Tadej Golob: Težave

  • 07.02.2008

Pisati o seksu je naporno opravilo.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Zadnje čase, zadnjih nekaj mesecev, imam velike težave, ko se lotevam pisanja te kolumne. Tako velike, da vam jih, vidite, celo priznam. Ko se to zgodi, je čas za slovo. Jecljanje o svojih ustvarjalnih težavah je namreč zadnji znak, ki ga dobra vila, zaščitnica ubogih novinarjev, pošlje, preden dokončno zamahne z roko. »Pa nič, če nočeš poslušati!« Še preden pride do tega, bi se človek moral lotiti poštenega dela, česa konkretnega, zidanja hiš, izdelovanja suhe robe ali živinoreje, če že za borznega posrednika ni. Ampak nekako ne gre. Človek – novinar je že v zrelih letih, ‘fourty is pushing’, in ne da se mu več. Potem pač naklada o fuku.

Začelo se je pred kakima dvema letoma, ko se je takratnemu uredniku Miranu Ališiču zazdelo, da bi znal nekaj napisati. Niti ne nujno opolzkega. Pa sem natipkal začetno povest o tem, kake dvoličnice so predvsem znane Slovenke, kao ‘drzne’, ‘brez predsodkov’, ‘odprte’ (kar je res), da pa po drugi strani nočejo sleči hlačk (kaj hlačk, še modrca ne) pred Playboyevim fotografom. V redu, saj me to ne moti, ampak potem se ne samooglašuj kot fukaški perpetuum mobile, ne? Oddal sem tisto, revija je izšla in čez kak teden, ko sem ponovno prebral, se mi je še vedno zdelo znosno. Malo preveč pravičniškega srda (kaj češ, to je v nas, katolikih), ampak drugače okej.

Kakorkoli, potem sem pridelal nekaj kolumnčičev, ki niso govorili o natepavanju in težavah ali radostih, povezanih z njim. Bilo mi je dolgčas. Ali bo Laško kupilo Union in kako nam bo to spremenilo življenja, pa zakaj naj Vesna Milekova pridno molči o Playboyu in moških revijah nasploh (to je bil res šus v prazno, spravljat se na revo, ki živi od istega, od kucanja po tipkovnici, namreč), eh, bljak, in sem se lepo vrnil k ščemenju, ki nas vse lepo žene naprej v siceršnji jebi, ki ji pravimo življenje.

Mnogi mislijo, da je nakladati o fuku prijetno in lahko opravilo in da je po drugi strani opisovanje prvih demokratičnih volitev v posttalibskem Afganistanu zoprno in zahtevno početje. Seveda se motijo. O Afganistanu nihče med nami ne ve nič, pa bi to znal še kak televizijski novinar: malo historično-geografskih dejstev iz leksikona, kako modrost iz dokumentacije in retoričen zaključek ‘al bo kal pognalo seme ...’ pa je. Pa naj se tistih pet bralcev, ki jih to zanima, pritoži, če jim ni všeč. O fuku pa, nasprotno, vemo vsi vse. Vse nas zanima. Vsi bi radi več in bolje in večkrat. In zakaj bi si potem pustili, da nam neki Playboyev gumpec soli pamet?

Potem je tu še ena težava, poleg te, da nihče med nami ni kvalificiran pametovati o fuku. Po kakih treh, štirih kolumnah sem ugotovil, da vsakršno razmišljanje o tej zanimivi dejavnosti pelje k enemu samemu sklepu, ki ga je lepo povzel ljudski godec Iztok Mlakar v eni od svojih pesmi: ‘ … če maš sto jih, je premalo, če maš eno, je preveč’. Skratka, gre za neke vrste diskrepanco med visokimi fukaškimi cilji in hotenji, ki se zastavljajo potentnemu moškemu od pradavnine pa do danes, in med tistim delom njegove nature, ki si želi imeti čiste nogavice. Med monogamnostjo njegove družbene narave in poligamnostjo hormonskega dela človeka – moža.

Pa se mi je začelo dogajati, da me je, karkoli sem nameraval opisovati, kakršnegakoli problema sem se že lotil, pričakal ta sveti gral fukaške kolumnologije. Tokratna tema, recimo, naj bi bile obrobne težave onegavljenja v naravi: težave pri iskanju prostih jas, parkirišč in drugih tovrstnih lokacij, pa komarji, mravlje in drug mrčes, ki bi rad sodeloval itn. Evo vzorca:

Seks izven domače postelje je, bratje in sestre, priznajmo si lepo, ko smo že sami domači, garanje, ki pa si ga prečudno radi tu in tam naložimo na naša utrujena pleča. Ne morem se spomniti nobene druge človeške dejavnosti, v kateri bi nam manj (udobja in vsega drugega) ponujalo več. Športniki, nogometaši, recimo, ne čutijo nobene potrebe po tem, da bi spet zaigrali na makadamskem dvorišču pred domačo hišo, na katerem so začeli kariero. Ne, fino pokošeno in zalivano trav’co, pa ravno prav napihnjeno žogo in garderobe s tuši ter maserji in z drugim pomožnim osebjem ...

Vidite? Je to čemu podobno?

Tako besno sem mozgal in tuhtal, o čem naj pišem tokrat, da sem dosegel ravno nasprotno. Ne samo, da se nisem ničesar domislil, kar naenkrat (no, ni bilo tako zelo naenkrat, bolj postopno) se mi je začelo dozdevati, da vsi mi, ki nekaj tipkamo, govorimo o istem. Naj gre za Mojco Drčar-Murko s čudovito dolgimi podredji o italijansko-evropski problematiki, opisovalci rodbinskih vezi Zie Ul Haka in njihovega vpliva na medsosedske odnose med Pakistanom in Indijo, Bojana Požara s problematiko Vanje Vardjana in mene s temi seksološkimi samospraševanji.

In odgovor je povsod že itak znan: Italijani bodo še tisoč naslednjih let navadne makaronarske, čvekaške, polizane riti in vsa Evropa jim pri tem ne bo mogla pomagati, oni čapci tam na vzhodu se bodo še tolkli kakih sto ali dvesto let, dokler ne bodo premogli doma vsak po en pošten hladilnik, zaradi katerega se jim bo zdelo škoda streljati na koga, ker bi lahko on na njih, pa bo šel kompresor, in Vardjan bo imel doma težave, ki bi jih imel itak ...

Skratka, skratka, ‘problemi so, problemi bojo, klinc jih gleda, aneda, seveda ...’ kot bi zaključila skupina Zmelkoow.

Je pa čisto mogoče, da bi moral na dopust in bi potem laže napisal, kako hudo je, če ti med fukom leze mravljinc v rit.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri