Teologija špeha

  • 05.01.2011

Poznam človeka, ki so mu ljudje ves čas ­govorili, da se je zredil. Ali da je shujšal. Ta človek sem jaz. Ta človek je avtor te kolumne.

(Foto: Shutterstock)

Če hočemo karkoli razumeti, si me moramo najprej ogledati. Od podplatov do las.

Pri podplatih se že začnejo težave, ker so ploski. Če bi živel v Jezusovih časih, bi hodil po vodi, tako pa sem se v vojski ­ iz­ognil pehoti.

Potem noge. Na njih sem resnično ponosen: dva mogočna dorska stebra, mišičasta in mogočna. Lahko bi stal v nogometnem moštvu med igranjem himne, pa ne bi nihče opazil. Nadaljevanje je bolj borno, ampak če bi bil torzo v slogu nog, bi ne pisal kolumn, temveč bi reševal ­Sarah Connor in govoril, da se bom vrnil! Sicer nikjer nič ne visi čez pas, nekaj maščobnih blazinic na bokih pa je reveževa banka za hude čase. Je pa res, da od pasu navzgor ne premorem nobenih razvitih mišic, radiatorjev, 'six packov' in podobnega. Takšne so tudi roke, ki pa premorejo precejšnjo moč. Pravijo, da je to genetsko, ker so moji predniki živeli od zemlje.

Problematična je glava, ki je velika. In okrogla. V glavnem sem s svojim telesom zadovoljen in ono, upam, da z mano. Lepo skrbim zanj, hodim v savno in se ukvarjam s športom. Ni najboljše telo na svetu, je pa tudi mnogo slabših. In zdrav sem. Zdravnica pravi, da mi v ciljni ravnini, ko je do abrahama le še nekaj vrat, ne grozi nevarnost srčnega, ne kakršnegakoli drugega napada. Lahko pretečem 10 kilometrov, se povzpnem na vrh gore, prekolesarim maraton in ves dan smučam.

In zdaj, poznavajoč svoje meso, k srčiki problema.

Kar pomnim, tehtam okoli 90 kilogramov. Nisem ravno drobižek, nisem pa niti ruski metalec krogle. A ljudje, ki me srečujejo, se ne morejo vzdržati, ne da bi komentirali mojo težo.

Recimo zadnjič. »Si se pa poredil,« pravi ves zagorel in nafitan. Znanec, nekaj starejši od mene. Pred dvema letoma ga je infarkt. Moral bi seveda reči: »Res sem se zredil, ni pa me še infarkt«! Pa sem tiho in se ves dan sekiram, zakaj sem molčal.

Potem v supermarketu znanka, ki je nisem srečal kakšno leto: »Madona, si shujšal! Kaj pa počneš?«

Pa soseda v gneči na smučišču: »Sem te takoj prepoznala, ker si daleč najmočnejši v vrsti!« Le nekaj metrov dalje stojita dva 150-kilska Nemca, ki ju soseda seveda ne opazi.

Da skrajšam: vsak teden se mi zgodi, da nekdo komentira moje kilograme. Ali navzgor ali navzdol. Ni pomembno. S tem komentira moje telo, s tem komentira mene, kar načeloma vedno razumem ne le kot nevljuden, temveč tudi kot grob napad na svojo zasebnost. Nekaj let me je vsa reč noro nervirala, zadnjih nekaj mesecev pa me je začela zanimati.

Zakaj ljudje začutijo neznosno željo, da se izrazijo o mojih kilogramih v trenutku, ko me zagledajo. Čeprav, recimo, v ničemer ne izstopam?

Odgovor na vsaj zame eksistencialno vprašanje je prišel slučajno in genialno. Kot vsi eksistencialni odgovori.

Gledam oddajo o lepotnih kirurgih. Dolge igle sesajo maščevje, malo tanjše brizgajo botoks, plastika v stotih roma pod kožo. Lepotna kirurgija je diktatura telesa nad umom, kot je diktatura športna histerija, zdravo življenje in podobni izumi zdolgočasenega človeka.

Na obzorju ni videti možnosti, da bi se v zahodni civilizaciji nehalo histerično iskanje popolnega telesa, ki omejuje človekovo ustvarjalnost, medsebojne stike in posledično celotno sodobnost.

In zdaj … Vse življenje se mi zdi, da sem bil rojen za nekaj velikega. Ko so se sanje o nogometašu razblinile v osnovni šoli, o pilotu v gimnaziji in o pisatelju na faksu, je mojemu samoljubju zmanjkalo prediva. A zadnjič se mi je posvetilo, kakšno je moje poslanstvo na tem planetu. Sem začet­nik, prerok nove dobe in kot so gobavci, nemi in hromi instinktivno obkolili Jezusa, čim so ga zagledali, tako mene začnejo obmetavati s vprašanji in komentarji o tem, ali sem se zredil ali shujšal. To je moje poslanstvo, to je moja usoda, moja karma!

Ker kaj se bo zgodilo? Ljudje bodo ugotovili, da jih komentiranje sočlovekove teže umirja. Osvobaja. Danes komentirajo le še mojo, in še to redek krog, ki me pozna. Kmalu pa se bo ta svetla nova religija širila. Mojemu zgledu bodo sledili učenci, apostoli svobodne teže. Počasi se bomo iz provinc selili v Rim in vse več nas bo. Vsi bomo komentirali težo vseh, nastalo bo eno samo kraljestvo … Teža bo naš bog in jaz bom njen prerok.

Telo, o katerega teži se bodo vsi svobodno izražali, bo prenehalo zasužnjevati um, in ko bo tresoči špeh dobil isto veljavo kot napeta mišica, bo revolucija končana. Takrat bo osvobojeno telo v srdu podrlo fitnese, na grmadah sežgalo diete in odšlo na kremšnito, ki jo bo poplaknilo s pivom. Toplim.

Amen.

In dober tek.

TEKST Marko Radmilovič, FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri