Tadej Golob: Zavohajo te

  • 24.05.2007

Kako sem sklenil postati zvest in kako mi je uspelo.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Nekega dne mi je bilo vsega dovolj. Tega skrivanja in laganja pa nenehnega hitenja in hinavljenja v svoji duši ter slabe vesti. In če pomislim, se fuk niti ni tako zelo razlikoval od tistega doma. Mogoče oni prvi, potem pa ne več. In da se je tudi na tujem terenu začelo: pa kje si bil, pa obljubil si, pa ni te čisto pri stvari, pa samo za te reči me imaš ... Nekam domače zveni, kar pa pri varanju ni zaželeno. In sem rekel, ne, hvala, dovolj je bilo.

Prvi dan je bil v redu. Res sem se bolje počutil, ko sem se znebil bremena. V strahu sem se še malo oziral in v glavi premleval, iskal izgovore in preračunaval minute ... dokler mi ni potegnilo, da to počnem samo zaradi navade in da ni nobene potrebe več. Pa sem globoko zadihal in se nasmehnil. Kako da tega nisem že prej videl! Mislim tega, kar ti da tovrstna svoboda.

Drugi dan je prišla v pisarno nova lektorica. Jaz sem bil še vedno zvest mož in oče in nisem imel slabe vesti. (In gospod je moj pastir.) Nič hudega ni, če medtem, ko mi razlaga o vejicah, pošpegam po njenih tangicah. To še ni varanje, ker varanje v mislih vendarle ni čisto pravo varanje oziroma sploh ni. (Tu je oni gospod usekal mimo.) Ker itak so šanse, da sem tudi jaz njej všeč, približno takšne kot to, da ...

»... moram priznati, da res super pišete,« je rekla.

»Ekhm, hvala ...«

»... tako doživeto ... tako iskreno ... mikavno ...«

???

»... rajcih.«

!!!

Naslonila se je na mizo, razprla srajco in pokazala balone v premajhnem modrcu. Kakšne so šanse, da ni imela v mislih tistega, kar sem mislil, da ima? Slabe. Kakšne so možnosti, da sam ne bi razmišljal ustrez­no? Še mnogo slabše. Kakšne so možnosti, da bi trd moški, pokončen, mož jeklen ... (skratka jaz) to prenesel brez posledic?

Ni jih bilo.

Zaklenil sem vrata v pisarno in jo nategnil, da je bilo veselje. Ko sva končala, me je že peklo in sem zamrmral.

»Čeprav jaz svoje punce ne varam, veš.«

Poredno me je pogledala izpod čela, kot da sem ... ne vem kaj, dal kak posebno posrečen kompliment.

»Imam prijateljico, ki ji je tudi všeč tvoje pisanje. Včasih se dobiva pa prebirava na glas in se potem namaževa z jogurtom in ... Lahko bi se nama pridružil …«

Kakšne so šanse, da ... Potrto sem sklonil glavo. Jasno, kakšne. Odšel sem do najbližjega Mercatorja, kupil jogurt (nisem hotel izpasti kmet, pa sem vzel nekaj Danonejevih brez maščob), poklical domov, da je nekaj zagustilo in da me ne bo, se odpravil k njej, kjer je že čakala ona s svojo kolegico, in ko smo odprli jogurt in se ..., saj veste kaj, mi je šlo na jok. A ni se dalo drugače, to je bilo močnejše od mene. Pa kako prav zdaj, ko sem tako jasno sklenil, da se tega ne grem več?

Naslednje dni je bilo samo še slabše. Ne vem, od kod vse so se jemale. Sploh nisem vedel, da jih je toliko na naši firmi. Pa neke pomočnice urednic (urednice sem že prej bolj ali manj vse), vizažistke, maskerke (celo en moški predstavnik tovrstnega poklica se je pritaknil mednje, a sem ga izločil) in tajnice, marketingarice ... in bolj ko sem molil v sebi za dušni mir in moč, da bi ubežal skušnjavi, huje je bilo. Onegavil sem kot zmešan in se pri tem neznosno žrl. Kakšna vsemogočna svinja sem bil.

Nekega dne, ko me je spet grizel moralni maček, mi je prekipelo. Pa kaj sem jaz kriv, da je tako? Saj se ja same ponujajo. Itak si ne morem pomagati, in če si ne morem, potem je edino pravilno, da se vsaj ne klistiram in to lepo počnem skulirano. Tako pač je.

Ravno takrat je po hodniku prihajala ena redkih, ki do takrat še niso sprejele mojega svetega obhajila, in sem jo ves napadalen ogovoril:

»Kaj je, ta mala, bova kaj uštimala?«

Pogledala me je, kot da sem ravnokar prdnil.

»Kaj bi uštimala?«

»Kako kaj ... Ti pa jaz ...«

»Kmet!«

To se mi že dolgo ni zgodilo, in ko se je obrnila po svojih opravkih, sem jo zmeden kar pustil, da je ubežala. Odšel sem na kavo, do kolegov, ki sem jih zadnje čase kar malo zanemaril, in jim zaupal svojo zgodbo. Pazljivo so poslušali in po koncu še kar molčali. Potem je Jakob, ki na računalniku postavlja križanke in je torej dokazano pameten, podal izjavo za javnost:

»Zavohajo te.«

Dvignil sem roko, da se malo povonjam, ali je kaj ...

»Ne,« je rekel, »zavohajo te, če se goniš in jih potem ne zanimaš.«

Nisem se strinjal s tem in v dokaz sem odšel do šanka, da mu demonstriram na kelnerci, ki se mi je dotlej vedno nedvoumljivo nasmihala in mi prinašala kapučino s srčkom iz čokoladnega prahu na mlečni penci. Vrnil sem se ves poparjen s kavo z mlekom. Ker se je kao zmotila, ko je listala po Direktu.

Od takrat grem vsak dan od doma s trdno nalogo, da kaj novega podrem. In se vsakič vrnem neomadeževan. Zgleda, da to tako deluje.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri