Tadej Golob: Tadel, ti si car

  • 20.05.2008

O tem, zakaj naj tisti, ki drugemu jamo koplje, to počne vsaj s stilom

(Foto: Saša Jankovič)

Rednim in skrbnim bralcem Playboya, ki se jim oči ne ustavijo samo tam, kjer se nam sicer vsem, gotovo ni ušel članek v prejšnji številki, v katerem sem besnel nad Vesno Milek. Da tisti z bolj slabim spominom ne bodo iskali poletne številke Playboya in si še enkrat utrujali oči – razjezilo me je njeno šlampasto, tendiciozno, vsevedno, »kao analitično« obravnavanje revij za moške, od katerih sta na slovenskem trgu ostali dve, obe v lasti tekmecev delodajalcev drage nam Milekove.

Odgovor na moje pisanje je prišel kmalu, in to v nepričakovani količini. Vesna se je razpisala na koncu Poleta v kolumni z naslovom Samo bedaki in konji, v kateri samotolažeče ugotavlja, da se za dobrimi konji pač praši, urednik tega Delovega dodatka, Boštjan Tadel, pa v uvodniku Plejbojevska poigravanja.

Oglejmo si malo Tadelova izvajanja – z izjavo Milekove, da se za dobrimi kobilami praši, se strinjam, ki kažejo na zanimiv novinarski pristop in uredniško politiko tega priložila.

Torej: »Playboy naj bi bil frajer. Kul. Obvladač. Car,« pravi človek. »Tako rekoč James Bond brez dovoljenja za ubijanje. V Sloveniji to ni. V Sloveniji na dveh straneh pritlehno obračunava z Vesno Milek.« Sledi pojasnilo: »Pritlehno zato, ker s citati iz povsem različnih virov (med njimi tudi iz Vesninega romana Kalipso) spleta dokazno gradivo za tezo, da »nihče ni popoln …«

Zanimivo, Tadel, ki si si v svojem besedilu vzel pravico poučevati nas novinarske etike, če je pritlehno zato, ker sem jo obdelal s citati »iz povsem različnih virov«, potem pa mogoče ni pritlehno, ker viri oziroma vira v bistvu nista povsem različna. V obeh primerih gre namreč za Vesnino pisarijo.

Za roman Kalipso, ki je v spis umeščen za »popestritev vsakdanjih Playboyevih banalnosti«, in navedki iz njenega članka v Sobotni prilogi Dela, v katerem piše o Playboyu. To je vse. Aja, in članek končam s stavkom iz nekega komada Riblje čorbe, ampak tudi na to so bralci še pred tem opozorjeni in ga še največji cepec med njimi ne bi pripisal Milekovi. Pa tudi če bi bili viri »povsem različni«, kaj bi pa bilo s tem narobe, pri najboljši volji ne vem. Gre za podobno foro, kot se jo grejo Nemci s svojim pivom? Ječmen, voda, hmelj da, vse drugo ne?

A saj ne gre samo za to, očitno človeku tale naš Playboy ne da spati, saj: »Iz tekočega, avgustovskega Playboya pa je še ena vragolija. Na naslovnici se med množico ženskih riti in jošk skoraj izgubi najava intervjuja z Zmagom pl. Jelinčičem, ki ga v narekovajih uvaja naslednji stavek: »Vsa čast Hitlerju!« Ko sem zagledal ta (očitno) citat, sem mislil, da se mi blede.« Naslov je, seveda, provokativen in vzet iz konteksta.

Mea culpa, mea maxima culpa, z zardelim licem jo jemljem nase. Kaj je Jelinčič mislil, ko je dejal tole, lahko prebere vsak, ki kupi Playboy. In če te je, Tadel, sprovociralo, da si to storil, smo prodali en Playboy več, razumeš? Pa zaradi tega ni pretirano trpela ne novinarska etika, ne Jelinčič, ne NOB, ne Hitler, ne nihče. Edini, ki ga je to prizadelo, je bil Boštjan Tadel, načelnež, ki mu kruh daje ista firma, ki v svojih nedrjih goji Slovenske novice (si kdaj slišal za njih?), ki ravno danes, ko to pišem, odpravljajo nekega prekmurskega siromaka z velikanskimi črkami: »Požigal, ko ga je pustila ljubica?« in prepisom: »Piromanček.«

Ajde, Tadel rahločutni, povej mi zdaj, kdo je koga bolj prizadel? Mi Jelinčiča ali Slovenske novice šele »osumljenega« 52-letnega Konrada Sirka iz Gruškovca? In kaj se je zgodilo z lepo staro novinarsko navado, da »osumljene« (se pravi še ne obtožene, se pravi še vedno nedolžne) obravnavamo z inicialkami? Pa nadaljuj z razmišljanjem o tem, ko ti bo ista tajnica istega računovodstva naslednjič nakazala plačilo za tvoje delo.

Eh, Tadel, Tadel, ko bi se vsaj ustavil pri tem, ne pa da: »Deset dni po izidu jih Jelinčič še ni tožil – domnevam, saj bi najbrž že poskrbel, da bi za to izvedeli. Zakaj torej molči?« Ščuvati politike k tožarjenju novinarskih kolegov je pa res zadnja reč, ki bi si jo brat moj v orožju smel privoščiti. In da ti odgovorim, da boš lažje spal: ne toži nas zaradi tega (ob predpostavki, da zaradi naše majhne provokacije celo res goji do Playboya neka slaba čustva), ker bi tožbo izgubil, to pa ja veš?

Kam pa pridemo, če ne bomo smeli objavljati tistega, kar vplivni ljudje zares izrečejo, samo zato, ker jim to potem mogoče ne bo všeč? Naj ga vprašam, ali smem ta stavek izpisati na naslovnici, ali kaj? Kako pa naj vem, da mu to ni všeč? In kaj me, navsezadnje, briga, kaj mu je všeč in kaj ne? Prav nobene potrebe ni po poučevanju politikov, naj skrbneje avtorizirajo svoje izrečene besede, kot to počneš v nadaljevanju sestavka, saj se ti znajo prav hitro vrniti kot bumerang. A saj »pl. niti ni bistven,« kot sam priznavaš.

Bistveno je to, Tadel dragi, da si ti nekaj jezen na nas, česar pa ne razumem več prav dobro. Gre ona tvoja Milekova in mi popljuva kruh vsakdanji, ne da bi me vprašala, ali sploh drži to, o čemer naklada (da me potem za bančnim okencem sočutno sprašujejo: »Vaši firmi pa ne gre ravno najbolje, ne?«), potem je pa jezna, če nisem nad tem pretirano navdušen.

Bistveno je to, ti Ivan Cankar preprostih povedi, da je edina nizkotna stvar, ki sem si jo privoščil v rubriki z nadnaslovom »Jebiga«, ta, da sem uporabil citate iz knjige, ki je bedasta in so taki žalibog tudi njeni posamezni stavki in odstavki, ki jih moje intervencije niso mogle kaj prida dodatno spriditi. Bistveno je to, da ne moreš razmišljajočemu človeku, ki dobiva plačo za to, da piše o stvareh, ki ga motijo, mahati pred nosom s tisto reklamo, v kateri mu Mobitelovi piarovci prodajajo pisateljevanje, in pričakovati, da bo tiho in da bo hvalil cesaričina nova oblačila, če je pa gola, golcata.

In bistveno je to, da ne moreš pristati na to burko in pričakovati, da te bodo vsi pustili pri miru, če te že ravno hvalili ne bodo. Ampak predvsem bi bilo pa dobro in bistveno to, dragi moj urednik prelepe šeleshamer revije, da najprej počistiš pred svojim pragom, v skladu z biblijsko, da dokler nisi sam brez greha, poišči največjo skalo, ki si jo sposoben dvigniti, in si jo zadegaj v lastno bučo, če že ravno čutiš potrebo po tem.

Tadel, če ti je uspelo prebrati do konca, boš moral spet protestirati. Naslov je namreč tudi tokrat popolnoma izven konteksta in skrajno ironičen.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri