Tadej Golob: Starejši ko so zobje, tem mlajša mora biti govedina

  • 23.04.2008

O starostni razliki med spolnima partnerjema.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Pred kratkim sem prebiral Novo, čtivo, ki ga v velikih količinah proizvaja sestrski oddelek Burde, pod katere vihrajočo zastavo leti tudi naša flota, in v njej zasledil člančič o zvezi med Harrisonom Fordom in Calisto Flockhart (raztreseno Ally). Srčika tega članka bi se izluščena glasila nekako takole: kako lahko ima taka pretegnjena trlica tako fejst tipčka?! Kot veste, pluje Fordova barka v sedmo desetletje, gospodična Flockhart pa jih šteje dobrih trideset.

Tradicionalno vzgojene ljudi, med katere se šteje avtor tega besedila, bi ob tem prešinile misli, kakršna je »mater, ima človek srečo«, ali celo, »kako gre lahko reva s takim starcem«, in podobne. Toda ker je Nova pretežno žensko čtivo, ki ga pretežno ustvarjajo ženske, kdo sem jaz, da bi to razumel? Pa vseeno, oglejmo si to reč od blizu (in tako izpolnimo še željo bralcema iz Murske Sobote)!

Prvo, kar nam po bežnem motrenju pade v oči, je to, da gre največkrat za starostno razliko v prid moškim. Ti so ponavadi starejši del para, od omenjene naveze Ford-Flockhart do bližje nam Cavazza-Girotto. Šarmanten gospod in frajla, to je običajen vzorec, ki se pojavlja pri raziskovanju tovrstnega fenomena. Kakorkoli se to mogoče zdi čudno, pa je popolnoma pojasnljivo. Gremo lepo po vrsti!

  • 1. Zgodovinski vidik
Pratemelje tega pojava najdemo že v nedoločljivi svetopisemski preteklosti, kajti ko je Bog oče že ustvaril človeka (in to po svoji podobi), mu je, ko je ugotovil, da mu (njemu, človeku) ni dobro samemu biti, naredil pomočnico. In sicer je človeku poslal trden spanec, nato pa vzel eno njegovih reber ter iz nje naredil ženo in jo privedel k človeku, ki je rekel: »To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta.«

Ergo, mož je bil prvi in v Bibliji tudi ni natančno pojasnjeno, kolikšen je bil razmak med ustvarjenjem človeka in možinje. En dan, dva, tri ali dobre četrt stoletja, kot v že navedenih internacionalno-domačih primerih.

  • 2. Biološki vidik
Upoštevaje zgolj biološki vidik, se človekovo poslanstvo skrči na reprodukcijo, ki edina zagotavlja obstoj vrste. Kar pomeni, dokler je človek ploden, je produktiven in – suma sumarum – smiseln oziroma osmišljen. Ženske, kot veste, po določenem obdobju izgubijo razmnoževalno sposobnost in postanejo (v biološkem smislu) samo v napoto. Iz dreka jih vleče le vloga nadomestnih mater, to je čuvanje vnučkov.

Moški, po drugi strani, tovrstnih težav v tej obliki nima. Resda tako fizično kot psihično želja po osrečevanju sveta s svojimi geni ali vsaj s početjem, ki naj bi te gene širilo okoli, zlagoma peša, a popolnoma ugasne le redkokdaj. Ko je treba, ko pokliče domovina, je tudi na videz že odpisani človek lahko še kako pokončen, mož jeklen. (In če odpove vse drugo, ima še vedno na voljo majhno modro tabletko.)

  • 3. Gospodarski vidik
V patriarhalni družbi, katere zadnje izdihljaje, na žalost, še uživamo, so ženske tiste, ki se priženijo v družino, k možu, ali kakorkoli že to poimenujemo. »Ženska gre zmeraj na boljše,« pravi stara ljudska, ki jo je na svoj način upesnil Andrej Šifrer v nesmrtni Gorski roži (»Gorskaaa rožaaa čakaaa meee, gorskaaa rožaaa, daaa vrnem see, k mojiii Špeliii iz planinnn …«).

Zato je logično, da mora dekle za prevoz v dolino, kjer jo čakajo socialna varnost, družbeni ugled in razumljiv dostop do prvega nakupovalnega središča, ponuditi nekaj, česar človek nima. In kaj ima reva uboga, ki nič nima? Mladost, vsaj to. Oziroma, kot je zapisal ameriški pisatelj Charles Bukowski, ki je, preden mu je ratalo, precej kri scal, v prostih trenutkih pa takole posanjaril: »Imel bom ženo s prsmi številka 40 in s takšno ritjo, da bo uličnemu prodajalcu časopisov prišlo, ko jo bo videl migati. Varal jo bom in ona bo to vedela, vendar bo tiho samo zato, da bo lahko živela v moji hiši in z mojim bogastvom.«

  • 4. Estetski vidik
Hudo sporen, priznam, in omenjajoč ga tvegam, da se kakšna že rahlo amortizirana bralka Playboya vrešče zažene izpod avbe do prvega telefona. A žal je tako, da leta po večini žensk tolčejo s krepkejšimi udarci kot po večini moških. Na vprašanje, zakaj je tako, ni lahko najti odgovora, a bržkone gre za kompleksne vplive delovanja že omenjenih treh dejavnikov. Šestdeset let stara ženska je pač šestdeset let stara ženska, s tem se je treba sprijazniti. Šestdeset let star moški pa je še vedno lahko … No, kar pokličite Novo in se pozanimajte.

Poglobljeno proučevanje problematike nas tako napelje k neizbežnemu sklepu, da je zveza starejšega moškega in mlajše ženske naravna in kot taka Bogu povšeči.

Kaj pa obrnjeno razmerje, odnos med (opazno) starejšo žensko in mlajšim moškim? Hm, zgodovinopisje beleži tudi tovrstne primere, a v toliko redkejšem obsegu, da jih lahko skoraj zanesljivo pripišemo izjemnosti, ki, kot veste, zgolj služi potrjevanju pravila. Podrobnejši ogled bi si zaslužilo v kakšni omembi podobnih deviacij, ki jih je vse sorte v medčloveških odnosih in o katerih bomo, brez skrbi, tudi rekli kakšno, ko bo prišel čas za to.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri