Tadej Golob: Vonj po ženski

  • 24.10.2007

Še sreča, da smo zakrneli.

Redni bralci te rubrike zdaj že vedo, da na delovno mesto občasno pripotujem z vlakom. Potovanje po železnici ponuja nekaj prednosti pred vožnjo z avtomobilom. Na vlaku so neznani ljudje, vsak s svojo usodo, kar je za kolumnopisca lahko prava blagodat.

Tako sem pred kratkim srečal moškega, ki je imel v nos zatlačene kose vate, čez vse to pa poveznjeno še ščipalko za obešanje perila, ki mu je stiskala nosnici. Nemogoče ga je bilo spregledati, a so ga bili redni vozači, kot kaže, že navajeni, saj mu ni nihče posvečal kakšne posebne pozornosti.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Prebudil se je firbec v meni, pa sem šel drugo jutro spet, naštudiral, kje sedi, in se v tednu dni nekako zrinil do njega.

»Dobro jutro,« sem lepo olikano po­zdravil.

»Dobro jutro.«

Na čelu so mu rasle kapljice potu, ki jih je nervozno brisal z robčkom. Tega je sicer držal pred nosom.

»Prehlajeni?«

Odkimal je. Mimo nas so tekla požeta pšenična polja. Tlaka-ta, tlaka-ta, tlaka-ta ... Nič ni kazalo, da bo kaj več povedal, čeprav ni zgledal odljuden.

»Alergija?«

»E, e ... ne.«

... tlaka-ta, tlaka-ta ...

»Astma?«

Odkimal je.

... tlaka-ta ... itn.

»Pršice?«

Zamahnil je z roko.

»Ko bi vsaj. A vas res zanima?«

Sem rekel, da ja, zdaj pa sploh. Če ni prehlad, ne alergija, ne astma in niso pršice ... Sigurno je zanimivo.

»Potem greva pa na kavo. Tukaj ne morem.«

Počakala sva na Ljubljano in zavila k prvemu bifeju. Bilo je še mrzlo, pa sem hotel pod streho, a je odkimal. Kadilec? Kako pa s takim nosom? Saj se mu bo vžgala vata.

»Torej,« je rekel, »težave imam z vonjem. Oziroma, natančneje, z vonjanjem.«

Poslušal sem.

»Zgodilo se je pred približno letom dni. S prijatelji smo igrali nogomet v telovadnici – enkrat na teden se dobimo – ko mi je v nos z vso močjo priletela žoga, da sem se onesvestil. Ko sem se ovedel, sem bil v bolnišnici. Malce sem bil šibak, a se mi je drugače zdelo vse še kar v redu, dokler je nisem zavohal ...«

Pomolčal je.

»Česa?«

»Medicinske sestre ...«

Spet je napravil pavzico, me pomenljivo pogledal ...

»... oziroma, če sem bolj natančen, dokler nisem zavohal njenega spolovila.«

»Koga?«

»Spolovila. Pičke, če hočete.«

»Pa kako ste lahko zavohali ... e, e, e pičko? A vam je sedela na nosu?«

»Ko bi vsaj. Prihajala je z vizito. Po hodniku.«

»Se ni umivala ...«

»Ni bila ona kriva. Stuširala se je, preden je prišla v službo. Je pa imela zvečer spolni odnos z možem, čeprav njeno 'srce',« nasmehnil se je, »utripa za mladega travmatologa. Kasneje se je dala dol z njim nekje na kliniki.«

»Kako pa to veste? Pa ja ne po vonju?«

»Točno. Če fukajo iz ljubezni, oddajajo čisto drugačne pline.«

»Eh!« sem rekel.

»Vidite tisto tam?«

Pokazal je na dekle kakšne tri, štiri metre od naju.

»Pred kratkim se je razšla s fantom in ji vre po ... spolovilu. Če vam je všeč, kar k njej. Ne bo vas zavrnila.«

»Mogoče pa dehti za vas,« sem rekel, »kako pa ...«

»Saj voham, direktno k vam leti.«

Pogledal sem jo. Res se mi je nekam nasmihala. Malo sem pošnofal po zraku. Ne vem. Sedela sva v bifeju ob avtobusni postaji in vse, kar sem lahko zaznal, je bil dizel.

»Pa to je super,« sem tuhtal, »ljudje bi ubijali za tak dar.«

Nasmehnil se je, ampak kislo.

»Predstavljajte si, da bi bili vsi zvoki, ki jih lahko slišite, stokrat močnejši. Kako bi se vam zdelo?«

»Hrupno, najbrž.«

»Ja, in to povsod. Na cestah, v lokalih, prodajalnah, v službi ... Si predstavljate, kako je, ko sedimo na sestankih za isto mizo v majhnem prostoru? Trije moški in sedem sodelavk. To je za popiz...«

»A pa ni tako, da je zdaj, s tem načinom življenja, pa z odtujenostjo od narave, pa medčloveških odnosov, pa vsega tega, se pravi nekoliko manj ...«

»Ah, kje. Bolj ko so zatirane, bolj ko so zmatrane, manj ko imajo dejansko časa za te reči, celo manj ko mislijo na to, bolj dišijo. Saj, po moje se niti ženske same ne zavedajo, kaj se jim dogaja med nogami.«

Na to pa nisem mislil.

»Poleg tega pa ... Odkar imam te težave,« sklonil se je k meni in šepetal, »je popolnoma nemogoče, da bi ... razumete?«

»Fak?!«

»Ja.«

»Polizati? Ni šans?«

Stresel se je. Bal sem se, da bo bruhnil.

»Kje pa! Še navadne ... miške v hiško ne morem.«

Obsedela sva v tišini. Pripeljal je nov vlak, nova porcija srednješolske mladine. Prhnil je.

»In kaj boste?«

»Počakal bom, da mine. Ali pa si bom še enkrat pognal žogo v glavo.«

Zaželel sem mu srečo, potem sva se poslovila.

Od takrat tu in tam malo povohljam po zraku. Za vsak slučaj, če bi kaj ujel.

Tekst: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri