Tadej Golob: Tanka ognjena črta

  • 14.03.2008

Kdorkoli je že izumil tangice, bi mu morali postaviti spomenik.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Lahko si predstavljam, kaj je za naše starše pomenil izum bikinija. Kar naenkrat so ženske začele kazati popek in z dvema ločenima pokritninama opozorile na svoji najmočnejši erogeni coni, ki ju je enodelni kostim zavil v nedefinirano brezoblično gmoto, v nekakšen žakelj, po katerem bi moral človek kar precej časa brskati, da bi kaj našel. Saj sta ju tudi zgornja in spodnja krpica bikinija še vedno zakrivali, a sta obenem tudi opozarjali: tukaj, evo, so joški in tukaj, fantje, pičkica.

Poleg tega se je z uvedbo dvodelnih kopalk nakazala možnost nadaljnjega krajšanja, manjšanja, izginjanja pokritih delov, ki je bilo pri enodelkah sicer še vedno mogoče, a skoraj nesmiselno. Trend je res šel v tej smeri, hlačke so postajale vse manjše, modrci so v kulturnih državah itak izginili in kazalo je že, da je evolucija znova zašla v slepo ulico, da preprosto nima več kam. Nadaljnje krajšanje bi pomenilo preskok v nudizem, to pa ni to, nekaj pa mora ostati očem skrito, da lahko domišljija razširi svoja krila in se razraste želja po odkrivanju, zaradi katere smo se navsezadnje odrekli večnemu žuriranju pri vsevišnjem.

No, in ko se je že zdelo, da naprej ne gre več, da je minimalizem dosegel skrajne meje, je nekemu veleumu, ki bi mu morali postaviti spomenik, potegnilo, da se da češpljo še vedno fino zakriti, z ritke (ki jo moški pri ženski statistično potrjeno najprej opazimo in pogledamo) pa potegniti zaveso in ponuditi v presojo. Tangice, o katerih govorimo, tako pravzaprav niti niso izum, ampak zgolj inovacija, katere pomen daleč presega zgolj modne naloge naših oblačil. Bikini je moškemu očesu ponudil dve oporni točki, balone in spodnji del, ki je, naj se je še tako krajšal, tanjšal in ožil, še vedno ohranjal vrečasto zasnovo enodelnih kopalk in njeno nepreglednost, mutnost, zlaganost, hinavsko prikrivanje bistva.

Špagca v ritki je prinesla dve dobrobiti: polutnice je dala na razstavo, obenem pa poudarila zadnjo seksualno resnico (in seksualne resnice sodijo v razred obče temeljnih resnic), namreč, da so vse zabeležene erogene cone, vsi opevani deli ženskega telesa, o katerih so dolga stoletja peli pesniki in v zadnjem času modna industrija, nič in ništrc v primerjavi s tistim, za kar v slovenščini (značilno) niti nimamo imena, pa mi boste morali oprostiti (itak ste mi že), ker uporabljam izraz pička. (Kaj naj pa rečem? Spolovilo? Nožnica? Osramje? Brrr ...)

A ni zanimivo? Dandanašnji si lahko na plaži privoščite neoviran pogled na joške, trebuh, ritko, noge ... , na vse, skratka, na sleherno gubo in gubico, na predzadnji pregib ženskega telesa, na vse, kar lahko do neke mere ženska (ob omejitvah matere narave) tudi sama sooblikuje, razen na ... pičkico, no, ki ždi tam takšna, kot jo je Bog oče izdelal in markiral s sramnimi dlačicami. Edino ta ogled si je treba zaslužiti. Se je zaradi tega kaj zmanjšalo naše zanimanje zanje, za ženske? Ne, niti najmanj. Dokler se človek ne potopi v roso medeno med nogami, je vsakršno motrenje obrobnih delov ženskega telesa lahko tudi mučenje koprnečega duha in telesa. Tangice so torej kot nekakšen kažipot. Tam je, fantje, tam je tisto, kar vas zanima, končni cilj vsega vašega prizadevanja.

Kako to, da so mi ravno zdaj padle tangice v glavo? Zunaj sneg, mraz in led, jaz pa o morju in špagci med ritkama. A če boste bolje pogledali okrog sebe, boste ugotovili, da se nam tangice, te označevalke prigrizka za lačne, požirka za žejne ..., smehljajo tudi pozimi. Kar ozrite se po lokalu, v katerega se boste zavlekli na kavo. Lahko jih boste opazili skozi napete hlače na ritkah ali, še bolje, na dnu ženskih hrbtov tik nad ritko, ko kratki puloverji, bluze, majice ... dopustijo kakšnemu centimetru gole kože in vrvici povezovalki, da zasijeta na plano. A ni vznemirljivo, da lahko z malček škiljenja čez rob šalce za kavo izveste, kakšne hlačke pokrivajo češpljo vaše sogovornice?

Človek seveda ne bi bil to, kar je, radovedno bitje namreč, če se ne bi vprašal, ali se da to reč še izboljšati. Mnogim med nami se verjetno zdi, da ne več, da tu ni več kaj storiti, ampak, saj veste, kaj je Alfred Nobel razlagal okoli, ko je izumil dinamit, ne? Da bo to orožje zaradi svoje grozljivosti odpravilo vsakršno misel na vojno. Pa je šel razvoj svojo pot, ljudje so odkrili še vse imenitnejše načine medsebojnega pobijanja, ki se mu prav tako niso odrekli, tako da tudi za tangice in morebitne naslednice ostaja upanje. Človek se pač vsega naveliča in bog vedi, kako dolgo nas bodo še rajcale.

P. S.

Mogoče bi se dalo kaj storiti s tistimi špagcami, ki bi jih odstranili in bi tangice (potem bi se morale imenovati drugače, ker ravno vrvica v ritnem razporku, ki s paščkom okrog bokov tvori črko T, daje oblačilcu ime) postale prostostoječa krpica med ženskimi nogami. Naj bo moji nevednosti oproščeno, če taka reč že obstaja.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri