čeprav sem ga nekoliko zamudil – tisti, ki so nanj vstopili v sedemdesetih, so se popeljali še dlje. Takrat je bila takšna klima, da si vse, kar si modro posejal, tudi požel. Podjetnim ljudem z vizijo je bil posel na dosegu roke. Danes je drugače, če ne tudi teže. Zaradi tega, kar pripovedujem, se počutim privilegiranega, vsi privilegiranci pa bi svoje privilegije v obliki izkušenj in denarja morali deliti. Denar je v tej zgodbi manj pomemben, saj golo nakazovanje finančne pomoči nima dolgoročnega učinka. Moja pomoč je idejna in strukturna. Je moje delo. To so ure predajanja projektom, ki mi bodo dali podobno zadovoljstvo kot dirkanje. Vsaka večja družbena akcija zahteva ljudi, ki so dobri v kritičnih situacijah, in jaz sem jih v življenju preigral že toliko, da jih poznam do obisti. V tem vidim svoj glavni prispevek.

11. Kakšno vlogo pri tem igra tem to, da ste se rodili v revni delavski družini?

Veliko, a ne zato, ker bi me gnala kakšna jeza, temveč vedenje, da nas rojstvo ne zaznamujejo toliko, kot mislimo. Velikokrat neprivilegirani posamezniki človeške družbe dosežejo mnogo boljše rezultate, le da nekateri med njimi, ki sem jim danes godi mnogo slabše, kot se je meni, potrebujejo le nekaj pomoči za življenjski start.

12. Kakšna je torej slika vašega otroštva?

Siva, zaradi dima. Rodil v delavskem naselju, v bližini težke industrije. Socializem je bil siv tako in drugače, in to je bil moj prvi stik s svetom. Zaradi dela v tovarnah so se v blokovska naselja množično selili ljudje s podeželja, a ker niso znali živeti brez živali, so se te pasle kar po strehah blokov. Vsaj 50 dni na leto smo dihali čisti strup, saj je vzhodni veter dim iz jeklarn nosil v naše dnevne sobe. Vse je bilo onesnaženo – ljudje, prašiči na strehah, redke rastline v okolici, jaz pa sem kot vsak najstnik sanjal velike sanje.

13. Mogoče malo večje ...

Res je, veliko energije sem imel in veliko idej, kako bi se odkatapultiral iz tiste sivine. Deset dolarjev je bil takrat velik denar. Sto dolarjev je bil kapital ali, če prevedem, za 100 dolarjev je Poljak lahko kupil 200 lit­rov vodke, s katero je na svoji poroki napil svate, kar je bil bolj ali manj življenjski cilj. Tega nisem hotel sprejeti.

14. Kako ste se podali v svet odraslih?

Kupoval sem stare smuči in jih obnavljal. Kupil sem najbolj kakovostne smuči v zelo slabem stanju, jih popolnoma renoviral in prodal naprej. To so bile smuči, ki so stale nekaj toliko kot polletna povprečna plača. Tudi elanke so bile med njimi. [smeh] Največji izziv je bila popolnoma uničena masa na spodnji strani, a sem nekako ugotovil, da gre za isto plastiko, iz katere so bili narejeni koši v kmetijski trgovini. Končno potrdilo sem dobil na kemijskem inštitutu. In sem začel. Koše sem rezal na trakove, jih topil, polnil luknje na smučeh ...

15. Pomanjkanje stvari vodi v izu­mi­- teljstvo. S polno ritjo se težko česa domisliš.

Res je, in tudi zato me niti prvi Dakar ni zlomil. Zahvalim se lahko sivim letom socializma, ko je vsega primanjkovalo in smo morali biti inovativni vsak dan posebej. Kreativno reševanje problemov je bilo na dnevnem meniju. Vedno sem se znašel in pri šestnajstih sem že imel izpit ter majhnega fiata. Že sem se razlikoval od prijateljev, ki so še imeli bicikle. Luksuz je bil, da si si lahko natočil bencin in šel, kamor si si želel. Sicer pa je kraljevala vodka. Če si imel nekaj malo denarja, si se napil in bil srečen. To je bilo naše dno. Sanjali smo o adidaskah in leviskah, celo o bananah in pomarančah. Vedel sem, da se iz tega lahko rešim le z delom. Bil sem premlad, da bi privatiziral, kot so to delali pet let starejši kolegi. Država je bila popolnoma nesposobna. Vse svoje družbe sem začel iz ničle, z enim stolom, eno mizo, enim računalnikom, v eni sobici. Moj dober odnos z gospodarstvom temelji na tem, da nisem ničesar prevzel, sem pa veliko rekonstruiral.

16. Delali ste nasprotno kot večina.

Bolj ali manj, ja. Danes po vseh letih, ko se nisem posluževal nobenih bližnjic, se na treninge ne vozim le z limuzino, ampak tudi s helikopterjem. Ne zato, ker sem razvajen, a zato, ker upravljam s svojim časom na najbolj učinkovit način. Na smučanje grem s svojim letalom, ker imam mogoče le tri ure časa, nato pa se vrnem na delo.

17. Katero letalo imate?

Piperja saratogo, takšnega, kot ga je imel Kennedy in s katerim je strmoglavil. Ta dogodek me je spodbudil, da sem se nehal učiti za licenco in to delo prepustil strokovnjaku. V takšnem letalu si le redko sam in odgovornost je prevelika.

18. Samokontrola vam ne dela težav.

Tega sam ne morem komentirati. To bi bilo treba vprašati punce ... tiste, s katerimi nisem.

19. Kaj bi rekle?

Najbrž bi rekle, da so bile prepričane, da se bo izšlo. Način, kako sem zaključeval svoja razmerja z njimi, je bil vedno analiza. Po nekaj mesecih ali letu sem rekel, poglej, ti si takšna, jaz sem takšen in zato mislim, da dolgoročno ne bo šlo. Nekatere so bile jezne kot hudič, druge žalostne, še zdaj pa dobivam sporočilca, ki dokazujejo, da sem imel prav. Še vedno me pokličejo, ko imajo težavo. Te vrste vročo linijo imam vedno odprto. No, hladno linijo, ker ne gre več za seks.

20. Zakaj mislite, da ženske privlačijo dirkači?

Mislim, da jih ne, ker bi bilo potem tu polno punc. Kje vidiš kakšno? Če bi jih res zanimalo, potem bi sledile reliju. Ne vidim nobene predanosti, njihova strast je površinska. Raje čakajo doma, kjer imajo udobna življenja in vse je bolj usmerjeno k pritoževanju: hej, zanemarjaš me, reli ti pomeni več kot jaz, res moraš toliko trenirati, smrdiš, tvoj kolega se je razbil, je v bolnišnici, hočeš res biti naslednji? Vsekakor se dirkači ne moremo primerjati z raperji in nogometaši, ne sežemo jim do kolen.

21. Kako se vam je sploh porodila ideja, da bi nastopili na Dakarju?

Že prej sem vozil enduro in v poljskem prvenstvu je bilo nekaj bajkerjev, ki so se iz mene delali norca, ker sem na dirke za državno prvenstvo prihajal s šoferjem, v limuzini. Čisto resno! Dirke so bile tudi 700 kilometrov od Krakowa, med vikendi, jaz pa sem vsak dan v tednu delal po 16 ur in sem običajno v avtu spal. Pa tudi ne vedno, včasih sem si sabo nosil tudi delo. Limuzina ni bila slaba, šofer je bil lepo oblečen in jasno je, da so se vsi iz mene delali norca. Za mano se je nato pripeljala druga skupina z mojo opremo. En star dakarski dirkač se je še posebno strastno spravil name, začel me je klicati predsednik in me zbadal, da so dirke moja kaprica. Dokler mi nekega dne ni vrgel prave kosti in rekel: »Če si resen dirkač, pojdi na resen reli!« Kam, sem ga vprašal. Na Dakar, mi je rekel, ti kupiš tovornjak, mi pa gremo s tabo in ti bomo pomagali. In smo šli. Pred relijem so se mi vsi re-

žali, udobno nameščeni v tovornjak, ki sem ga kupil, ko pa sem se po prvi etapi vrnil v bivak, je bilo vse tiho. »Nekdo je izgubil stavo,« sem slišal enega od njih. Ko sem se v bivak vrnil tudi po drugi etapi, neopisljivo utrujen, je spet nekdo izgubil. Za mojim hrbtom so delali stave, koliko časa bo Predsednik zdržal na Dakarju. Ko sem se vrnil v bivak še po peti etapi, je zmanjkalo stavnic. Nihče mi ni dal več kot pet dni. Eden od njih me je konec petega dne posvem resno vprašal, katere droge jemljem. Nikakšnih, sem odgovoril, in to je bil prvi dan, ko sem zares začel verjeti, da mi lahko uspe, in zadnji dan našega prijateljstva. Nato so me vsak dan bolj sovražili, mene pa je to podpihovalo in izstrelilo vse do cilja Dakarja 2009. Bogatuna so izkoristili, a je bilo zanje konec poceni zabave. A ni zamer, niso me poznali, niso vedeli, kaj počnem, njihov odziv je bil zelo predvidljiv.

22. Med vsemi stvari, ki jih počnete, so tudi dobrodelni projekti. A kot razumem, ne v klasičnem pomenu besede. To so nekakšna podjetja, za vodenja katerih pa ne prejemate plače.

Leta 1991 sem iskal najboljše lokacije za McDonald's in eno najboljših so imeli duhovniki, ki so hoteli reaktivirati dejavnost, ki jo je pred 100 leti začel pater Siemazko. Ta je s ceste rešil ogromno otrok, jim omogočil dostojno odraščanje in izobrazbo. Našli smo skupen jezik, mi smo nekaj donirali in posest le najeli. Po letu dni me je duhovnik, ki je vse skupaj vodil, vprašal, ali bi bil pripravljen resneje sodelovati. Všeč mi je bilo, da je otroke vzgajal brez neposrednega vpliva Cerkve, v svobodnem duhu, in sem pristal. Spet se je ponovila zgodba enega stola, ene mize in ene sobe. Danes imamo 4000 otrok, za katere skrbimo na različne načine. Izkušnje kažejo, da tudi otroci, ki prihajajo iz nefunkcionalnih družin ali so izgubili starše, lahko razvijejo vrhunske sposobnosti, in to še toliko bolj, če so v družbi vrstnikov. Vrstnik, ki nekaj dobro počne, je zanje veliko boljši zgled kot mi, odrasli. Hranimo in oblečemo jih, a to je čista osnova. Otroci, ki ne morejo biti doma, živijo v naših strukturah, nekateri se ob večerih vračajo domov. Ko smo zgradili dom za otroke brez staršev, pa smo spoznali, da ti otroci nosijo dve stigmi. Prva je očitna, so brez staršev, druga pa je prepričanje, da je vse, kar imajo, slabše. Odločili smo se za eksperimentalni projekt in na deželi zgradili hišo z bazenom, ki je tem otrokom dala veljavo, saj so tja začeli dreti vsi okoliški otroci in hoteli postati njihovi prijatelji. Nedavno smo imeli težave s trenutno vlado, ki svojo podporo pri ljudeh kupuje z denarjem za prvega, drugega, tretjega otroka in tako dalje. To seveda spremeni nataliteto, dejstva, da nekateri starši niso pripravljeni na svojo vlogo, pa ne. Veliko otrok, ki so zrasli v Siemachi, danes dela v mojih podjetjih, veliko je uspešnih glasbenikov, to pa pomeni, da slab start ne pomeni nujno slabega nadaljevanja.

23. Dolgoročno skupaj s pomočniki spreminjate usodo naroda.

Trudim se, da posegam v stvari, kjer državni sistem odpove. To me veseli in mi daje enormno zadovoljstvo. Projekt, o katerem sem govoril, ni moj, sem le njegov vitalni člen, in na ta način sem zapleten še v marsikatero zgodbo. Kar pa je moje, je projekt Čista Poljska. V Zakopanah sem preživel del mladosti in sem na te kraje zelo navezan. Leta 2011 sem spoznal, da so polne smeti, in ko me je skupina ljudi, združenih v projektu Clean it, vprašala, ali bi se jim pridružil, sem takoj vedel, da bo težave rešila le dobro organizirana vojska, ta pa potrebuje generala. Če že, je bilo treba narediti odmeven projekt, ki bi služil kot zgled. So stvari, ki jih je treba narediti v tišini, in so tiste, ki jih je treba obesiti na največji zvon, in tako sem odkupil pravice. V vsem tem času smo veliko delali tudi na izobraževanju, očistimo tudi plaže, ne le gora, vojska pa šteje dobrih 4500 vojakov. Tatre z okoliškimi prebivalci so zame nepopisan list, ki ga polnim z dobrimi zgodbami. Od maše za gondolo Babčo do gledaliških predstav in praznovanja božiča za starejše. Zadnji hec, ki smo ga ušpičili skupaj s Tomom Hanksom, je precej popravil razmere v bolnišnicah. Vse se da, če imaš idejo in če si vanjo pripravljen vložiti čas. Za Toma smo obnovili enega starega fiata, ki so ga proizvedli na Poljskem, on pa napisal velik ček. Naredili smo nekaj dobrega in se ob tem zabavali.

24. Poleg očitnih imate kor SuperSonik še kakšno posebno supersposobnost?

[smeh] Mogoče pa res. Pred dvema letoma je bil tu v Iquiqueju cunami. Bil je večer, kot danes, in sedel sem ob oceanu in čutil čudno vznemirjenje. Bil sem nervozen. Povedal sem timu, da se bo tu zgodilo nekaj čudnega. Čez teden dni je Iquiqueju odneslo vso obalo. To sem začutil, tako kot žival.

25. Torej, Rafał Sonik, kdo ste?

I hope I am a man. Če danes kdo reče, da sem dedec, sem s tem povsem zadovoljen. 

TEKST Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri