Zastraženi bunker

  • 07.11.2011

Spomladi '98 se je naša kartaška družba začela dobivati tedensko v posebnih, skrivnih prostorih v ljubljanskem centru. Nekdanje zaklonišče, dvojna požarna vrata pod ključem, meter debeli zidovi, varnostna kamera pri vhodu, parkirišče. Zvonec brez imena.

(Foto: Bor Dobrin)

Prostor je bil skromno, a lično oprem­ljen. V kotu umivalnik, zraven avtomat za kavo, najboljši, kar se jih da dobiti. Mini hladilnik. Ob oddaljeni steni kavč za utrujene ali zaljubljene. Omara z zalogo kartaških potrebščin, nabavljenih iz Amerike po spletu in – še danes se mi dvigne pritisk – svinjsko ocarinjenih. Carinili so mi tudi poštnino, ki je je bilo še za enkrat toliko kot robe, prekleti keramični žetoni!

Ja, keramične sem hotel, takšne, kot jih imajo v Bellagiu in Mirageu – in jih tudi dobil pri nekem obskurnem spletnem dilerju s hazardersko opremo iz Vegasa. Neuničljivi, elegantni, in ko jih zlagaš v kupe, prijetno šuštijo med prsti.

Barve žive in obstojne z motivi iz kitajskega horoskopa. Nekoliko groba keramična površina, prijetna na otip, ne pa tista obtežena plastika iz avstrijskih kazinojev z obtolčenimi in znošenimi robovi. Z eno besedo: boljših-in-lepših-se-kupiti-ne-da! Enkrat na leto jih umiješ v kopalni kadi z malo detergenta in so spet kot novi.

Brez žetonov pa ni igre. Fantje, če vas kdaj zamika poker, nikar z gotovino. Vsak izkušen pokeraš vam bo preprosto povedal: »Ne zgleda!« Da bankovci ne sodijo za mizo, naj bo prvo pravilo vsake domače igre! Drugo pravilo? Nobenih pufov!

Karte? Samo ene so bile dovolj dobre za nas profije: KEM arrow red & blue (www.kem.com). Plastične in domala neuničljive. Predvsem pa neoznačljive. Karte KEM ne moreš z nohtom zacahnati, ne da bi je prelomil. Saj ne, da bi kdo v naši družbi goljufal … se pa vseeno lepše igra, kadar ni treba frendom gledati pod prste …

Sredi sobice s stropa obešena in zastrta luč, pod njo pa masivna okrogla zelena miza, tapecirana z biljardnim platnom (simonis 860), da bi karte in žetoni ja lepo leteli. Mizo je po naročilu izdelal prijatelj za zmerno ceno. Pokeraške mize po navadi niso okrogle, a ker nismo imeli dilerja (najetega mešalca kart, brez katerega dandanes niti v ljubljanskih pokerdžinicah več ne gre), nam je viteška oblika enak-med-enakimi še najbolj ustrezala.

V kotu računalnik za morebitno preverjanje pravil po internetu in reševanje sporov. Pozneje pa seveda tudi za čekiranje akcije na spletnih igralnicah.

Fantje so se kmalu nalezli mojega na­v­dušenja nad igro. Kmalu smo prevzeli ameriška pravila, omejili stave in disciplinirali igralno proceduro. Kdo je na vrsti, kaj pomenijo določene kretnje z žetoni, kaj se sme in česa ne. Da je tvoja karta mrtva, če se magari po nesreči dotakne odmetanih kart, da ne moreš več višati, ko si enkrat samo plačal, in da če se ti ob deljenju obrne karta, lahko zahtevaš novo. Fore, ki se vam morda danes zdijo običajne, mi smo se jih učili z nule.

Največ smo igrali texas hold’em in 7-card stud, vsem se nam je zdelo, da je tu uspeh še najmanj odvisen od sreče, av nasprotju z recimo omaho, kjer do zad­nje karte po navadi ne veš, kje si in kaj imaš. Osebno pa se najraje spominjam večerov, ko smo tolkli H.O.R.S.E.D. – najprej eno uro hold’em, naslednjo uro omaha hi-lo pa potem razz, seven card stud, eight-or-better in draw (zaprti poker). Lepo po začetnicah. Mislili smo si, vse je treba znati, če hočeš biti šampion.

TEKST Jonas Žnidaršič, FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri