Vsi ste bedaki

  • 28.01.2011

Jasno, da tega ne mislim. Ampak nujno potrebujem takšno bizarno trditev, če poskušam razumeti, kam gre planet.

(Foto: Shutterstock)

"Vsi ste bedaki," zapišem in se prepustim udobju klasičnega medija, kot je Playboy. Pravijo, da ti izginjajo, da so tisku šteti dnevi. Ampak za avtorja so še zadnje pribežališče. Zadnje varno zatočišče. Karkoli zapišem, karkoli si mislim, kakršnakoli so moja stališča ... pisec je varen na svojem visokem stebru, nobena zver se ne more po­vzpeti do njega in boji se lahko zgolj božjega srda in neizplačanega honorarja.

Zdaj pa preizkus. »Vsi ste bedaki,« zatrdim v enem internetnih medijev ali pa trditev internetni mediji, kar se je tudi razpaslo, povzamejo po tiskani izdaji. Po meni plane krdelo komentarjev, žalitev, pljuvanja in groženj. Med menoj in njimi ni več nobene ovire. Kot pisec sem izgubil status boga in moj privilegirani položaj se zlije v blat­no reko, ki se vsak dan pretaka po svetovnem spletu.

Internetni forumi, komentarji in socialna omrežja so s svojo interaktivnostjo, odprtostjo in popolno demokratičnostjo dejstvo. Številni, ki se na stvar spoznajo, pravijo, da posamez­nih kategorij niti ne gre metati v isti koš. Blogerji, denimo, so nekaj čisto druga kot facebookerji in celo meni, zapriseženemu klasiku, se zdijo nekateri postopki zanimivi.

Recimo: šlampasti mediji, ki svojih avtorjev ne izbirajo, ampak nabirajo delno pišoče z ulic, imajo redne težave, saj praviloma bolj razgledani in inteligentnejši komentatorji v tekstih najdejo na kupe vsebinskih ali pa vsaj pravopisnih napak. Ampak to je ena redkih dobrih strani internetnih forumov. V glavnem pa so se spremenili v bojišče frustracij, ki v imenu svobode obračunavajo drug z drugim in vsak z vsakim.

Prišlo je celo tako daleč, da medijski regulatorji po vsem svetu iščejo načine, kako bi omejili sovraštvo, sovražni govor in vseh sort bizarnosti znotraj svetovnega spleta. Žal prepozno! Mediji, ki so na svetovni splet vstopili v iskanju večjih dobičkov, so si prav tam izkopali svoj grob. Ex catedra, ki je bil dolga desetletja temeljni pristop relevantnih medijev, se je spremenil v uredniško politiko dobrikanja bralcem, nagradnih iger in stalnega drsenja ugleda ter statusa pišočih.

Anonimnost, ki je temelj spleta, je zastrupila cele generacije in pripeljala do neverjetnega dejstva: temelj najbolj demokratičnega medija na planetu je anonimnost, in ko poskusimo ugotoviti, kdo je vsemogoča mnenjska vojska svetovnega spleta, stopimo pred brezimno brezizrazno množico.

Številni razumniki so se zaradi anonim­nosti, lažnih identitet in vseh sort sprenevedanj s spleta umaknili; ampak če hočeš pred čem bežati, moraš preganjalca vsaj poznati.

Afera z Wikileaksom je ob vsej pragmatični koristi/škodi pokazala še na en zanimiv fenomen. Pri odtekanju informacij gre pravzaprav za prvi resnično globalni spopad generacij. Civilne družbe, ki so bile s svojimi protiglobalističnimi demonstracijami do včeraj zgolj folklorna živopisnost megasvetovnih dogodkov, so dobile zaveznika tam, kjer so ga celo same najmanj pričakovale.

Ni se pojavil bradati argentinski zdravnik niti se ni ponovilo leto '68, temelje družbe so stresle spletne skupnosti, ki so povezane v ogromno hobotnico, proti kateri so obveščevalne službe na drugi strani kot malo večji kalamar. In tako imamo spopad med establišmentom, ki ima imena, tradicijo, cilje in metodo, ter anonimno vojsko, v katere bistvu stojita ničla in enica.

Če tako posameznik napiše na spletu »vsi ste bedaki«, bo verjetno še preživel, ker je doseg njegovega sporočila v neskončnosti spleta še vedno omejen. Če pa sporočilo »vsi ste bedaki« pride od dovčerajšnjih stebrov družbe, gospodarjev vojne in prostozidarskih združenj, pomeni to konec sveta, kot smo ga poznali.

Moč spletne javnosti lahko razumemo kot tehnološki trenutek, ki je obrnil tok civilizacije, lahko pa jo razumemo tudi drugače. Gospodarje planeta, ki so bili za krmilom zadnjih nekaj tisočletij, je zamenjal kolektivni um znanstvenofantastičnih romanov, ki živi tako, da vsako sekundo pogolta na milijone anonimnih duš, njegove digitalne možgane pa usmerjajo preprosta razmerja med količinami.

Jasno, da je tak­šen gospodar strašnejši, kot so bile dosedanje zaprašene in v svoji napihnjenosti simpatične družbene elite. Danes smo nad njegovo močjo še očarani, saj nam laska sodelovanje v tej ogromni samoupravni interesni skupnosti. Ampak čez ne tako veliko let v prihodnosti se bo moral najti junak, sodobni Ajshil ali pa Sarah Connor, zaradi mene stopiti z izdrtim peresom pred mogočni zid ter zavpiti v anonimno množico: »Vsi ste bedaki!«

Marko Radmilovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri