Za ducat milijonov

  • 29.03.2011

Leta 2006 sem se po ne ­preveč čudnem naključju znašel v igri za ducat milijonov ameriških dolarjev.

(Foto: Bor Dobrin)

Sedim za mizo tujih obrazov, pred menoj je skromen kupček žetonov, iz dilerjevih rok švigajo karte v polkrogu, vsakemu dve, igramo texas hold ‘em poker. Igra je turnirska, žetoni niso vredni nič. Ko izgubiš zadnjega, vstaneš in se posloviš, hvala za igro.

Igramo že ure, pri naši mizi so odleteli že trije.

Neka gospa, ki je vsakih nekaj minut iz torbice izvlekla razkužilno kremo za roke, ker so se ji žetoni zdeli bakterizirani, kart se pa skoraj ni dotikala, da ji ne bi od infekcije roke odpadle. Dobro, da je šla, me je imela na piki, ker sem ji nalašč polizal en žeton.

Neki lokalni profesionalec v trenirki in s čepico, poveznjeno na oči, da se ga ne bi čitalo ob blefu. Eden tistih, ki igra že 20 let, pozna vse natakarice, je glavni za mizo in po vsaki igri zavija z očmi. Odkorakal je brez besed, ampak vidno užaljen, da je njegov parček trojkic nekdo podrl z barvo na zadnji karti. Amaterji!

Tretjega sem odstranil jaz. Nekega čud­nega mladeniča s kapuco in črnimi očali ter z odločno nepremičnim izrazom z interneta. Hotel je blefirati in sem ga izplačal z asom. A ker je že bil na škrgah, si z njegovimi žetoni nisem kaj dosti opomogel. In potem mi je par trojkic zlomil dva kralja, osmički nista zdržali proti betonu (AK, 'as, kralj'), potem se je pa še karta posušila. In z njo žetoni.

Kdo sem? Kaj sem? Kaj počnem tu? Kdo so ti ljudje? In kako sem se znašel med devet tisoč kvartopirci z vsega sveta v tej ogrom­ni dvorani z nekaj sto mizami, za vsako delivec kart in devet optimistov,  ki se na izpadanje borijo za obstanek? Diler mi ponuja en sam šrot, levo in des­no od mene pa vsi odpirajo kralje, ase, desetke in pobarvane konektorje … Jaz pa odmetavam sranje. Dama z dvojko, desetka s štirico – ko pa dobim pobarvanega asa z devetko, me s stavo prehiti star zategnjenec, za katerega vem, da ne gre v igro brez para ali vsaj velikega asa. In vržem stran, ker so še drugi za mano. In res, za mano nekdo pribije še dva kupčka čez, all-in, odpre dva lepa kralja.

Las Vegas, Nevada. 2006 World Series of Poker Main Event (WSOP), največji kartaški turnir sezone. Tistega leta je zaradi ogromne udeležbe igralcev z interneta, ki so se na WSOP uvrstili prek cenenih ali zastonjskih kvalifikacijskih turnirjev, podrl vse rekorde. Vsi drugi so za prijav­nino morali odfrkati, reci in piši, deset (10) tisoč ameriških dolarjev. Jaz seveda ne, jaz sem bil eden tistih z interneta. Nagrada za zmagovalca: 12 milijonov ameriških dolarjev in diamantna zapestnica! Naj­večji turnir, največja turnirska nagrada vseh časov vse do danes – in jaz sem bil zraven, prvi in edini iz Slovenije. Bi bil lahko ponosen?

Morda na šanso za osvojitev zapest­nice in ducata milijonov, na dvesto pokeraških knjig, ki sem jih bil preštudiral, na nekaj sto zapisov in študij, objavljenih pod psevdonimom na pokeraških inter­netnih forumih, na našo kartaško skupinico iz Ljubljane in na prepire s Sklanskyjem in Malmuthom, ki smo jima matematično dokazovali napake v njunih knjigah? Na strah in trepet, ki ga je v internetnih kvartopirnicah sejala majhna skupina prebrisanih plejerjev iz Ljubljane in prepričala Američane, da gre za nekakšno zaroto? Na sto tisoče preigranih iger prek omrežja, na priigrane in že zdavnaj zapravljene cekine ostriženih ovac in na še nikoli objav­ljene fascinantne zgodbe iz slovenskega kartaškega podzemlja? Mogoče.

O tem drugič, ker v rokah zagledam tile dve lepi karti: K♥ T♥

TEKST Jonas Žnidaršič    
FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri