Tadej Golob: Vrag nas jemlje

  • 28.02.2008

Je mogoče tako suvereno skakati po odru s tako abotnim ­programom, pisati taka besedila ... in ne biti glup ali totalen cinik?

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

V časih za hec pogledam okrog po kakšnem kafiču po obrazih ljudi. Da vidimo, koliko knjig smo kaj prebrali v naših življenjih. Mnogokrat, oj, premnogokrat razočaran pobesim pogled. Nikjer ene same plemenite poteze, kot bi dejal Jadran Krt. (Evo, odgovora, zakaj je treba brati knjige – da se nam vidi na obrazu, da smo jih brali.) Pa tako poceni so. Petnajst evrov, kaj pa je to?

Na knjige sem pomislil dan po letošnjem slovenskem izboru za evrovizijsko popevko. Vem, da z Emo nimajo neposredne povezave, a vseeno. V studiu je sedela Rebeka Dremelj in odgovarjala Slavku Bobovniku, ki je bil zelo prizanesljiv, pa ga razumem, a so zmagovalki vseeno servirali izjavo Zorana Predina, s katero je pojasnil, zakaj gre s tem tekmovanjem vsako leto bolj proti središču Zemlje. Da tako pač je, če pustiš odločati okusu ljudstva, potem pa dobiš popreproščene melodije, da o besedilih niti ne govorimo. Niti ni rekel, da se to najbolj odraža prav v zmagovitem komadu (čeprav se, seveda).

»... zlomil si me, priznam,

a grem naprej (se ne dam),

sama v vsak nov dan,

močnejša sem kot prej.«

Za tiste radostne, ki ne vedo, o čem govorim.

Potem je rekla Rebeka, da ima sicer rada njegove pesmi, da pa nekateri pa res ne vedo, kdaj bi se morali umakniti, in naj se (Predin) raje zgleduje po Plestenjaku, ki polni dvorane, ker da njegovih (Predinovih) pesmi itak nihče ne razume.

Kaj naj rečem?

Pred kratkim sem pred pivovarno Union na svoji poti do Tivolija, kjer imata ta mala dva plavanje, srečal žensko za velikimi sončnimi očali.

»Tadej Golob?«

»Ja?«

»Ana Jud. Hvala ti za 'lepo' pisanje o meni iz leta 2006.«

In je šla.

Leta 2006 sem objavil kolumno z naslovom Dnevnik Ane Jud, ker je takrat enkrat izšla njena knjiga, za katero ne vem več, o čem je pisala, reklamirala se je pa nekako tako, da bodo bralci izvedeli iz prve roke (ne ravno roke), kako pokvarjeno kurbirski so slovenski politiki. (Vidite, to je pa opozorilo, da je treba biti pri ljubezni do pisane besede selektiven.) To se mi je zdelo gnusno, pa nisem zdržal in, evo, dve leti kasneje: hvala za rože.

Ne glede na to, da bi še enkrat, če bi bilo treba, sem imel pokvarjen večer. Ta mala dva sta čofotala po vodi, starejša je prvič sama skočila v velik bazen, mlajši je delal gliserčke, jaz pa v bifeju, od koder se vse to vidi, zamorjen tuhtal, kaj za enega vraga mi je tega treba. Bo svet kaj grši, če pustim Ane Jud pri miru?

Nekaj dni pred Emo sem ujel delček Marijeve oddaje Spet doma. Ponavadi sem jo gledal bolj v etapah. Par minut ta teden, pa nekaj naslednji, ampak, v redu, nismo vsi za vse in večina gostov, ki je nastopila v njej, bi imela kaj povedati (če bi dobila priložnost) ... Potem pa tam Four play oziroma Forplay ... neko seme Stojana Auerja ... To pa ne, no! Dokler plačam vsak mesec 11,02 evra Kolodvorski 2, pač pričakujem, da bo voditelj oddaje znal reči:

»Fantje, na svinjski čagi pri Bresternici delajte, kar hočete, pri meni pa ne boste!« Če pa on ne, pa njegov urednik, če je pa on gluh in slep, pa vodja programskega sveta ... kdorkoli pač. Pa jaz vas plačujem!

Ampak tak ne obstaja, in je Mario Galunič, učitelj slovenščine, veselo pospremil Fourplay (4play) do EME, do Brigite Šuler in najbrž še kakšnih podobnih, ki sem jih spregledal. A v takem svetu živimo po novem ali kaj?

Vedno me je zanimalo, ali ti ljudje, ki prepevajo in telovadijo te pesmi, pa ti, ki skrbijo za njih ... Oziroma, naj tako vprašam: ali obstaja še kakšna razlaga za tovrstno početje, ki bi jo lahko našli zunaj razpona med dvema možnostma – neumnostjo in pokvarjenostjo? Je mogoče tako suvereno skakati po odru s tako abotnim programom, pisati taka besedila ... in ne biti glup ali totalen cinik? Ali obstaja še kaj več, kakšen štos, ki sem ga spregledal?

Nekaj, kar pozna Ana Jud, jaz pa ne? Je mogoče, da ima Rebeka Dremelj prav, da so zdaj drugi časi in je treba pesmi soditi drugače kot v sedemdesetih (ko je Predin ustvaril Praslovana, recimo) in so (enkrat takrat) Pepel in kri prepevali Dan ljubezni? Je mogoče, da je to zdaj isto: Vrag naj vzame in Dan ljubezni, pa jaz tega ne opazim? Je mogoče, da je šlo v nekaj letih od Magnificove Samo ljubezen tako zelo globoko? Je mogoče, da se bomo čez 20 let z nostalgijo spominjali Rebeke in njenega beograjskega nastopa in si brundali zdaj med nama je samo še drama ... eiiiieiiiie ...

Če se motim, ne bo hujšega. Eno čivkanje v veter več ali manj. Tudi Rupel je spljuval Pankrte, pa poglejte, kam so dogurali, Rupel pa tudi. Če se pa ne, če imam prav, da je bila letošnja EMA popolno sranje, ki si ga nacionalna televizija z vsemi lektorji, uredniki, programskimi sveti in kar je še nadzornih mehanizmov zoper poden, ne bi smela privoščiti, rejtingi gor ali dol, potem bom pač vsaki dve leti vdano počakal na svojo Ano Jud tam pred Unionom.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri