Včeraj sem bil na TV

  • 13.01.2010

O magični moči televizijskih anket in Maria Galuniča.

(Foto: Saša Jankovič Potočnik)

Že pred časom, kakšnim letom, dvema, tremi (možda sto, ne znam broj ...), sem imel neke opravke na ljubi nam Ljubljanski banki, prav takrat, ko so menjavali kartice in jim je vse zablokiralo (ali nekaj podobnega).

Pred vrati v ta hram je stala TV-ekipa, anketarji, in prežala na mimoidoče, ki so se po slovenski navadi skušali izmakniti, da ja ne bi ... Pa sem hrabro stopil pred kamero, ker sem se nekoč tudi sam ukvarjal s tovrstnim novinarskim beračenjem, in vem, kako hudo zna biti, ter povedal, da sam nimam nobenih težav s karticami. Da delujejo, potegnejo, povlečejo ... Aha ... Aha ... Hvala lepa ... Hvala lepa ... In sem odšel naprej v prijetni si svesti, da sem opravil dobro delo.

Dnevnika, kjer naj bi tisto bilo objavljeno, nisem gledal in bi gotovo pozabil na pripetljaj, če me ne bi naslednji dan z občudujočim glasom klicali prijatelji, dobri znanci, slabi znanci in tisti, za katerimi obrazi sem moral brskati po spominu.

»Smo te vidli včeraj na TV-ju.«

»A tako ...«

No, pa bi vseeno pozabil (vendarle so minila leta), če ne bi pred kratkim Mario v studiu svoje oddaje gostil Janija Klemenčiča, nekdanjega veslača olimpijskega četverca (če se prav spomnim), in mu ne bi tam zastavil tudi nekakšno olimpijsko vprašanje, podkrepljeno s televizijskim insertom, na katerem neki novinar nekaj sprašuje.

Ta novinar naj bi bil jaz. Tudi te oddaje nisem gledal. (Ampak, če mislita Zrnec & Bizovičar še naprej gostiti fredije milerje in podobne šalabajzerje, pa bom mogoče moral.) Ih, kako pa vem, če nisem gledal? Ja, zato, ker so me naslednji dan klicali prijatelji, dobri znanci, slabi znanci in vsi drugi, ki naj bi jih poznal.

»Ti, včeraj smo te pa vidli na TV.«

»A res?« (In kako to, če pa nihče ne ­gleda Maria?)

Kar je zelo zanimivo. S TV Slovenija sem odšel jeseni 1996, potem ko sem neki ponedeljek spregledal, da bi moral ljudem po večernih poročilih predočiti športne dogodke tistega dne. Saj bi mi oprostili (ni bilo prvič), ampak meni se ni več dalo početi nekaj, v čemer sem bil obupno slab. Šest let sem se trudil in matral, pa sem kljub temu še vedno zgledal kot cepec. In zakaj bi, če pa nisem? (Cepec.)

Zakaj bi jecljal in se trudil simpatično nasmehniti po vsakem. »To je bilo za danes vse iz sveta športa ...« Pa glumiti vzneseno navdušenje nad oranjem zlate atletske ledine (to je citat, tega si nisem sam izmislil!) Primoža Kozmusa ali izumljati kakšne žlahtne, antološke pozlatila ti se ruka, pozlatila ti se noga, ma sve ti se pozlatilo (tudi to je približen citat, sicer iz nekih drugih časov), ko bi se naši fuzbalerji uvrščali na to in ono prvenstvo? Samo zato, da me na nekem avtobusu prepoznajo, ko se skušam kam dopelat?

Tako sem izginil s televizijskih zaslonov. V anonimnost tiskanih in vedno slabše branih medijev.
Trajalo je nekaj časa, da so me ljudje nehali sumničavo opazovati – hm, vas pa od nekod poznamo –, pa nekaj časa, da sem se navadil vsakič razlagati, s čim se ukvarjam v življenju. (Sošolcem, Bergantu, Ališiču in Obrezu starejšemu, recimo, tega
ni treba.)

»A za Playboy?«

»Ja.«

»Kaj pa?«

»Pišem?«

»Pišeš ... Hm. Kaj pa zajčice?«

»Fukam jih sto na uro!«

(Nekaj časa sem se trudil razložiti razliko med zajčicami in plejmejtkami, na katere mislijo oni, ki me to sprašujejo ... Zdaj ne več. In če vas že zanima: ja, tudi plejmejtke natepavam, ker pač delam za Playboy.)

Odkar sem opustil holivudsko kariero (televizijcem pravimo novinarji brez obraza namreč holivudarji), sem opravil kakšnih sto zelo dolgih intervjujev z različnimi pomembnimi ljudmi naše dežele (med njimi so bili trije ali štirje predsedniki države in vlad), napisal nekaj knjig – biografij, roman, izbor satiričnih zgodb, ki jih prebirate, eno potopisno alpinistično zadevo (se pri tem povzpel na vrh sveta) –, sodeloval pri spočetju dveh otrok, ki sta zdaj že v osnovni šoli ... Mislim, ni slabo. Samo na pomlad še počakam, kupim kilo češenj, jih pogoltnem s peš­kami vred in potem počepnem na enem travniku ... Ni hudič, da ne bi nekaj zraslo.

Ampak za večino prijateljev, znancev itn. bom obstajal samo, če se bo od nekod priklatila kakšna kamera in mi postavila pomembno vprašanje: kje bom preživel letošnji dopust ali kaj podobnega. Ali se mi pozna kriza?

Saj se ne pritožujem. Vsak svoj križ nosi in to, da lahko v miru gledam tekme nogomet­ne reprezentance, tudi nekaj šteje. Toda kljub temu ... Malo me pa že žre. In ker me, vabim vse televizijske pripravnike, ki jih pošiljajo na tržnico pobrat stavek ali dva od mimobežečih, naj me pokličejo, povedo, koliko sekund potrebujejo, in se bomo že dogovorili. Meni ni težko, njim bo koristilo ... Pa prav lepo si bo predstavljati obraze prijateljev, znancev itn. po vsakem takem pojavljanju. »Le kako mu to rata?«

Tekst: Tadej Golob
Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik
Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri