Tadej Golob: Ženske svinjice

  • 27.12.2007

Kako je mogoče, da povprečen Slovenec v svojem življenju popedena več Slovenk kot povprečna Slovenka Slovencev?

Pred kratkim sem v neki sorodni reviji naletel na podatek o številu spolnih partnerk, s katerimi se v svojem življenju uspe pozabavati povprečnemu Slovencu, in številu partnerjev, s katerimi, dokler je še zanimiva, leže povprečno slovensko dekle oziroma žena oziroma mati. Cifre se sicer ne spomnim, sem si pa zapomnil, da jih po mnenju preučevalcev naše zasebnosti mi damo več nase kot one podse. In še to je ostalo v spominu, da sem zadovoljno odložil tisto čtivo, kjer je bil podatek objavljen. Tako je tudi prav.

Potem sem doma legel k počitku in bi najbrž precej hitro zaspal, če me ne bi zmotilo brenčanje komarja. Tega pa ne prenašam. Misli na to, da se bodo, medtem ko jaz uživam spanje pravičnega, nad menoj znašali ti mali vampirji, te zzzzzzz gnide z ostudnimi rilčki in mi sesale slast­ne eritrocite in z njimi hemoglobin iz telesa. Pa sem vstal, prižgal luč, počakal, da je insekt pristal na steni, in z dobro merjenim šusom s časopisom kolekciji krvavih flekov dodal še enega. 1 : 0 zame, sem si čestital in zlezel pod odejo.

Ampak potem vseeno nisem mogel zaspati. Če jaz ubijem komarja, preden me piči, je 1 : 0 zame, prav? Če on mene in odleti, je 1 : 0 zanj. To je razumljivo. Če on mene useka, potem mi ga pa uspe dotolči, je 1 : 1. Če on mene petkrat, pa jaz njega ne speštam in on zadovoljno odbrenči do oberlihta na svobodo, je 5 : 0 zanj. Če ga dohitim in panf, je 5 : 1 zanj … Skratka, vse sorte enih lepih kombinacij je mogočih. No, ne vse. Če je komar samo eden, lahko dosežem samo eno točko. Dvakrat ga pač ne morem ubiti.

To mi je dalo misliti. Hm, kako to, da lahko povprečen Slovenec v svojem življenju popedena 7,2 Slovenke, povprečna Slovenka pa samo 4,3 Slovenca? (Recimo. Cifri mogoče ne držita, a vsaj razmerje naj bi bilo približno takšno.) Namreč, če sta za seks potrebna dva, in to tako fant kot punca (recimo, da iz proučevanja izločimo homoseksualna ljubezenska stokanja), pa če za naše tokratne potrebe zanemarimo fukljanje zunaj meja domače kokoške (ali vsaj predpostavimo, da to počnejo eni in drugi proporcionalno svojemu siceršnjemu obnašanju), potem pri najboljši volji in pameti ne vidim možnosti, kako bi se lahko statistična Slovenka izognila tistim 7,2 Slovencem (ali Neslovencem) in obratno.

Med posamezniki seveda obstajajo razlike, pa je čisto mogoče, da jih sosedov Franci nateg­ne 33, jaz pa eno samo, ampak na koncu si jih bova lahko oba pripisala po 17, čeprav je večino dela opravil on. In po­dob­no – recimo, da je Minka še devica, Olga pa prasica, ampak statistično gledano sta obe fasali točno enako število tičev in tu se, draga Minka, nič ne da pomagati, če nisi imela nič od tega.

Dopuščam možnost pomote. Z matematiko in kar je njenih sorodnic nisva nikoli bila prav velika prijatelja. Ma ja, skoraj gotovo se motim, saj smo moški celo po ljudskem verovanju večji packi kot ženske. So nam povedale, kajne? Ki bi vse od tu do Urala … Saj, potem največkrat ne pridemo nikamor, do bevskanja ob moškem omizju, ampak kljub temu pa nosimo s seboj občutek krivde, vest nas peče kot naj bi onega kozla iz Višnje Gore, ki je zelje gledal izza ograje in si ga poželel, pa so ga kaznovali z batinami po njegovi senci.

Pravzaprav nam niti ni prav težko grdo misliti o sebi, ker se tudi sami zavedamo svojega potuhnjenega vsejebstva, poleg tega pa je tu še katoliška cerkev s forami o grehu v mislih, ne samo v dejanjih. Pa, seveda, ni nam težko, ker vemo, da one niso takšne. In ker je za vse nas bolje tako, sem sklenil poiskati nekaj odgovorov na tisto matematično-logično protislovje.

Možno je, torej, da obstaja v Sloveniji nekaj nimfomank, ki ne premorejo staci­onarnega telefona ali pa jih nikoli ni ob njem doma. Te raziskave verjetno oprav­ljajo telefonsko, pa lahko domnevam, da so radodajke tako zaposlene z dvigovanjem povprečnega števila spolnih partnerk slovenskih moških, da nimajo časa odgovarjati na dolgočasne ankete. One, ki sedijo doma, prebirajoč Pabla Coelha, pa, jasno, niso naklepale bog ve kakšne cifre.

Možno je tudi, da se marsikatera marsikaterega spolnega partnerja ne spomni. Saj veste, punčka pijana, kiklca prodana. Kaj pa reva ve, kdo vse je šel čez njo, ko je na kaki žurki pregloboko pogledala v kozarec, pa koliko jih je bilo. Moški si tovrstne podvige zapomnimo, to pa zato, ker nezavesten fant še ni fukal, marsikatere omedlele pa niti tema pred očmi ni izvlekla iz dreka.

Prav tako je možno, da ženske med spolne partnerje ne uvrščajo mušic eno­dnevnic. Po neki njihovi čudni logiki so tipi, s katerimi se zapletejo tako postrani, uvrščeni v: »Ah, to ni bilo nič …« Pa jih vprašaš, ker te zanima: »Kako nič? A si … šla s tem luzerjem?« »Ma, to ni bilo nič. ... Enkrat ... ali dvakrat.« In ga izbrišejo iz datoteke. Moški po drugi strani z veseljem in ljubeznijo do popisovalne znanosti na številčni seznam dodamo pričevanja tudi o tistih, ki nam sicer niso najbolj v ponos.

Hm … Kot vidite, tudi skozi ta premišljevanja rine na plan tista teorija o neodločenem izidu, ki jo v metaforični obliki podaja slovenska ljudska, da se namreč za vsako metlo štil najde. A če bi bilo to res, če bi se pokazalo, da med moškimi in ženskami ni ne vem kakšnih razlik, ko gre za potrebo po sladostrastnem predenju, niti ko gre za nje udejanjanje … Kam bi pa to peljalo?

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri