Zvone Krušič: Predsedniški ego

  • 14.11.2012

Sem eden tistih, ki ga noben od predsedniških kandidatov ni toliko navdušil (ne le v času kampanje), da bi se mu ga zdelo vredno obkrožiti na volitvah.

S politično manipulativnega vidika je bil zanimiv primerek Zver, ki je v isti sapi ko je kritiziral Turka, da kot predsednik ni bil povezovalen in preveč naklonjen levi opciji, sam na soočenjih deloval izključno kot odvetnik svoje stranke SDS. Torej tipično Janševska taktika projiciranja lastnih napak v nasprotno stran. Volivci, kot večina, so jo očitno spregledali in ustrezno kaznovali.

Me pa preseneča Borut Pahor, ki je očitno rojen pod srečno zvezdo zmagovalca v katerokoli predsedniško tekmo se že poda. Mene je sicer v zadnjih letih razočaral, ne zaradi predčasnega padca njegove vlade v katero ga je pahnila destruktivna opozicija (in ne toliko njegova nesposobnost), temveč, ker je idejo povezovalnosti s svojim ravnanjem izrodil tako, da je dajal podporo tistim, ki si je ne zaslužijo, tiste, ki pa so jo potrebovali, pa je puščal na cedilu. Ni uporabil svoje družbene moči za pomoč in zaščito tistih, ki so je potrebni. Vsekakor se mi zdi, da bi Pahorju predsedniška funkcija veliko bolj ustrezala, kot premierska, ker je ekshibicionistični del njegove osebnosti močno izražen.

Moral sem se strinjati s Pahorjevo samooklicano »teto iz ozadja«, Spomenko Hribar, ki mu je na soočenjih kar v brk zabrusila, da je njegovo tekanje od ene predsedniške funkcije (predsednik vlade, parlamenta in sedaj še države), jasen pokazatelj njegovega velikega ega. Dodal bi, da imam občutek, da je njegov »veliki ego« še veliko bolj prikrit in zvit, kot se kaže ne prvi pogled.  Ne kaže se le v uživanju v javnem nastopanju,  brezhibni urejenosti, izbranem govoričenju, vodilnih funkcijah, uživanju v aplavzih, njegovi telesni govorici - ko s hojo daje vedeti, da želi biti edini »alfa samec«. Navsezadnje njegove »epske blodnje« o tem, kako je on »oče vseh slovenskih sinov za katere ga skrbi« (ali nekaj podobnega) namigujejo na megalomanijo. Kaže se tudi v njegovi ponižni drži,  njegovem žrtvovanju za interese in blagor naroda in države.

Ko se nekdo prikazuje z mazohistično držo mučenika mu je težko očitati nadutost in nastopaštvo, zato je te vrste (»ponižni«) ego veliko bolj zvit in manipulativen, kot npr. odkriti snobizem (kot pri Turku).

Težko je tudi nekomu očitati velik ego, če se tako trudi povezati, združiti in spraviti ljudi, ki si tako prizadeva sprijateljiti »naše« in »vaše«. To bi naj namreč pomenilo, da nima lastnih ambicij po prevladi, po lastnem priznanju saj ga zanima le skupni interes vseh. Da temu ni tako se je pokazalo na soočenjih, kjer se je Pahor želel kazati, kot edini, ki ima avtorske pravice do ideje povezovanja in preseganja delitev. Njegov ego se je kazal v strahu, da mu kdo te ideje ne prevzame, saj je vendar njegov izum in v lastnih poudarkih, kako zelo je ponosen na to.

Vendar je treba Pahorju priznati: kljub temu, da je bil javno ponižan, kritiziran in izničen se je dvignil kot feniks iz pepela in sedaj zaseda najvišje mesto v predsedniški tekmi. Pokazal je izjemno žilavost. Njegova vztrajnost in strastna predanost cilju in ideji v katero verjame, je vsekakor izjemna in ni mogoče reči, da v vsem tem ni tudi njegova iskrena želja nekaj dobrega narediti za blagor vseh. Pri tem se je sposoben upogniti do skrajnih meja in se izpostaviti v svoji najranljivejši človeškosti, se dokončno ponižati, v čemer je edinstven med našimi politiki. Ni torej mogoče trditi, da v njegovem egu tudi ni vsaj nekaj  iskrenega altruizma. V predvolilni kampanji je pokazal koliko mu pomeni ideal solidarnosti z lastim zgledom že kar krščanske pripravljenosti se ponižati in streči drugim (celo »pasje življenje« si je dovolil).

Pa še nekaj mu je uspelo kar drugima dvema kandidatoma ni: javno se posipati s pepelom, ko je priznal, da je njegova izjava, da težko shaja s 3000 evri na mesec, napaka in popoln nesmisel. S samokritiko se mu je uspelo prikazati v vsej svoji človeški nepopolnosti, kar je njegova velika prednost, ki jo volivci znajo nagraditi.

Pahor s svojim ravnanjem uresničuje biblijsko modrost: povišani bodo ponižani in ponižani bodo povišani. Streči drugim, tudi psom v kletkah in nazadnje požeti največ glasov v predsedniški tekmi: to kaže na nekoga, ki je najvišji in najnižji, prvi in zadnji hkrati. Očitno je leva stranka SD tista, ki  dejansko realizira krščanske ideje in ne desne stranke, sploh pa ne RKC.

Vendar pravim: ego zna biti zvit, še posebej,če je predsedniški.

Napisal višji predavatelj mag. Zvone Krušič, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri