Tadej Golob: V leru

  • 17.03.2008

Vse, kar počnemo, počnemo zaradi žensk, a do teh ne moremo, ker nam zanje zmanjka časa.

(Foto: Sašo Jankovič)

Če pogledamo na vso reč, na to naše gomazenje in prerivanje po planetu, s hladnimi očmi diplomanta iz katere od naravoslovnih znanstvenih panog, potem lahko ugotovimo, da je glavni smoter našega početja – zaploditi čim več potomcev. Da bodo posamezni geni in z njimi vrsta obstali. Više ko je kakšno bitje na razvojni lestvici, tem več navlake mora prenesti to njeno osnovno poslanstvo. Bakterijam in podobnim maloceličnim migetalkarjem je lepo. Samo malo toplote in vlage potrebujejo pa nekaj hrane in se cepijo in cepijo do onemoglosti, dokler jih ne zatolče kak antibiotik, ali UV-žarki, ali kaj podobnega.

Nič samospraševanja, ali je to, kar počnejo, lepo in prav, kaj jih čaka in kam gredo, ali je partner pravi in si želijo imeti otroke z njim, ker ga za to, da se razpolovijo, niti ne potrebujejo …

Človeka, velikega frajerja matere Zemlje, pri tem početju mučijo vse sorte težav, ki jih je več tam, kjer imajo ljudje bolj polno rit. V Indiji, recimo, ki premore množice siromakov, bi človek pričakoval, da ne bodo imeli časa za seks, ker se bodo po ves dan pojali okrog v potrebi po udinjanju za rupijo ali dve, pa že površni opazovalec vidi, da ni tako. Nasprotno, tam se še njihovi bogovi in polbogovi veselijo največje radosti življenja in njihovi miti so prepolni veselih sindikalnih orgij, ki so upodobljene na pročeljih svetišč. (Si predstavljate brezjansko cerkev, ki bi vernike pričakala z Marijo Magdaleno na kolenih z zelo posvetnimi nameni pred … No, to prepuščamo vaši domišljiji.)

Najbrž se po tem ravnajo tudi njihovi zemeljski podaniki, ki bodo številčno vsak čas prehiteli Kitajce. Dela ni, s športom se jim ne ljubi ukvarjati, televizorjev nimajo, kaj jim pa ostane drugega, kot da po ves ljubi dan fukljajo v svojih slamnatih kočicah in delajo črne otročke z velikimi lačnimi očmi.

Zahodnjaški beli človek ima v osnovi enako genetsko osnovo kot prebivalec indijske podceline, kar nas pripelje do predvidevanja, da so tudi seksualne potrebe oziroma nagoni, ki pripeljejo do teh potreb, prav tako tam nekje (nekaj malega manjši zaradi manj sonca in jabolk namesto manga), pa se vendarle zdi, kot da juha ni tako vroča, da je začimb in ocvirkov manj, da tudi brbota bolj švohotno. Zakaj? Evo, zakaj.

Se spomnite, kako je bilo, ko smo bili v osnovni šoli? Igrali smo nogomet, recimo, ali sodelovali v dramskem krožku, bili aktivni v pionirski organizaciji …, in to samo in izključno zato, da bi nas opazile. Saj, fuzbal je fajn tudi sam po sebi, ampak Bog človeku ni dal para krepkih nog, da bi se podil za žogo kar tako tjavendan. Ne, dal mu jih je zato, da bo pri tem najboljši in ga bo Minca, Tinca, Urška, Špelca … opazila, sramežljivo pogledala izpod čela in ji bo lahko nesel torbo domov.

Zakaj smo na zabavah pili do onemoglosti? Zato, ker se nam je ljubilo valjati po jarkih, trgati brisalce z avtov in bruhati, ko se je Zemlja obrnila na glavo? Ma ja, zato in samo zato, da bi kraljica večera opazila, kakšni frajerji da smo. (Da je potem princeska izginila z nekim sluznjakom, ki se je pri tem početju zadrževal, je svojevrstna tragedija.) Skratka, vse, kar smo počeli, smo počeli zaradi žensk, in to, dragi moji, je edino pravilno!

No, potem smo šli spat ali kaj, ne vem točno, in ko smo se zbudili, je bilo vse drugače. Kamera (predstavljajte si, da zdaj gledate film, ki mu je to besedilo služilo kot osnutek scenarija) bi našega junaka našla v službi, v kateri bi crnčil vse dneve. Zakaj? Zato, da si bo kupil boljši avto. Film se tu konča. Naš junak zadovoljno odšteva denarce, prodajalec jih še zadovoljneje šteje in mu predaja ključe. Zadnji kader pospremi Janeza X, kako se kot Talični Tom v sončnem zahodu (usamljeni kavboj sam ja … ) pelje proti domu. Zatemnitev in the end.

Naslednje jutro bo naš junak zakurblal svoj novi avto (recimo, da je bil film uspešnica, pa so posneli nadaljevanje), se odpeljal v isto službo in nadaljeval tlačansko delo. Se je z novim avtom odpeljal v mesto po ženske? Je zaradi dražjega pleha bolj željno naskočil svojo, če jo ima? Ne, to ne. Zakaj pa bi? Mislim, saj imam nov avto, ne? A ni to to?

Če bi ljudje več in z večjim veseljem fukali, bi se kapitalistični sistem zrušil, to si upam trditi, pospremljen z ušesa božajočimi sladostrastnimi vzdihi. Ne komunizem, natepavanje bi pospravilo z njim. Če bi se ljudje za trenutek ustavili v svojem bezljanju in malo poračunali, bi ugotovili, da so njihovi predniki leta 1900 delali toliko in toliko, odšihtali svoje in pospravili po bajti (pa niso imeli globinskih sesalcev, ki pozavgajo še zadnjo pršico) in jim je za seks ostalo toliko in toliko ur in da zdaj, po sto letih tehnološkega napredka, garamo še kako uro več ter se nam v tem crkavanju za boljše, večje in dražje ter za malo šefovskega tapkanja po ramenu pa za občudovanje okolice pa zaradi neke notranje uničevalne potrebe končni cilj vsega tega drkanja izgublja. Kupil sem si novi avto, fajn, super, bravo jaz. Hm, hm, zakaj že?

Takole ravnanje me malo spominja na človeka, ki bi sedel v avto, vžgal motor, porinil šalthebel v ler in nato turiral do konca. Motor bi delal, se kvaril, žrl bencin in olje in čez čas crknil. Na mestu.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri