Tiha diplomacija

  • 13.11.2009

Če sta lahko uskladila barvi kravate in bluz'ce, lahko rešita naše male težavice.

(Foto: Saša Jankovič Potočnik)

Danes, ko to pišem, nas na EP v košarki čaka tekma s Hrvaško. Zjutraj sem srečal znanca, malo sva se pogovarjala o tem in je zavzdihnil, da je ne bo gledal, da si jo bo posnel. Da ne more, ker potem trpi miz'ca pa stoli pa vse pred njim. In sem mu rekel: »Ne boj se, tokrat jih bomo nabili ko' pse.« Evo, zapisal sem in bom pustil pri miru, ne glede na to, kaj se bo čez nekaj ur zgodilo.

Ampak malo se mi pa tresejo roke. Tu gre za resne stvari. Ali kot je dejal sodelavec iz sosednje, Avto magazinove redakcije: »Jebeš Piranski zaliv!«

Vseeno jih bomo nažgali!

Sicer pa prihaja tale tekma ob ravno pravem času, ko so se naši odnosi nekako otop­lili, ko vsaj kakšnega pomembnega incidenta ni bilo in noben pomembnejši politik tako na eni kot na drugi strani ni bleknil česa šovinističnega. Malo sem spremljal tole naše jesensko reševanje obmejnega spora, ob tem še sam mozgal, in ko sem opazil smehljajčke našega premierja pa Jadrankine pa rdečo bluz'co do odtenka iste barve kot Pahorjeva kravata pa njuno zagonetnost ... Evo, in me je spreletelo. Pa mi smo že rešili težave, ki jih imamo s Piranskim zalivom, samo da tega še ne vemo. No, bom pa jaz povedal.

Torej, kaj nas muči tam doli na morju? Kak­šne praktične težave imamo zaradi tega, ker si eni in drugi lastimo nekaj valov in kvadratnih metrov zemlje? Nobenih. Nobena naša ladja ni bila zaustavljena pri plutju iz Luke Koper ali vplutju vanjo, nihče ni zahteval od katere od naših podmornic, da se mora pri plovbi do afganistanskih pristanišč, kjer smo trenutno udeleženi v reševanju ZDA, dvigniti na površino, nobenega našega adrenalinskega heroja na zračni blazini ni, potem ko je zaspal in so ga tokovi odnesli proti Umagu, zasliševala in maltretirala hrvaška policija in, – kdo ve, – zakaj, zadnje čase tudi hrvaški ribiči nič več ne razgaljajo svojih genitalij. Nobenih! (Razen tistih, ki jih ima Joško Joras z neprosto­voljnim gojenjem rož pred hišo, a tudi za to imam rešitev. Kar berite naprej.)

Pravzaprav je naš edini problem ta, da ne vemo, kam bi na zemljevide, ki jih bodo natisnili v šolskih učbenikih, vrisali mejo. Vem, da boste zdaj številni med vami zamahnili z roko: »Eh, če je pa samo to ...« Ne! Vzgoja otrok je pomembna, in že zato se splača potruditi poiskati rešitev, ki bi zadovoljila obe strani. To je namreč bistven pogoj – če ne bosta zadovoljni obe strani, rešitve namreč ne bo, to pa že vemo. Samo spomnimo se onega dimnika med Račanom in Drnovškom. Mi bi še kar bili za, ­Hrvati pa niso, in veste, kako se je končalo. (Čeprav tudi meni ni bil všeč. Zdel se mi je podoben kakšni meji v Afrike puščavi, narejeni s kotnim ravnilom.)

Po tistem smo poskusili kar precej reči. Pa arbitraža pa švedsko mnenje pa načela pravičnosti, ex... ne vem kaj itn., ampak ni šlo. Preseka med našimi željami (odprto morje) in hrvaškimi (ne pustiti nas na odprto morje) nekako ni bilo. Eni bi burek, drugi bi sirov zavitek, in tu ni neke vmesne rešitve.

Potem je prišel kondominij oziroma je bil že prej, pa je malo potihnil, pa se zdaj spet prikazal. Neke vrste skupno lastništvo torej. Da je tam malo naše in malo njihovo. Da lahko in naši in njihovi vojni batiskafi ronijo po mili volji, vprašanja o cipljih in barakudah pa rešujejo ribiške družine po neki svoji in ribji logiki.

Ampak če malo oddahnemo, zapisano preberemo še enkrat in razmislimo ... PA MI TO ŽE IMAMO! Odkar sta se naša in njihova Barbika odločili za tiho diplomacijo, za to, da vsebine pogovorov ne bosta več izdajala nikomur, je na Jadranu ljubi mir, ki se zlagoma širi tudi na stepna prostranstva obeh ljudstev. Zdaj sta sicer prišla na dan z nekimi sklepi, ki že sejejo razdor, a ker si jih vsak zmedeno razlaga po svoje in nihče ne ve nič več kot prej, je vendarle še čas, da se ponovno vrneta v osamo in tajinstvenost Mokric ter drugih obskurnih krajev ob slovensko-hrvaški meji.

Predlagam torej, da vladi obeh držav sprejmeta naslednje sklepe, parlamenta pa jih potrdita: obmejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško bo odslej in na veke vekov amen reševala tiha diplomacija, in sicer se bosta vsake tri mesece sestali komisiji obeh držav, ki o svojem delu ne bosta poročali nikomur, vsake pol leta pa premiera (premierki) obeh držav, ki prav tako ne bosta komentirala vsebine pogovor in se za vsak primer ne bosta nič dogovorila. Tiha diplomacija je trajna, večna in neodtujljiva pravica obeh držav, dokler bosta obstajali, Slovenija v zameno spusti Hrvaško v Evropo, Hrvati pa nas vzljubijo.

Treba je dodati samo še sankcije za kršitelje, Jošku Jorasu pa podeliti dvojno državljanstvo in ga oprostiti davkov tako ene kot druge države. Naj se ima fino. In evo, to je vse.

Ampak to velja seveda samo v primeru, da naši stolčejo hrčke nocoj v Katowicah, ­sicer ne pristanem na nič manj kot na prost dostop do Tihega oceana.

P. S.: In potem pridejo Srbi, ki pa sploh ­nimajo morja ...

Tekst: Tadej Golob
Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri