Vesna Milek: Zgodilo se je čisto blizu njih

  • 11.06.2008

Dve različni ženski, dve erotični srečanji, dva vrhunca.

(Foto: Goya)

2 fotografiji v galeriji

Mračen klub, stene vlažne od znoja razgretih teles. Opazim ju med vsemi. On mladenič, zaverovan v vlogo latino ljubimca, ona tiste vrste ženska, ki se hrani s seksualno energijo drugih, s fantazmami, ki jih vzbuja v očeh moških, da se ovijajo in gnetejo okrog nje po skrivnem nareku njenega telesa.

Plešeta počasi, zaverovana drug v drugega, z očmi, zamegljenimi od poželenja, približujeta se in odmikata, njene drobne prsi se napenjajo pod belo majico, z medenico se pritiska ob njen goli trebuh, z roko na njeni zadnjici, ustnice ob njenem ušesu ... Vidim ga, kako bi ji segel pod lahno poletno krilo, se zagriznil v njene ustnice in jo vzel tam sredi trzajočih, plešočih teles … Lahko bi, pa ne bo.

Strah ga je, da bi bil slan okus njenih ust samo približek tistega, kar pričakuje. Da se bo iluzija zrušila, ko ji bo potisnil jezik v usta. Zato ne bo. In njo je strah še bolj, da ne bi na njeni zadnjici zatipal kaj, kar mu morda ne bi bilo všeč, da ji ne bi v hipu, ko bi zapustila ta mračni prostor, padla mrena z oči in bi ga v neonski svetlobi tam zunaj videla takšnega, kakršen v resnici je ... slečenega iluzije. Zato ne bo.

Zato se bo v trenutku, ko bo ples hormonov postal nevzdržen, odtrgala od njega, mu še zadnjič šepnila na uho in izginila ... In sama v svoji postelji, s sladko bolečino med stegni, izživela, izsanjala nadaljevanje. Bolj varno, bolj njeno.

Saj. Sanjarjenje je bolj udobno in režijsko predvidljivo: koža diši tako, kot bi morala dišati, on počne to tako, kot bi to počela sama, brez spodrsljajev, brez nepopolnosti. Edina napaka v scenariju – da se »zares ni zgodilo«. Se res ni? Zanjo že. Morda bolj močno, kot če bi končala na ploščicah umazanega stranišča. Morda bolj vznemirljivo, kot če bi odšla skupaj z njim. In res, morda bolj strahopetno.

Neki drug večer, na nekem drugem prizorišču sedimo za dolgo mizo, veliko popitega vina, rdeči madeži na belem prtu, usta zbranih povešena, mlahava, polna velikih besed. Absurdno, o empiriji in domišljiji. Ona sedi poleg mene, svetlih las, golega hrbta, s samozadovoljnim nasmeškom okrog ustnic. Sedi tam in daje videz, da je prisotna, na voljo vsem, za vse, in vendar je njen pogled namenjen čez mizo.

Nekaj tako pohotnega je v tem pogledu, izza priprtih trepalnic, da me zmrazi od ugodja. Za spoznanje preveč dramatično dvigne kozarec z vinom in usloči vrat nazaj. Besede, ki padajo čez mizo, razgrete od vina, se ju ne dotaknejo, se zdi. Dilema, »ali lahko v svojih glavah občutimo isto, kot če bi se zgodilo zares, in če že ... kaj sploh je res in kaj samo iluzija ...«, je popolnoma nepotrebna. Ona ni govorila. Ni bilo treba.

Strmela je vanj in on je strmel vanjo kot v solzavi ljubezenski romanci, enaka začaranost, njegov pogled, zmešan od zadrževanja. Še ena cigareta, oslinila jo je na način, ki bi se zdel vulgaren, a je bil samo prekleto čuten. Zadnje povabilo. Vstala je, si popravila kavbojke na ozke boke, za delček sekunde je obstala tako, zravnana, z izproženo medenico čez mizo, nato stresla z lasmi in se odzibala na visokih petah. Obsedel je za mizo, nemiren, raztresen, ni poslušal pogovora. Počakal je še nekaj minut in odšel za njo.

Nihče ni opazil. Čez četrt ure se je vrnila. Ustnice sveže naličene, sijoče. Dišala je po seksu, ko se je vrgla na stol poleg mene. »Je iluzija bolj vznemirljiva od resničnosti ...? So besede lahko bolj erotične od mesa?« Besede padajo čez mizo kot posmeh in tisti, ki jih govorijo, zaverovani v svojo retoriko, ne opazijo, da se je pravkar zgodilo, »čisto blizu njih« in brez besed.

Dve različni ženski, dve erotični srečanji, dva vrhunca. V tistem nočnem klubu so opazili vsi in vendar se ni zgodilo »nič«. Zdaj, za to dolgo mizo, ni nihče opazil in se je zgodilo »vse«. A kaj je vse in kaj je nič, kaj je več in kaj je manj in kje je meja ... Kdo ve. Se »več« zgodi v naših razbeljenih možganih v samotnih nočeh polne lune ali potrebujemo vonj, dotik, bolečino?

Je bolj vznemirljivo tvegati (pa naj bodo to govorice ali slab seks) ali sanjariti sam s sabo, v svoji postelji? Se je bolje poljubljati z ustnicami ali z očmi? Kaj pa vem. »Samo ena pot je, da osvojiš moje srce,« mi je nekdo nekoč napisal: »S poljubi in z domišljijo ... samo eno od obojega ne deluje ...« Tega ne odtehta niti voajerizem.

TEKST: Vesna Milek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri