Tadej Golob: Velikost je pomembna

  • 11.12.2007

Slabe novice za kratkokurčnike.

V mojem otroštvu ni bilo vsemogočih revij z vsemogočimi nasveti za vsemogoče intimne težave, pa smo se tam v sedemdeseto-osemdesetih odraščajoči mulčki morali poslužiti mamine Jane z dr. ne spomnim se več kom, ki je odgovarjal na mnogo bolj sramežljiva pisma, kot so v navadi danes. A se je tudi tam našlo kaj zanimivega. Recimo zimzeleno vprašanje, ali je velikost našega prijatelja pomembna. Odgovor takratnih in današnjih strokovnjakov je bil in je: brez skrbi (vi, s kratkimi), ni. Uff, smo dejali malinovci z nedozorelimi curaklčki, hvala bogu, in mirno merili dalje.

A kdor je redno prebiral tisto rubriko, je moral opaziti, da se vprašanje ciklično ponavlja. Bolj kot so gospod doktor v beli halji zatrjevali, da je dovolj magari en sam samcat centimeter, ma, kaj centimeter, da zadostuje že milimeter, celo že malo gostejša megla med nogami, da oplodi in tudi zrajca povprečno partnerko, ki da je čutna bolj na robu svete ponikalnične jame, bolj je folk težil. Bo deset zadostovalo? Pa šest? Kaj pa tri? Tako da se je že takrat kdo med nami, ki mu niso nabrekali samo spodnji podaljški telesa, vprašal: če ni pomembno, zakaj potem gnjavijo? Oziroma, ali bi težili, če dolžina krepelca ne bi štela? Da vas ne mučim, koprneče po resnici, seveda šteje, kako ne bi štela!?

Ljudje smo že take vrste bitij, ki fukljajo tudi z očmi, ne samo s telesnimi pritiklinami. In čeprav imamo eni radi kruh in salamo – če si malo pomagamo s kulinariko –, drugi puter in marmelado, tretji kosmiče itn., nam je večini všeč, če je futer serviran v krožniku, ne v koritu, pa da je še malo dekoriran in oblikovan. Pa da ga je malo več. In ko govorimo o kurčičih naših vsakdanjih, ne več o krožnikih, potem šteje predvsem to, ta – malo več (pa čvrstost seveda, ampak to je itak osnova). Tiste fore o »malih tehničarjih« so bolj slaba tolažba, poleg tega se da tehnike priučiti, zrasti na silo pa ne. Dobro, koliko pa znaša ta dolžina, ki šteje, oziroma kolikšna dolžina bo dovoljšnja?

Hm, odgovor je zelo preprost, samo razlaga bo malo daljša. Centimetri oziroma neke številke, ki jih nosimo v glavi, pri tem namreč niti niso tako zelo pomembni. Če bi bili, bi se dalo tudi kaj pogoljufati, pa bi recimo od Statističnega urada republike Slovenije izvrtali dolžine nabreklega uda povprečnega belega samca, pa vzeli v roko flomaster in si na stoječega Janeza označili ravnilce, pri katerem pa bi centimetre malo pomanjšali (na recimo osem milimetrov) in bi se tam nekje pred glavičem že znala izpisati kakšna nadpovprečna cifra. In bi tako v odločilnem momentu, ko bi dekle približalo pogled, odvrgli spodnjice in pokazali svoja ..., ekhm, dva decimetra, vidiš? Ampak ... Ampak jeba je ta, da se žensk tako ne da nategniti.

Pokažite ji recimo eno za drugo dve opeki. Prvo dolgo 15 in drugo 18 centimetrov, pa ne bo znala povedati, katera je daljša. Nato pa ji pokažite svojega junaka in tri milimetre krajšega (ali daljšega) sosedovega, recimo, pa se ne bo zmotila. One nekako že skoraj nagonsko vedo, kaj je to kurčina in kaj palčina. Mnogi mislijo, da izvira njihovo vedenje iz življenjskih izkušenj. Da pogledajo Janezka pa nato Mihca, Tinčka, Tončka in nato to naraščajočo bazo podatkov soočijo z vsakokratno noviteto. Mogoče, ampak skoraj bi si upal trditi, da jim je bilo podarjeno ob rojstvu tako kot še nekaj drugih ženskih lastnosti, ki jih tudi ne moremo pripisati vplivom okolja.

One, pa naj gre za nedozorelo Micko ali ukrajinsko profesionalko na začasnem delu v obljubljeni deželi Sloveniji, to preprosto vedo. Če si z ravnilcem ne moremo pomagati, kako naj pa potem mi vemo, kaj nosimo v hlačah? Mi se pa najbrž nismo rodili pametni in stoječih si pa res nismo mogli primerjati, ne? Oči, ženske pri pogledu na krepelce vedno izdajo oči. Če je one veliko, dovolj veliko, se jim povečajo in pookroglijo, sočasno pa se jim našobijo ustnice v en tak grimasni, odobravajoče ocenjujoči, sicer zadržani, a vendar povsem jasno razviden kompliment.

Lahko ga tudi izustijo, nekatere sramežljivejše rečejo samo: »O, o, o ...«, nekatere plašno šepetaje, malček zaskrbljeno dodajo kaj bolj oprijemljivega, recimo: »Je pa velik!« Ampak tiste med vami, ki tega niste vedeli, skrbi druga plat medalje. Kako pokažejo, če srečajo mravljinca Ferdinanda? Ali pokažejo? Razmislite malo, pobrskajte po spominu ... Je imela oči okrogle ali bolj sploščene? Je našobila ustnice? Je rekla, da je velik? Ali pa, da je recimo luštkan ... Luštkan?!

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri